G. Novković, Portal plus: Kako branijo anomalije in privilegije v javnem sektorju

0

Afera z izplačevanjem visokih dodatnih honorarjev na fakultetah je le kamenček v mozaiku anomalij v javnem sektorju. Ponuja pa predsedniku vlade Miru Cerarju izjemno priložnost, da razbije lobije, ki vladajo v javnem sektorju, in s tem dokaže, da je pred volitvami mislil resno. Kot tudi ponuja ministru za javno upravo, da stori kaj več, kot je z objavo podatkov na Supervizorju storila Komisija za preprečevanje korupcije. Ali bosta Cerar in Koprivnikar izkoristila priložnost in sprejela, kar imata že dolgo na mizi? Ali pa bosta zgolj piarovsko stavila na transparentne objave zaslužkov, sama pa se izognila nujnim ukrepom?

Pred enim letom sem kot predstavnik Gospodarske zbornice na pogajanjih za pozneje neuspeli socialni sporazum 2014-15 predlagal, naj Slovenija naroči neodvisno primerjalno analizo javnega sektorja. Primerjalno s tujimi javnimi sektorji. Izpeljati bi jo torej morala neodvisna ustanova, ki že ima reference z analizo tujih javnih sektorjev in bi na ta način v Slovenijo lahko pripeljala dobre prakse.

Takratni minister Gregor Virant je bil predlogu naklonjen. Predstavniki ostalih delodajalskih organizacij so bili dokaj anemični do predloga. Predstavniki nekaterih sindikatov pa so spraševali, kaj bi to neki lahko pomenilo, kot da niso razumeli ključne poante. Dokler se eden med njimi ni odzval z odločno iskrenostjo: “Ne, to pa ne. Mi bomo sami v Sloveniji odločali, kakšen bo naš javni sektor!”

Najbrž ni odveč pripomniti, da poglobljene primerjalne analize slovenskega javnega sektorja z drugimi javnimi sektorji ni niti v podpisanem socialnem sporazumu za leti 2015 in 2016. So pa nekatera druga določila. Denimo “priprava sprejema in postopnega vzpostavljanja jasnih standardov in normativov javnih storitev ob sodelovanju in soglasju socialnih partnerjev”. Kako bodo standardi in normativi ob soglasju vseh partnerjev, a brez neodvisne poglobljene primerjave z javnimi sektorji v drugih državah EU, določeni, si lahko mislimo. Brez dvoma obstaja spet velika nevarnost, da na račun davkoplačevalcev in na že zdaj najbolj deprivilegiranih skupinah zaposlenih v javnem sektorju.

Javnost je sicer ogorčena zaradi izplačevanja honorarjev na fakultetah. A hujše težave so drugje.

V nacionalnem reformnem programu, ki ga je Slovenija leta 2013 poslala Bruslju, se je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pohvalilo, da smo med najboljšimi v EU po številu diplomantov na prebivalca. V istem dokumentu je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve opozorilo na veliko število diplomantov na – Zavodu za zaposlovanje. Gospodarstveniki so že zdavnaj opozarjali, da primanjkuje tehničnih in inženirskih kadrov. A takratni minister Jernej Pikalo je samo kak mesec pozneje znova – zvišal število vpisnih mest na družboslovnih programih. Jernej Pikalo prihaja z družboslovne fakultete.

To je najbolj zgovoren primer, kako delujejo sistemi v Sloveniji. Ne gre torej le za to, da so si nekateri z vrha fakultet sami ali ob soglasju svojih sodelavcev odrejali kos honorarne pogače. Ne gre le za to, da so bili nekateri honorarji bajni. Ne gre le za to, da je vse skupaj izrazito nepregledno. Ne gre le za to, da si nekateri profesorji, kot se zdi, polnijo svoje žepe ob pomoči blagovne znamke svoje fakultete, brez konkurenčne klavzule. Ne gre le za to, da se v gospodarstvu sprašujemo, kako je mogoče v javnem sektorju lastnim zaposlenim za dodatno delo izplačevati davčno ugodnejše honorarje namesto nadur. Kar je v podjetjih prepovedano. Ne gre le za to, da so se pojavile strahotno velike razlike med dostopnostjo do dodatnih honorarjev v različnih delih visokošolskega sistema. Ne gre le za to, da nič več ni jasno, kaj je tržno, kaj pa javno. Denimo: Fakulteta za upravo je sporočila, da je kot javna ustanova opravljala tržne projekte za druge javne ustanove …

Gre predvsem za to, da nekateri profesorji, ki skočijo v vladne stolčke in nazaj, lepo poskrbijo za dovolj dela, pardon, preveč dela, ko v vladni službi odločajo o vpisnih mestih ipd. Sindikati pa jim pomagajo tako, da ne pustijo zvišati normativov. Ko nastane razkorak med programi, vpisnimi mesti in kadrovskimi resursi, pa je to priročen izgovor za izplačilo dodatnih honorarjev.

Ali drugače: v Sloveniji nismo več sposobni sami postaviti normativov niti izpeljati neodvisne primerjalne analize javnega sektorja, ki bi pokazala, kje so pri nas največje anomalije, kje javni sektor ni dobro organiziran, kje pa je denimo sistem kadrovsko podhranjen. Seveda, glede na naše javnofinančne zmožnosti.

Kajti anomalije so strašanske. Predvsem pa ni nujno, da so največje težave tam, kjer najbolj vpijejo, da so podhranjeni. O tem ni dvoma. V celotnem javnem sektorju se je namreč po podatkih Ajpesa število zaposlenih od decembra 2007 do decembra 2014, torej po začetku globalne krize, celo povečalo, in sicer za 3.489. Nič čudnega, da so ob takšnih razmerah plače nižje. V krizi je denarja bistveno manj. Če si ga razdeli več ljudi, je kos pogače za posameznika še manjši. Spomnimo: v istem času se je v gospodarstvu zmanjšalo število delovnih mest za skoraj 90.000. Ob tem je Slovenija še vedno med redkimi državami, kjer je povprečna plača v javnem sektorju še vedno višja kot v zasebnem sektorju. Jasno je torej, kdo nosi večje breme krize.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.