G. Novković, Portal plus: Deset mitov, ki zastrupljajo Slovenijo

3

Neverjetno, koliko časa se v slovenskih javnih in medijskih polemikah ponavljajo in utrjujejo miti o ekonomskih in drugih “resnicah”, ki nimajo nikakršne zveze z realnostjo. Neverjetno pa je tudi, kako jih mnogi mediji nekritično povzemajo, ponavljajo, celo odobravajo.

Prvi mit: Nižja javna poraba in zajezitev rasti plač v javnem sektorju škodujeta gospodarski rasti. Teza, ki jo poslušamo nenehno, zlasti s strani tistih politikov, ekonomistov, strokovnjakov, ki prihajajo – iz javnega sektorja. Ko se znajdemo v krizi, je zajezitev javne porabe baje nevarna, ker bi nas to pahnilo še bolj v krizo. Ko za začne konjunktura, se sindikati javnega sektorja prvi javijo, da hočejo participirati pri učinkih gospodarske rasti. Seveda je to mit. Če bi šlo zgolj za vprašanje, ali zviševati javno porabo ali ne, potem bi zgornja teza držala. Toda v tem hipu gre za vprašanje delitve:100, 200 ali 300 milijonov za višjo javno porabo ali približno toliko za davčno razbremenitev plač. Ali bo k višji gospodarski rasti lahko s svojimi višjimi neto plačami prispevalo zgolj
(a) 160.000 javnih uslužbencev, kar zahtevajo sindikati javnega sektorja, ali denimo
(b) okoli pol milijona zaposlenih v gospodarstvu in javnem sektorju, kar bi prinesla uresničitev predloga davčne razbremenitve plač Gospodarske zbornice Slovenije in Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije? Pravilen je odgovor b.

Ta mit je v službi parcialnega interesa sindikatov javnega sektorja na račun večine slovenskih davkoplačevalcev.

Drugi mit: Javnofinančna konsolidacija ni mogoča z zniževanjem davčnega bremena. Prav zaradi prvega mita, ki se ga kot pijanec plota drži tudi ministrstvo za finance, se res zdi, da javnofinančna konsolidacija ni mogoča z zniževanjem davčnega bremena. Ker da če znižamo davke, bo primanjkljaj višji. Seveda pa gre le za izgovor za prelivanje družbenega bogastva iz gospodarstva v javni sektor, kjer javni uslužbenci že itak beležijo kar za okoli 300 evrov višjo bruto plačo kot v gospodarstvu, letos pa naj bi se plače v javnem sektorju zvišale še za 3,5 do 4 odstotke (v zasebnem sektorju zgolj za dober poldrugi odstotek). Prelivanje prek davkov seveda. Mit služi opravičevanju nekorektne igre vladajočih, ki so javnim uslužbencem že na začetku pogajanj s sindikati obljubili vsaj delno ukinitev tako imenovanih varčevalnih ukrepov, ki to pravzaprav niso, saj je šlo zgolj za zajezitev porabe zaradi krize. Na drugi strani zaposlenim v gospodarstvu ponujajo z davčnim prestrukturiranjem le drobtinice, ki bi jih v celoti plačala – podjetja. Namesto uresničitve napovedi premieja Mira Cerarja, da bo letos vlada gospodarstvo razbremenila z davčno reformo, smo dobili na mizo davčni predlog, ki bi podjetja – obremenil! Logično, če sem malce ciničen. Malha je pač ena. Treba je najti nove prihodke, vnovič tudi za višje plače javnih uslužbencev.

Tretji mit: slovenske javne porabe ni moč znižati. V obdobju zadnjih osmih let (2014/2008) je slovenska javna poraba porasla za 5,6 odstotne točke, v EU-28 pol manj (2,6 odstotne točke). Po hitrosti povečanja javne porabe smo zasedli 8. mesto med 28. državami. Skoraj vsak dan smo priče novim aferam v javnem sektorju zaradi preplačil plač, dodatkov, visokih honorarjev, visokih plač, šlampaste izvedbe javnih naročil … Kljub preplačilom plač Vlada Republike Slovenije ne kani spremeniti zakonodaje, ki omogoča vrnitev le preplačila pri plačah v zadnjih desetih mesecih, čeprav se preplačila posameznikom velikokrat izplačujejo dlje časa.

Ali naslednje: izpeljali smo funkcijsko analizo javne uprave, ki je odkrila goro anomalij, od neoptimalne organizacije enot državne uprave do birokratskega pisanja na tisoče poročil brez razloga. A po nekaj mesecih še vedno ni akcijskega načrta ukrepov. Ta mit je zgolj izgovor oblasti, da se izogne konfliktom s sindikati in da še naprej ohranja privilegije nekaterih ozkih interesnih skupin znotraj javnega sektorja.

Četrti mit: zmanjšanje javne porabe zmanjšuje kakovost javnih storitev. Na konferenci o modernizacije javne uprave oktobra lani je estonski predstavnik na vprašanje, kaj je bil glavni razlog, da jim je po letu 2008 v Estoniji uspelo tako uspešno posodobiti in informatizirati javno upravo, odgovoril zelo kratko: “Zmanjkalo nam je denarja.”
Dokler ne bomo omejili javne porabe na vzdržni ravni, odpravili anomalije, se resno lotili nepotrebne birokracije, toliko časa ne bo bolj kakovostnih javnih storitev. Razen izjemoma. Estonski primer je dober zgled. Ko jim je zmanjkalo denarja, so bistveno izboljšali javne storitve. Nauk je preprost: metanje novega denarja na številnih področjih javnega sektorja pogosto poslabšuje kakovost javnih storitev. Za resne spremembe v smeri boljše kakovosti je treba javno porabo resno zajeziti. Mit o povezanosti kakovosti javnih storitev in višine financiranja drži. Vendar ne pomeni, da z več denarja povečujemo kakovost storitev, ampak zelo pogosto nasprotno. Plačamo pa ta mit vsi davkoplačevalci, tudi večina v javnem sektorju.

Peti mit: z davki nismo obremenjeni bolj kot povprečje v EU ali OECD. Slovenska javna poraba znaša polovico BDP-ja. Je kar 1,6 odstotne točke nad povprečjem v EU-28. Z drugimi besedami bi morala biti za 620 milijonov evrov nižja. Po višini javne porabe smo na 11. mestu med 28. državami. Za javno upravo namenjamo 7,5 % BDP-ja, kar pomeni 10. mesto. V EU-28 za to porabijo 6,7 % BDP.

Komu služi ta mit? Vladajočim, da lahko redistribuirajo družbeno dodano vrednost. V zadnjih dveh letih tako, da smetano od gospodarske rasti pobirajo tisti, ki niso najbolj zaslužni zanjo. Zaposlenim v gospodarstvu dajejo drobtinice, podjetja hočejo celo dodatno obremeniti.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Zanimivo. Sami zadetki v polno. In jedrnati ter argumentirani!

    čestitke avtorju!

    Vendar ne morem verjeti zakaj je gospodarska zbornica tako nemočna, ko pa so v ozadju politike močni gospodarski lobiji.

    Gre za dvojno igro?

  2. Socialisti so odlični v “gradnji” vedno novih mitov, “verovanj” in sistemov laži.

    Dober politik in intelektualec je zgolj tisti, ki ruši mite in postavlja cilje, katerim se približuje. V Sloveniji dobrih politikov nimamo, imamo pa polno socialistov, ki gradijo fevde in na njih vsak svojo cerkev (mite).

Comments are closed.