G. Klemenčič, Večer: Propad Slovenije

7
217

V zadnjih dneh nas je, mene osebno in KPK, več ljudi pozivalo, naj še bolj odločno izrazim(o) ogorčenje nad dogajanjem okoli imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper, enega najbolj pomembnih podjetij v večinski lasti države. Spoštovani, je to res sploh še potrebno in/ali koristno? Kolikokrat moramo opozoriti na očitno, ne da bi se kaj spremenilo? KPK že vsaj dve leti govori o politični in sistemski korupciji v povezavi z upravljanjem kapitalskih naložb države in lokalne skupnosti. Primer GGM ni eksces. Je simptom širše bolezni, ki je predvsem zaradi medijske zanimivosti “glavnega” akterja postal medijski in politični hit konca poletja. Težko najdem besede, s katerimi bi že stotič v imenu KPK ponovil očitna dejstva. Neizpodbitni in obsežni so dokazi, da je sistemska korupcija kot posledica sprege političnih in drugih ozkih interesnih skupin in elit pri upravljanju velikega dela slovenskega gospodarskega in finančnega sistema ključno prispevala k moralnemu in gospodarskemu propadu Slovenije. Upravljanje družb v večinski lasti države (na mikronivoju ne pozabimo na tiste v lasti občin!) je v slovenski politični realnosti in ob relativno nizki kulturi korporativnega upravljanja izpostavljeno izrazitim tveganjem sistemske in politične korupcije ter nasprotja interesov; uveljavljanje osebne, moralne, politične, odškodninske ali kazenske odgovornosti za ravnanja in opustitve, povezane z upravljanjem omenjenih družb, je skozi celotno zgodovino samostojne države skoraj ničelno. Vse to je podkrepljeno z empiričnimi in resnimi podatki in raziskavami, če naštejem samo knjigo Alija Žerdina, raziskavo dr. Domadenikove, dr. Prašnikarja in Luke Patakyja o vplivu političnih povezav na produktivnost slovenskih podjetij ali obsežna poročila KPK o stanju korupcije iz leta 2012 in leta 2013, ki jih ne poslanci ne ministri niso brali (so pa dostopna na naših spletnih straneh). Slovenija je država z relativno majhnim državnim proračunom. Če pa k temu prištejemo še vsa podjetja v večinski lasti države ali lokalne skupnosti, postane kar spodobno korito, iz katerega bi se mnogi radi napajali.

Gre za obvladovanje finančnih tokov, za možnost zagotavljanja služb, svetovalnih, odvetniških, komunikacijskih storitev. Pri čemer je vse slednje zaradi manjšega nadzora in transparentnosti mnogo lažje v državnih podjetjih kot v državni upravi, ki je podvržena kupu regulacij. Gre nadalje za dostop do informacij o privatizacijah, o notranjem trgovanju. Danes v finančnem in gospodarskem krču ne gre več za politični preužitek, v mnogih primerih gre za preživetje. Zato je prerivanje okoli tega korita tudi manj džentelmensko, bolj očitno in bolj brutalno. Metodologija je enaka, le igralci na vrhu se spreminjajo; skoraj brez izjeme se je in so se je posluževali v vseh političnih spektrih. Politično in interesno kadrovanje je kot oboroževalna tekma v času hladne vojne. Nihče se noče odpovedati svojim “jedrskim konicam”, ker se – četudi ga ne vodijo zlonamerni motivi – boji, da ga bo druga stran izbrisala z (političnega in vplivnega) obličja Zemlje s svojim kapitalskim in kadrovskim zaledjem v državnih podjetjih. Zato, kot večina državljanov, težko gledam politike, ki izražajo ogorčenost nad “primerom GGM” in obenem poudarijo, da nimajo vzvodov vplivanja; težko gledam razne spindoktorje, ki zadeve relativizirajo, težko razne civilne iniciative, ki v GGM vidijo ikono političnega plenilca zgolj zato, ker je pripadnik določene interesne sfere, ne vidijo pa tega na “svoji strani” in niso sposobni intelektualne poštenosti, da gre za vsesplošni problem. In težko mi je poslušati strokovnjake o tem, kako se s sistemsko korupcijo v Sloveniji pretirava. Četudi zveni docela populistično, je tudi res: v tem trenutku je ob nadaljevanju že videnega prekinitev z dosedanjimi praksami domala nemogoča, ker v Republiki Sloveniji prevladujejo izjemno zakoreninjene prakse sistemske korupcije. V državi je bil vzpostavljen obsežen sistem ekonomsko-političnega rentništva, ki ga podpirajo in aktivno ohranjajo omrežja interesnih skupin, ki jih lahko označimo za omrežja organiziranega poslovno-političnega kriminala. V tem okolju deluje tudi veliko strokovnih in dobrih ljudi, ki pa so prisiljeni sklepati kompromise “za preprečitev večjega zla” in so utopljeni v kloaki negativne selekcije nesposobnih, podrejenih, odvisnih, uslužnih ali preprosto pokvarjenih. Tako globoko v družbeno, zakonodajno, medijsko in institucionalno tkivo vraščenih anomalij ni mogoče spremeniti čez noč. Težava je v tem, da nismo niti začeli. AUKN je bil zadnji tovrstni poskus, ki je neslavno ostal na začetku poti. Nikoli vzpostavljeni SDH je imel toliko pomanjkljivosti že na regulativnem nivoju, da ne bi mogel uspeti.

Napoveduje se nov koncept. Pozno in neodločno. Tukaj je še malček upanja, a okno se hitro zapira. Ta vlada je očitno šibka vlada. V primeru šibkih vlad interesi v ozadju postanejo močnejši in še bolj plenilski. To opažamo prek svojih aktivnosti tudi v KPK. Sploh, ker se zaradi finančno-gospodarskega stanja obeta boj za preživetje. A obenem je v tem priložnost. Stanja ne bo rešil drugačen zgolj normativni in institucionalni okvir upravljanja z državnim premoženjem in s privatizacijo. Je pa predpogoj, da se stopi na pravo pot. Rešitve obstajajo. Tudi KPK jih je posredovala že različnim ministrom različnih vlad, a smo bili bolj ali manj neuslišani. Le odločno jih mora nekdo začeti uveljavljati. Pred tem pa si priznati realno stanje. Vzamem nazaj, kar sem izjavil pred dnevi o divjem zahodu političnega kadrovanja v državna podjetja. Delam krivico divjemu zahodu. Ta metafora naj bi odsevala zakon močnejšega. Vendar ljudje, ki smo v mladosti brali Karla Maya, vemo, da tudi nekakšno pravičnost. Na našem divjem zahodu ni ne enega ne drugega. Zato je ključno vprašanje, kaj bodo storili nosilci izvršilne in zakonodajne veje oblasti. In če ne bodo storili nič, potem bodo nosili ključno odgovornost za to, kar bo sledilo. Četudi niso sami povzročili tega stanja. V zadnjih dneh nas je, mene osebno in KPK, več ljudi pozivalo, naj še bolj odločno izrazim(o) ogorčenje nad dogajanjem okoli imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper, enega najbolj pomembnih podjetij v večinski lasti države. Spoštovani, je to res sploh še potrebno in/ali koristno? Kolikokrat moramo opozoriti na očitno, ne da bi se kaj spremenilo? KPK že vsaj dve leti govori o politični in sistemski korupciji v povezavi z upravljanjem kapitalskih naložb države in lokalne skupnosti. Primer GGM ni eksces. Je simptom širše bolezni, ki je predvsem zaradi medijske zanimivosti “glavnega” akterja postal medijski in politični hit konca poletja.

Težko najdem besede, s katerimi bi že stotič v imenu KPK ponovil očitna dejstva. Neizpodbitni in obsežni so dokazi, da je sistemska korupcija kot posledica sprege političnih in drugih ozkih interesnih skupin in elit pri upravljanju velikega dela slovenskega gospodarskega in finančnega sistema ključno prispevala k moralnemu in gospodarskemu propadu Slovenije. Upravljanje družb v večinski lasti države (na mikronivoju ne pozabimo na tiste v lasti občin!) je v slovenski politični realnosti in ob relativno nizki kulturi korporativnega upravljanja izpostavljeno izrazitim tveganjem sistemske in politične korupcije ter nasprotja interesov; uveljavljanje osebne, moralne, politične, odškodninske ali kazenske odgovornosti za ravnanja in opustitve, povezane z upravljanjem omenjenih družb, je skozi celotno zgodovino samostojne države skoraj ničelno. Vse to je podkrepljeno z empiričnimi in resnimi podatki in raziskavami, če naštejem samo knjigo Alija Žerdina, raziskavo dr. Domadenikove, dr. Prašnikarja in Luke Patakyja o vplivu političnih povezav na produktivnost slovenskih podjetij ali obsežna poročila KPK o stanju korupcije iz leta 2012 in leta 2013, ki jih ne poslanci ne ministri niso brali (so pa dostopna na naših spletnih straneh). Slovenija je država z relativno majhnim državnim proračunom. Če pa k temu prištejemo še vsa podjetja v večinski lasti države ali lokalne skupnosti, postane kar spodobno korito, iz katerega bi se mnogi radi napajali. Gre za obvladovanje finančnih tokov, za možnost zagotavljanja služb, svetovalnih, odvetniških, komunikacijskih storitev. Pri čemer je vse slednje zaradi manjšega nadzora in transparentnosti mnogo lažje v državnih podjetjih kot v državni upravi, ki je podvržena kupu regulacij.

Več: Večer

7 KOMENTARJI

  1. Odlično napisano. Pravzaprav je to kronski dokaz, da obtožbe SDS o pristranskosti KPK nikakor ne držijo.

    • Nasprotno. To je kronski dokaz, da obtožbe SDS o pristranskosti KPK držijo.

      Tipično pristransko. Ko je treba napasti desnico, to naredi preko vseh medijev. Ko pa ga kdo le preveč nadležno sprašuje, kaj pa levica in njene svinjarije – je pa odgovor, saj smo napisali kilometrska poročila.

  2. takole bom rekel Goranu: če bi bil jaz na tvojem mestu, bi MOLČAL. Kajti ti si sprožil ves ta drek, ki ga imamo sedaj na glavi.
    >Ti si bil tisti, ki si nasedel na dobrikanje, floskule in nevemkajševse od stricev in ostalih voluharjev, da si skenslal prejšnjo vlado in pomagal nastaviti zdajšnjo šivilsko obrt najslabše kakovosti.
    Dlake mi gredo pokonci, ko te slišim, da se oglašaš in čvekaš tja v tri dni po TEM, ko je zvoniti že pčrepozno.

  3. Kaksen kronski dokaz je to? Samo skupek nekaj pavsalnih floskul, seveda potem, ko so opravili svojo nalogo z Janso…
    Potrebno je obravnavati vsak primer posebej, samo to zaleze! In jih potem tudi primerno kaznovati, v poduk drugim ki tudi preko korupcije prihajajo do bonitet. In ce gre za sistemsko korupcijo – kdo potem ni opravil in ne opravlja svoje naloge? Kje je v tem “odlicnem” clanku odgovor?

  4. Če je tako kot pravi Klemečič, potem je to razlog da odstopi. Saj ne more delati v takem okolju. Za svojo lastno komisijo pravi da je farsa in ostaja predsednik te farse.

  5. to reče nekdo,ki je bil politično nastavljen državni sekretar na notranjem ministrstvu,supervizor najema NPU in je od tam odšel na “strokovno,neodvisno” funkcijo predsednika KPK

  6. Če bi bilo Klemečiča kaj v hlačah, bi moral najprej secirati kadrovanje v KPK-ju, potem bi bil verodostojen. Dokler govori o drugih išče iver v očesu drugih , bruna v svojem ne vidi, do takrat je pač “polit komisar”. Klemenčič je del porblema in ne rešitve.
    To, da se oglaša, ker mu ljudje pišejo, je tako obrabljena in tako prikladna iztočnica za moraliziranje. Ljude potrebujejo , da se nekdo na vrhu zgraža in moralizira.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite