G. Čušin, Ave Marija iz Lemonta: Le Bog je bolj večen od časa

1

Nihče več nima časa. Vsem se tako strašno mudi. In slišiš: Vzel si bom čas za oddih … Ta čas bom porabil za študij … Ukradel mi je čas s svojim neumnim kle­petanjem … Izgubil sem čas v vrsti pred blagajno,v koloni na cesti … Hvala, ker ste mi poklonili nekaj svojega časa …

Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut!

Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji dru­žini? Otrokom, recimo?! Ven­dar v dvajsetih minutah ne izvem, kako je bilo Kristini v šoli, ne uspem pogledati vseh risbic, ki jih je narisal Matija, ne morem s Krištofom odi­grati Človek ne jezi se, Filipu prebrati zgodbe,niti se nagle­dati princese Lucije. Za svoje otroke potrebujem več časa, vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi cel teden!

Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut.

Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Toda … preveč prijateljev in premalo časa.

Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil?

Toda, ker sem se namenil zase porabiti nekaj časa, bom to tudi storil. Torej si bom vzel nekaj časa. Če bo treba, si bom ukradel nekaj časa! Toda kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Čas je večen. Le Bog je bolj večen od časa. Bog je začetnik časa in on ga bo tudi končal – ko bo prišel
čas za to.

Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, ko vendar živimo v času. Čas je! Kako neumno je reči: Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas.
Porabil sem čas. Čas je!

Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč
sveta. Luč svetu.

Več: Ave Marija iz Lemonta


1 komentar

Comments are closed.