G. Blažič, Demokracija: Vandali popackali dobrunjsko cerkev sv. Urha

11

Cerkev sv. Urha je ena od podružničnih cerkva v ljubljanski župniji Sostro-sv. Lenart, stoji pa na istoimenskem griču, kjer se nahaja tudi partizanski spomenik, bojda v spomin žrtvam nasilja okupatorja in domobrancev, ki so imeli v času druge svetovne vojne tam postojanko. Vendar pa, kot nam je že pred časom povedal eden od domačinov, so po vojni tja vozili trupla nemških vojakov in jih prikazovali kot pobite partizane. No, cerkev je bila po vojni dolga desetletja izvzeta iz sakralne rabe, komunistična oblast jo je uporabljala za muzej, v času po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije pa je bila ponovno vrnjena ljubljanski nadškofiji oz. župniji Sostro, ki so jo tedaj še upravljali minoriti, ki so se nato preselili v župnijo sv. Petra (v bližini UKC), župnijo Sostro pa vrnili v upravljanje nadškofiji.

Cerkev sv. Urha so od zunaj (delno tudi v notranjosti) povsem obnovili šele pred nekaj leti, v njej pa so redne maše enkrat mesečno in sicer vsako zadnjo nedeljo v mesecu, torej tudi danes. A farani, ki so se danes zbrali pri maši, so se lahko soočili s precejšnjim razdejanjem, saj so neznani »umetniki« lepo »pobarvali« fasado na zadnji strani cerkve ter tudi vhod. Prav zato je danes omenjeno območje obiskala tudi policija.

Kot je razvidno iz fotografij, grafitov, ki bi jasno izražali sporočila storilcev, ni bilo. Zato se postavlja vprašanje, ali je šlo za prave nestrpne vandale ali pa zgolj za samooklicane »umetnike«, ki so z različnimi barvami »okrasili« fasado cerkve. Kajti v zadnjih letih so razni »performansi«, ki jo ideologi sedanje vlade razglašajo za sodobno umetnost«, postali že nekaj običajnega – vključno z zažiganjem križa. Je pa potrebno pogledati tudi na nekatere druge okoliščine: bliža se dan spomina na umrle (ali praznik vseh svetnikov po katoliškem koledarju), ponavadi so tedaj proslave tudi na ploščadi ob cerkvi, malo naprej pa je postavljeno spominsko obeležje.

Znano pa je tudi, da so nekateri skrajno levičarsko orientirani posamezniki ogorčeni, ker bodo iz obdavčevanja nepremičnin izvzeti sakralni objekti, zato je možno, da je bil tudi to glavni motiv za mazaško akcijo. Škoda, ki so jo vandali povzročili, še ni znana, je pa znano, da bo kar precejšnja in da bodo župljani morali za čiščenje fasade ter vhoda kar globoko seči v žep. Pa še po očiščenju ni garantirano, da ne bo prišlo do nove mazaške akcije, ki bo spet prinesla velike stroške.

Izjave predsednika četrtne skupnosti ter župnika nam ni uspelo dobiti, v popoldanskih urah pa naj bi se v zvezi s tem oglasil Tiskovni urad Slovenske škofovske konference.

Zanimivo je sicer, da je parkirišče pred cerkvijo eno bolj nevarnih, saj se po omenjenem območju večkrat sprehajajo vlomilci (verjetno gre za narkomane), ki vlamljajo v avtomobile. Tja namreč večkrat zahajajo sprehajalci, ki gredo na sprehod na bližnji Golovec. Še posebej pa je parkirišče nevarno ponoči, saj se tam sestajajo pripadniki mamilaške mafije. Zato policija večkrat kontrolira to področje. Zato obstaja tudi velika verjetnost, da so fasado popackali v nočnih urah. Policija storilce še išče.

Pomenljivo pa je, da je prav danes tudi obletnica srečanja papeža Janeza Pavla II. s predstavniki svetovnih verstev v Assisiju, kjer so skupaj molili za mir. Na ta dan se vsako leto na več krajih v Sloveniji pripravljajo molitvena srečanja, namenjena molitvi za mir, imenovana »Podaj MI Roko« (včeraj sta bili takšni srečanji na Brezjah in Vipavskem Križu). V cerkvi sv. Urha naj bi bilo molitveno srečanje danes ob 17. uri, začelo naj bi se pri spodnjem spomeniku (tam, kjer se začne cesta, ki vodi do cerkve, to je na križišču lokalne ceste Sostro-Bizovik) in nato nadaljevalo v cerkvi. Zaradi današnjega dogodka bo molitveno srečanje, ki je bilo predvideno že prej, še posebej namenjeno spravi v slovenskem narodu.

Vir: Demokracija

 

11 KOMENTARJI

  1. Ali ni to ravno tista cerkev Sv. Urha, katere fasada je bila rdeča od madežev partizanske krvi? In so jo kljub temu, da je bila razglašena za spomenik in pod spomeniškim varstvom nezakonito prebarvali?

    Beli oplesk ne prekrije partizanske krvi. Prav tako kot packarije po stavbah ne omadežujejo duš vernih ljudi.

      • Natanko tega odgovora sem se bal. Narediva analizo, kaj vse so nas v šoli učili pa ni bilo res? Resnično lahko verjamete ljudem, ki so vam lagali o 27. aprilu dan OF???? Med drugim!

    • Obstaja pa dovolj dokazov in pričevanj, da je tam bila mučilnica. Vera, da so bili borci v imenu kristusovih ran polni ljubezni do bližnjega, je samo vera. Svijarije svojih je pač trba zanikovati, pa bodo zginile. Tudi to je samo vera.

      • Tonček, tvoji komunajzerji so bili hujši.

        Imamo en Urh in imamo 600 množičnih grobišč, ki so jih zagrešili tvoji ljubi partizani.

      • Me pa vseeno veseli, da Urh primerjaš z množičnimi grobišči. Ti vsaj zločin priznaš, drugi pravijo, da so kumonajzarji tja vozili pobite Nemce, da so trupla lahko slikali na Urhu.

        • Tone, res ti ne moreš iz svoje kože, da ne bi manipuliral in se zraven še zlagal.

          Na Urhu so res pobijali, kar pa ne spremeni dejstva, da so komunajzerji vse to napihnili in zlorabili za svojo propagando.

          Tudi nemške vojake so tja vozili, da je bila številka večja, pa tudi kakšno žival so zakopali in jo proglasili za človeka, da je bila številka višja.

          In ta Urh so zlorabljali do onemoglosti.

  2. Joj, kaksna skoda za sv. Urha kot podporo “tekovinam revolucije”!
    Resnica o drazgoskem partizanskem skandalu in napihnjeni propagandi okrog po partizanih popackanem sv. Urhu, se pocasi bistri. Po vsem tem kar vemo o angelckih partizanih in izdajalcih domobrancih, kako so nas osrecili z 600 grobisci po celi Sloveniji, so zame domobranci s sv. Urha rehabilitirani. Tisti arhiv pa po moje lahko ostane brez skode v obnovljeni meznariji. Upam, da ni dalec dan, ko bodo raziskave napredovale in ga bodo popolnoma razvrednotili kontra-argumenti. Ce se takrat se ziveci “dostojni” bivsi borci ne bodo zaceli sramovati; jih bo pa po smrti sram, ko bodo tam kjer ni muh srecali svoje zrtve iz oci v oci. Mislim, da je ze cas, da bi zacela slovenska cerkev misliti, kako bi zacela beatifikacijski postopek za vecino teh 10.000 domobrancev. V Spaniji so imeli uspesen beatifikacijski postopek za zrtve spanske revolucije, katere so boljsevisticni revolucijonarji ideoloski bratje nasih partizanov, deset let prej pobili iz sovrastva do vere.

    7.3. Domobransko nasilje
    Tine Velikonja
    7.3.1. Uvod
    Jože Istenič je dne 28. novembra 2003 v reviji »Svobodna misel« objavil članek, v katerem obravnava obnašanje domobranske vojske. Zlasti je vzel na piko Rupnikov bataljon. Takole je zapisal: »Na Rakeku je bil stacioniran po zločinih znani Rupnikov bataljon. Člani tega bataljona so zagotovo pobijali aktiviste in simpatizerje OF ter jih metali v požiralnik, pa tudi partizane, ki jih je ujela 47. četa tega bataljona, ko je sama ali skupaj z lovskimi četami drugih bataljonov (domobranskih) vdirala na osvobojena ozemlja. V poročilu te čete za čas od 1. 7. 1944 do 20. 2. 1945 je navedeno, da je ta četa ujela 132 partizanov.«

    Cilj gverilskega vojskovanja ni zasedba ozemlja, ampak uničevanje nasprotnikov, tako vojakov kot civilistov. Zato se je moral tisti, ki je vodil boj proti gverili, navzeti njenih navad, če ji je hotel biti kos. Protikomunistični odpor na ozemlju Ljubljanske pokrajine med zadnjo vojno je imel dve obdobji, čas vaških straž in čas slovenske domobranske vojske. Vaške straže so nastale iz stiske, njihov cilj je bil pred partizanskim nasiljem varovati domači kraj, tako ljudi kot imetje, obenem pa s tem preprečevati okupatorjeve povračilne ukrepe. Z ustanavljanjem vedno bolj goste mreže postojank je vaškim stražarjem delno uspelo izriniti partizane iz posameznih področij, za zgled bi omenil Polhograjske dolomite, zvečine pa so bile razmetane postojanke lahek plen združenih partizanskih enot. Italijani namreč niso želeli, da bi bile vaške straže premočne, slabo so jih oborožili in pazili, da niso bile med seboj povezane. Ob kapitulaciji Italije so jih prepustili usodi, še več, celo sodelovali pri njihovem uničevanju. Slovensko domobranstvo je imelo drugačno organizacijo. Na začetku je utrpelo nekaj hudih porazov, za zgled bi omenil Grahovo in Velike Lašče. Kasneje pa se je tako okrepilo in uredilo, da je bilo sposobno kljubovati še tako številčnemu nasprotniku. Izjema je bil Črni Vrh nad Idrijo, kar pa je druga zgodba. Postojanke so bile med seboj povezane, bile so boljše utrjene in so se uspešno ubranile, same ali s pomočjo od zunaj. O tem smo že pisali in dajali za zgled Hotedršico in Gorenjo vas nad Škofjo Loko. Poleg teh postojank pa so bili poleti 1944 ustanovljeni štirje udarni bataljoni, ki so se izkazali za izjemno uspešne. V zgodovini protigverilskega boja je domobranstvo zgled, kako je treba organizirati boj proti gverili: njen nasprotnik mora vsaj na ozemlju, ki ga obvladuje, splesti mrežo postojank, imeti na razpolago močne gibljive enote in pomesti z njenimi vaškimi zaupniki.

    7.3.2. Skušali smo jih rešiti
    Vrnimo se k Rupnikovemu bataljonu. O njem nam ve marsikaj povedati domobranec 48. čete tega bataljona Vinko Udovč, ki je tudi napisal odgovor na Isteničevo pisanje:

    Glede na to, da sem bil naprošen za komentar izjav g. Isteniča in posredno izzvan kot borec Rupnikovega bataljona, imam za dolžnost oporeči »znanim zločinom« tega bataljona.

    Rupnikov bataljon je bil ustanovljen 1. 7. 1944 na Rakeku. Za poveljnika je bil imenovan stotnik Vuk Rupnik. Njegove odlike so bile visoka strokovnost v poklicu, pravičnost, častniški ponos in latentna pripadnost prisegi kralju. To mu priznava tudi Lado Ambrožič v svoji knjigi o 15. diviziji, kjer je na 394. strani zapisal nekaj podobnega: »Poveljnik 2. bataljona slovenskih domobrancev je bil Vuk Rupnik … Njegov vpliv na boje je bil pomemben. Odražal je težnjo po redu, disciplini in manevru…«

    Vuk Rupnik je že ob svojem prvem nastopu in predstavitvi zabičal vojakom, da ne bo slepega obračunavanja z ujetniki. Sam se bo izrecno posvetil temu, da se bo z njimi ravnalo po mednarodnih konvencijah. Zapretil je s kaznijo tistim, ki bi se skušali izživljati nad njimi. To je kar naprej ponavljal, kadar smo bili postrojeni v zboru.

    Povedal nam je, da bo bataljon bival na Rakeku kot gost 7. posadne čete. Sicer pa bo njegova naloga gibanje po terenu za nasprotnikom in uničevanje njegove žive sile v boju, z zajemanjem ujetnikov in njegovim onemogočanjem na vse možne načine. Ujetniki bodo takšni ali drugačni. Eni se bodo predali rade volje, drugi po sili razmer. Tako prvim kot drugim ne smemo po predaji skriviti niti lasu. Naj se ne zgodi, da bi se kdo spozabil nad njimi.

    Pričeli so se pohodi in akcije po terenu. Prihajalo je do manjših spopadov pa tudi pravih bitk, za katere ni prostora, da bi jih opisoval na tem mestu. Omejil se bom samo na ujetnike in na način, kako smo z njimi postopali. Ubogali smo poveljnika.

    Za zgled bi omenil spopad na Tržišču (Mačkov hrib, kota 680) pri Dolenji vasi, Cerknica, ki je bil 12. avgusta 1944. Dva voda 48. čete sta naletela na II. bataljon Notranjskega odreda in ga razbila. Partizanske izgube so bile velike, 15 jih ja padlo v boju, 14 smo jih zajeli. Med ujetniki je bil tudi ranjenec. Prestreljenega skozi prsi ga je obvezal bolničar I. voda Viktor Ozimek iz Dobrniča. Čeprav Franci Strle v brošuri Pregled razvoja in povelj. sestave notr. odredov na 90. strani piše, da je šlo za izdajo in da je v spopadu sodeloval ves Rupnikov bataljon, je šlo za naključno srečanje, v spopadu pa so se domobranci izkazali za boljše borce.

    V poznem poletju leta 1944 je bil na območju Ravnika-Škufč na Blokah zajet ranjen partizan. Normalno je bil obvezan in odpeljan na vozu proti Rakeku na mehkem ležišču. Vojaki so nalašč zanj nakosili trave in ga položili nanjo, da ga po kolovozu ne bi toliko treslo. Med potjo mu je stregla ujeta partizanka, doma iz Mirne Peči. Takrat je bil namreč hud naliv in mu je pokrivala obraz, da ga ne bi preveč namočilo.

    Pa še tretji zgled. Bilo je 13. marca 1945 ob napadu na Babno Polje v Loški dolini. V eni od hiš je bila partizanka Ivanka Tekavec, žena oznovca Jožeta Tekavca iz Ravnika na Blokah. Ležala je v postelji z nekaj tednov starim dojenčkom. Menili smo, da trenutno ni aktivna partizanka, in smo jo pustili pri miru. O tem piše celo njen mož v svoji knjigi Dnevi preizkušnje na 379. strani.

    Kaj pa zdravi ujetniki? Teh je bil zlasti leta 1944 razmeroma precej. Med njimi so bili tudi Štajerci. Zanje je bilo značilno, da so ob predaji vzklikali vsi enako, kot bi se prej dogovorili: »Ne streljat! Štajerc sem, Štajerc sem! Starše imam izseljene.« Zaleglo je. Večina takih je prejela cigareto ali dve, pa na pot v internacijo. Zlasti v 48. četi je bilo kar nekaj borcev doma s hribovja Sv. Križa, Šentjanža do Bučke, ki je spadalo pod takratno Nemčijo, in so imeli tudi sami svojce izseljene.

    Dne 16. avgusta 1944 je bil med drugimi ujet na Lazah (Cerkniško jezero) partizan Ciril Remškar iz Žerovice. Prosil je, da ga sprejmemo v domobranske vrste in to ravno v 47. četo. Ustregli smo mu. Kasneje se je izkazalo, da je to storil sporazumno z aktivisti OF. V 47. četi so bili pretežno Notranjci. Vohunil je za njimi. Zanimalo ga je tako njihovo govorjenje kot dejanja. Zlasti je pazil na obiske svojcev in domačinov pri vojakih, pa tudi drugih, ki so prihajali na Rakek po sol, petrolej in podobno. Odhode z osvobojenega ozemlja je partizanska oblast strogo prepovedala, kar je veljalo zlasti za ljudi, ki so bili zanjo sumljivi. Tako sta odšla na Rakek po nakupih Frančiška Modic in Jernej Onušič, oče šestih otrok, iz Viševka. Ob povratku so ju aretirali in obsodili na smrt. Imela sta srečo, da se je zanju potegnil major Scott, ki je bil poveljnik letališča pri Nadlesku, ki je tam začasno stanoval. Na splošno se je dogajalo, da je take obiskovalce ob povratku na domačem pragu čakal aktivist OF in jih aretiral. Postajalo je očitno, da nekdo vohuni za njimi in jih izdaja. Nekaj dni pred umikom bataljona iz Cerknice je bil Remškar odkrit in zaprt. Toda zadnjega dne smo ga izpustili. Izkazalo se je, da je dobrota sirota. Postal je namreč desna roka cerkniških oznovcev in je storil mnogo hudega.

    Še nekaj podobnega. Ob ofenzivi v Suho krajino 17. oktobra 1944 smo naključno naleteli v Velikem Korinju na italijansko partizansko enoto. Vnel se je kratek, a hud spopad. Imeli smo žrtve, partizani znatno več, 28 jih je obležalo mrtvih, nekaj smo jih tudi zajeli. Z ujetniki smo nadaljevali pohod v srce Suhe krajine in čez tri dni pri Lipju zajeli nad 20 partizanov, tako da smo jih skupaj imeli 25. Poveljnik Vuk Rupnik jim je posvetil nekaj tolažilnih besed in ukazal, naj vsak dobi cigareto. Razpoloženje ujetnikov je na mah postalo vedrejše. Sledil je povratek čez Gradenc, Sv. Katarino-Plešivico, že v temni noči na Šmihel in čez Krko. V Grosuplje smo prispeli šele zjutraj. Ko smo se prešteli, smo ugotovili, da ni nobeden od ujetnikov pobegnil. Še več. Eden od partizanov, bil je rdečelas, je izrazil željo, da vstopi v domobranske vrste. Doma je bil iz Dolža nad Stopičami. Vse ujetnike smo predali ustrezni policijski službi iz Ljubljane na preverjanje. Tisti rdečelasi partizan se je čez dober mesec pojavil pri nas in postal domobranec 48. čete.

    Takih dogodkov je bilo kar precej. Skušnjava, da bi se na hitro znebili ujetnikov, je bila včasih neznosna. Ovirali so nas na pohodih. Ob znani velikonočni ofenzivi konec marca in v začetku aprila 1945 v Trnovskem gozdu smo ujeli sedem partizanov. Lahko bi obračunali z njimi v zasneženem gorovju, pa so se spustili z nami v Vipavsko dolino, pešačili čez Postojno na Rakek, kjer smo jih predali policijski službi.

    Ustavil bi se tudi pri trditvi Jožeta Isteniča, kako so vojaki Rupnikovega bataljona metali aktiviste OF v požiralnik Unca na Planinskem polju pod vasjo Laze. Čista laž. Že samo izbira kraja. Če pogledate na karto, kje je to, mora biti vsakemu jasno, da bi bilo veliko prikladnejše izbrati enega od številnih požiralnikov v Rakovem Škocjanu in okoliških kraških breznih, če bi se že odločili za kaj takega.

    7.3.3. Bojni srd
    Takole opisuje svoje izkušnje Vinko Udovč. Z njegovim pisanjem nisem popolnoma zadovoljen, ker ni napisal vsega. Tega namreč, da se je včasih vseeno pripetilo, da so domobranci med spopadom ali ob njegovem koncu ravnali v nasprotju z navodili svojega poveljnika. Dogajalo se je predvsem v trenutkih, ko orožje še ni potihnilo. Če se je torej lotil takega pisanja, bi se moral pomuditi tudi pri dogodkih, pri katerih se je zalomilo. Sam mi je pravil, kako je spomladi 1945 njihova izvidnica naletela v Podcerkvi na tri partizane. Ti so pritekli iz hiše sredi vasi in se zapodili po bregu v dolino. Eden od partizanov je ušel, ker se je pomešal med živino, ki se je tam pasla in so se napadalci bali, da bodo zadeli pastirja. Drugi je obležal ranjen in ga je eden od vojakov ustrelil do konca, tretji pa se je skušal predati, a mu ni uspelo.

    Ali spopad pri Sv. Ani 13. januarja 1945, v katerem je 47. četa obkolila partizane 1. in 3. četa bataljona Notranjskega odreda. V domobranskih zapiskih je navedeno, da jim je padlo v roke 16 ujetnikov, ki so jih odgnali v Cerknico. Pisali pa smo že o tem, da jih je bilo v resnici več. Sedem najpomembnejših so namreč po končani predaji odpeljali v gozdič, ki je obdajal naselje, in postrelili.

    Po končanem spopadu pri Velikem Korinju 17. oktobra 1944, ki ga Udovč omenja, so se domobranci dobro uro zamudili z iskanjem skritih italijanskih partizanov. Tri, ki so jih pri tem odkrili, so pred cerkvijo ustrelili.

    Iz vsega napisanega je razvidno, da so se partizani precej vdajali, ker so vedeli, da je velika možnost, da bodo na ta način ohranili življenje. Čakala jih je sicer internacija, katere izid je bi negotov. Za ujetega domobranca, ranjenega ali nepoškodovanega, pa ni bilo nobene milosti. Podobno je bilo z dezerterji. Domobranski je dobil nekaj mesecev zapora, partizanskega pa, čeprav je bil prisilno mobiliziran in ga je doma čakalo deset otrok, je čakal smrtni strel. Lahko bi seveda rekli, da partizani niso imeli nobenih možnosti, da bi svoje ujetnike obsojali na zapor. Na izbiro so imeli samo izpustitev ali smrt. Vendar so, denimo, prve upornike v Loškem Potoku leta 1942 izpustili, kar se je zgodilo prvič in zadnjič, potem pa je šel razvoj na slabše. Več ko so imeli možnosti, da ustanovijo za ujetnike zapore ali taborišča, bolj so bili divji. Zlasti se je to pokazalo po kapitulaciji Italije, kar je zlovešče napovedovalo, kaj se bo zgodilo s poraženimi nasprotniki ob končni zmagi. Partizansko sodstvo, o katerem toliko pišejo, je bilo samo dodatno mučenje in nezaslišan cinizem. Kočevski proces se je končal tako, da so večino obsodili na smrt, nekaj pa oprostili, na koncu pa postrelili vse. Na Teharjah, kjer sem njihovo sodstvo doživel na lastni koži, je šlo samo za prebiranje. To ni bilo desetkanje, pri njem ustrelijo samo vsakega desetega, ampak obratno, od desetih je ostal živ samo eden.

    • Hvala za posredovano. Že dolgo sem čakala, da bi iz množice pavšalnih izjav o “znanih domobranskih zločinih” vendarle dobila konkreten primer in ne zgolj agitpropovsko prilagojenih dejstev.

      Glede domobranstva je še precej nepoznavanja t. i. “podtaknjenih” domobrancev (kot v zgoraj omenjenem primeru na Cerkniškem). Partizani so se tega precej posluževali, hkrati pa tudi sodelovali (= se dogovorili) z okupatorjem, da so smeli brez njihovega vmešavanja sami obračunati z “domačimi izdajalci” v posameznih postojankah: najprej so jih s pomočjo “navideznih” domobrancev organizirali – ko je bilo v njej dovolj najbolj “nevarnih in sovražnih elementov” iz posameznega okolja, pa so jih napadli. Zanimivo, da so “njihovi domobranci” preživeli take napade (seveda: v določenem/dogovorjenem bunkerju, ki ga partizani niso obstreljevali) …

Comments are closed.