Prejšnjo nedeljo sva se z ženo odpravila na morje. Na slovensko obalo, točneje v Portorož. Parkirala sva v mirnem Strunjanu in se skozi tunel nekdanje ozkotirne železnice imenovane Porečanka, prebila v Portorož. Sončen dan, toplo vreme, čisto morje in plaža polna sprehajalcev.
Furamo imidž sreče
Prvič se mi je zgodilo, da sem se sprehajal sredi zime po plaži mondenega Portoroža. Med množico ljudi na plaži sva srečala vse polno ne več tako mladih, okoli 30 let in več starih najstnic, v namerno strganih kavbojkah, hahljajoč se druga drugi, sprehajajoč se z rasnimi kužki. Pa zdizajniranih poslovnežev, ovešenih z zlatnino, v spremstvu mladih dam, glasno se bahajoč s poslovnimi uspehi. Tudi nekaj staršev v zgodnjih štiridesetih z majhnimi “frocki”, s polnimi rokami sladoleda, ki malih otročičkov sploh ne zmorejo več krotiti. Neverjetno koliko ljudi, ki – tak občutek sem dobil – “furajo imidž” navidezne sreče. Vsaj tako se mi je zdelo.
No midva sva jo iz Portoroža prav hitro popihala naprej v Piran, se sprehodila po ozkih ulicah starodavnega mesta, se povzpela do cerkve Svetega Jurija in se ob sončnem zahodu odpravila peš mimo Fiese in Pacuga, nazaj do Strunjana. Mimogrede, kljub vsej navlaki “furanja imidža” priporočam tole zimsko turo (13 km ali 4 ure zmerne hoje).
Sindikati se borijo preventivno
Sindikati, bolj točno Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, prekaljenega borca za delavske pravice Dušana Semoliča, so se že začeli boriti proti favoriziranju kapitala pred delom, kot pravijo. Pa karkoli to že pomeni.
Še preden je torej desnosredinska koalicija zgrajena do konca, še preden smo pravzaprav sploh dobili mandatarja, še preden je bila sploh oblikovana ministrska ekipa, še daleč pred kakršnimikoli ukrepi, so se v ZSSS zbudili in se kar proaktivno oglasili. S precej težkimi besedami. Govorijo namreč že o odpravljanju socialne države in posledični protiustavnosti, ki da je preko vladnih ukrepov zapisana v koalicijski pogodbi.
Neverjetno, v treh letih vladanja levega trojčka, ko je država dokazano tonila v prezadolženost, ko se je povečevala brezposelnost, ko so se dogajale vnebovpijoče krivice ponižanim delavcem (spomnimo se gradnje Stožic, socialno čutečega levega (ne)politika v zimskih razmerah), so se sicer oglašali, a s precej zmerno retoriko. Sedaj, ko ukrepov sploh še ni na vidiku, pa že grmijo o odpravi socialne države in protiustavnosti. Verjetno pripravljajo teren, da ne bomo preveč presenečeni ko bodo – verjetno že ob sami napovedi prvih ukrepov – odšli na ulice, skandirali parole in pač začeli furati imidž trdih borcev za delavske pravice.
“Takle mamo”, bi verjetno dejale ostarele najstnice iz začetka zgodbe, a odrasli znamo “imidžu” in populizmu tudi reči ne, kajne?
