Če je bila Janševa vlada deležna konstantnih kritik (če se blago izrazimo) z njihove strani, pa je njihova obravnava nove mandatarke zelo benevolentna, da ne rečemo servilna. V teh glasilih tako rekoč ni mogoče zaslediti kakšnega kritičnega glasu o njej. Čeprav nikakor ne gre za popolno novinko v vrhu državne sfere, ampak za osebo, ki je vrsto let opravljala visoke uradniške funkcije in ob tem še večkrat kandidirala na volitvah (na listah različnih strank), nazadnje celo uspešno.
Molčijo o tem, kako je na položaju direktorice direktorata za proračun sekundirala pri ustvarjanju rekordnega proračunskega primanjkljaja, ki ga je “pridelala” Pahorjeva vlada. Molčijo o njenem domnevnem izkoriščanju svojega položaja v upravnem odboru Javnega gospodarskega zavoda Brdo za pridobivanje osebnih koristi. In tudi zgodbo o njenem domnevnem plagiatorstvu pri pripravi magistrske naloge skušajo čim bolj minimalizirati. V najboljšem primeru navajajo slovnične napake, površno citiranje in to, da pri nalogi ne gre ravno za “zgled akademske odličnosti” (kar je glede na njeno dejansko kakovost ogromno olepševanje). Nekateri, v kakšnih drugih primerih izjemno kritični mediji pa poskušajo celo diskreditirati obtožbe v stilu, da gre za “vaška politična prerivanja”. Resnih očitkov, recimo dobesednega kopiranja celih sklopov iz internih gradiv Javnega gospodarskega zavoda Brdo, pa skorajda ne navajajo.
Si predstavljate scenarij, da bi Janez Janša pod obtožbami poročila KPK-ja in s tem povezanimi zahtevami koalicijskih partnerjev dejansko odstopil, SDS pa bi predlagala drugega kandidata za predsednika vlade? Ali bi pred izvolitvijo v Državnem zboru prišli v javnost očitki o plagiatorstvu njegove diplomske/magistrske/doktorske naloge. Prepričani smo, da bi “osrednji mediji” o tem dan in noč poročali, vrstile bi se obtožbe s strani vseh mogočih političnih in civilnodružbenih intanc, razne samozvane “moralne avtoritete” stresale, bruhale svoj pravičniški srd, celo kakšne “spontane” demonstracije bi se v ta namen lahko zgodile. Zdaj pa so taisti “tiho”.
Politično instrumentalizirani mediji zdaj prikazujejo Bratuškovo in “koalicijo voljnih”, ki se nam obeta, kot nekakšen svež veter, ki naj bi obrnil vladni voz v pravo smer. S čim le? Kakšnega resnega programa mandatarka nima. To, kar ponuja, je sklop želja brez jasne podlage. Gre za ponavljanje mantre o zagonu gospodarstva prek “velikih infrastrukturnih projektov”. Takšni projekti bodo predvsem zelo priročen vir za napajanje vedno bolj finančno podhranjenih tranzicijskih omrežij. Sredstva za to pa bodo seveda prispevali davkoplačevalci. Sloveniji namreč kmalu nihče ne bo hotel ničesar posoditi po običajni obrestni stopnji. Sploh ker bodo najverjetneje padli vsi tisti reformni projekti, ki so še ohranjali njeno kredibilnost v mednarodnih finančnih krogih. In takrat nobena medijska šminka ne bo mogla prikriti zgrešenosti in nekompetentnosti tistih, ki nam zdaj obljubljajo rešitev na temelju tistega, kar nas je pripeljalo v krizo.
Vir: Siol
