Poslanka NSi po nepotrebnem prepričevala prepričane

Iva Dimic v Ferdrengu prepričuje prepričane. Foto: Bogomir Štefanič

Kako je Iva Dimic iz Nove Slovenije na spominski slovesnosti na strahote ženskega taborišča v Ferdrengu imela predvolilno agitacijo za pretežno priletne udeležence in po nepotrebnem prepričevala prepričane. Kar je politikantskega ostalo neizgovorjenega, je postorila z velikim logotipom NSi na hrbtni strani papirja, s katerega je brala.

Prav počasi in plaho prihaja v zavest resnicoljubnih Slovencev bridko védenje o dolgo zamolčanem ženskem koncentracijskem taborišču Fredreng. Tu, v objemu kočevskega gozda, je za bodečo žico osemsto Slovenk prestajalo nepredstavljivo trpljenje in poniževanje v kolesju zmagovitega komunističnega režima od sredine julija do konca oktobra 1949. Ferdreng so totalitarni oblastniki v petdesetih letih prejšnjega stoletja preimenovali v Podlesje, cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je preživela italijanski požig izpraznjene pretežno kočevarske vasi, so podrli in izbrisali sledi koncentracijskega taborišča. Niso pa mogli brisati spomina trpinčenih žensk, ki so po desetletjih spregovorile o nečloveškem trpljenju.

Po maši je poslanka NSi Iva Dimic prepričevala prepričane udeležence spominske slovesnosti

Vsako leto je sredi septembra na mestu nekdanje cerkve in taborišča spominska maša. Izčrpno poročilo o spominski maši je pripravil g. Bogomir Štefanič (TUKAJ). Letos je maševal in pridigal dr. Janez Gril, somaševala sta kočevski župnik Damjan Štih in dr. Rafko Valenčič, pel je župnijski pevski zbor Ljubljana Trnovo. V pridigi je g. Gril svoje misli lepo navezal na božjo besedo te nedelje o odpuščanju in poudaril, kako pomembno je odpustiti tudi najhujše pregrehe zoper bližnjega. Odpustiti in se spraviti pa ne pomeni pozabiti. Ne smemo pozabiti, še več negovati moramo spomin in prav zato se vsako leto zbiramo pri maši v Ferdrengu.

Po maši je imela govor gospa Iva Dimic iz Nove Slovenije. S svojim nastopom je izpadla bolj ali manj politikantsko. Mestoma je imela predvolilno agitacijo za pretežno priletne udeležence in po nepotrebnem prepričevala prepričane. Kar je politikantskega ostalo neizgovorjenega, je postorila z velikim logotipom NSi na hrbtni strani papirja, s katerega je brala. Neposredno po maši na ambonu logotip NSi! NSi ni bila organizatorka srečanja; tudi če bi bila, bi se spodobil zgolj vljudnostni pozdrav političarke v dveh, morda treh stavkih. Organizator spominske slovesnosti je bil kočevski župnik, ki je med drugim tudi osebno povabil pevski zbor.

Poklon govornici preživeli taboriščnici Lidiji Drobnič

Nekaj povsem drugega je bil ganljiv govor preživele taboriščnice gospe Lidije Drobnič, ki kljub častitljivim letom ima kaj in zna povedati. Zasluži si spoštljiv poklon. Bog naj jo ohrani še dolgo med pričevalci in naj si aktivni politik(ant)i v njeni navzočnosti ne jemljejo več prve besede.

Draga gospa Dimic, po nepotrebnem ste oštevali nevladne ženske organizacije. Vaša kritika se je slišala le do prvih dreves na robu jase; samozadostna Ljubljana je namreč zelo zelo daleč. Zavedati bi se morali, da članice nevladnih organizacij Novo Slovenijo poznajo zgolj kot osovraženo »krščanarsko« stranko, vas osebno seveda ne poznajo, kaj šele da bi poznale ali se vsaj trudile spoznati zgodovinska dejstva o komunistični revoluciji. Povsem zadovoljne so s šolskimi zgodovinskimi miti, predvsem pa z državnim denarjem za svoje »projekte«.

»Njihovih« nima smisla oštevati na »naših« prireditvah

Po spominski maši ni šlo brez omembe Tanje Fajon in njenega levičarskega pogleda na politiko in našo zgodovino. Prepričan sem, da salonska levičarka ne v družini, ne v šoli, ne v stranki SD, ne na javni RTV ni še ničesar slišala o Ferdrengu. Nekdo bi ji moral to povedati, nekdo iz politike, ki mu je mar za resnico in spravo, in jo povabiti k spominski maši ter ji dati priložnost za nagovor po maši, vendar brez rdečega logotipa SD. Šele potem, če ali ker se ne bi odzvala vabilu, bi lahko upravičeno tudi na mestu koncentracijskega taborišča oštevali njeno dvoličnost in sprenevedanje pri zagovarjanju prijaznega slovenskega komunizma (povsem drugačnega od komunizma drugod po svetu) in toleriranju revolucionarnega izživljanja nad ženskami ter ignorantskega odnosa do resnice.

Z osebnim mnenjem o dogajanju v nedeljo, 13. septembra, sem se oglasil kot član pevskega zbora pri spominski maši ter simpatizer Nove Slovenije, ker mi ni vseeno, kje in kako nastopajo vidni politiki NSi.

Izčrpno poročilo o spominski maši je pripravil g. Bogomir Štefanič