Frane Adam se v knjigi loteva žgočih tem, ki zaznamujejo slovenski prostor. Obravnava jih na zanj značilen dialoški način z namenom spodbujanja vsebinske polemike in znanstvene refleksije. V ozadju je ideja postfaktične družbe in lažnih novic, ki postavlja pod vprašaj uradne statistike in raziskave javnega mnenja. Hkrati pa se avtor sprašuje tudi o (ne)zmožnosti soočanja raziskovalcev s sodobnimi raziskovalnimi izzivi.
Na nakovalo postavi pomanjkanje razprave o množici gospodarskih in socialnih kazalcev, ki so dostopni v javnih bazah. V ospredje tako postavi tudi neučinkovitost slovenskih družboslovcev pri izbiri in intepretaciji podatkov, ki dandanes v množici informacij zahtevajo poglobljen pristop k selekciji in kličejo po primerjalnih perspektivah. Nekoliko provokativno avtor tako že v samem uvodu označi kot postfaktično tudi znanost in s tem izzove bralca, da pozorno sledi nadaljnjim argumentacijam, ki jih plete v štirih večjih vsebinskih poglavjih.
Trendi in protislovja v globalni družbi rdeča nit prvega dela knjige
Besedilo knjige sestoji iz različnih, vendar med seboj komplementarnih tematskih delov, katere je ponekod dopolnila soavtorica Maruša Gorišek. Rdeča nit prvega dela se vije okoli trendov in protislovij v globalni družbi. Izpostavljeni so razmisleki o meritokraciji, populizmu in sodobnih političnih, družbenih in izobraževalnih procesih. Kot poudari avtor, so bile te teme do sedaj kljub njihovi širši relevantnosti za družbo povsem zanemarjene v slovenskem znanstvenem diskurzu. Meritokracija namreč naslavlja pomen demokracije, ki jo besedilo obravnava skozi vlogo izobraževanja, katerega poveže z vprašanjem možnosti obstoja družbe znanja. Pri tem se avtor sprašuje tudi o vlogi, ki jo v kontekstu meritokracije igra (ne)enakost. V luči kompleksnosti in diferenciranosti človeške družbe Adam postavi v ospredje tudi pojav populizma in identitetne politike, ki sta neločljivo povezana s trendi družbenega razvoja.
V tem delu Frane Adam prikaže tri različne modele razvoja in na tej podlagi opozori na pomembno vlogo Evropske unije v teh procesih. Nadaljuje z razpravo o sekularizaciji, transcendenci in krizi konfesionalne religioznosti. Tematski sklop, ki je v knjigi tudi najobsežnejši, zatem konča z obravnavo odnosa med znanostjo, civilno družbo in izobraževanjem ter izzivi akademskega oziroma visokotehnološkega podjetništva.
Frane Adam o prispevku družboslovcev k oblikovanju predlogov za korekcijo družbenega sistema
Frane Adam z drugim tematskim sklopom naslavlja stanje raziskovalne politike v Sloveniji in obravnava vlogo raziskav v širšem družbene prostoru. Na začetku je v ospredje postavljena kritika delovanja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) ter njen pomen v meritokratskem umerjanju uspešnega delovanja. Avtor ne le kritično ovrednoti delovanje agencije, ampak poda tudi izvirne predloge za večjo transparentnost in primernost ocenjevanja obstoječih znanstvenih dosežkov in besedil na javnih razpisih. Nadaljuje z recepcijo in vplivom raziskav v humanistiki in družboslovju, ki so razpete med birokratizacijo, ideologizacijo in aplikativnostjo.
Frane Adam zavzame postpozitivističen pristop in poudari vlogo triangulacije pri pridobivanju podatkov in njihove komparacije. Slednje ni pomembno samo za samo znanost, ampak igra ključno vlogo tudi v javnem diskurzu in oblikovanju javnega mnenja. Kot poudari Frane Adam, tudi družboslovci in humanisti lahko veliko pripomorejo k oblikovanju utemeljenih in praktičnih predlogov za korekcijo družbenega sistema v različnih ozirih.
V nadaljevanju avtor kritično pretresa raziskovalno-razvojno dejavnost v luči javnega financiranja in vlaganj v razvoj. V ospredju je odnos med vloženimi finančnimi sredstvi in dejansko učinkovitostjo raziskovalnih institucij, vendar pa ob hkratnem poudarjanju pomembnosti vlaganja razvitih držav v tehnologijo in inovacije. Vsebinski del zaključi z odnosom med javnim visokim šolstvom in raziskovalno-razvojno dejavnostjo.
V tretjem delu Frane Adam spodbuja h kritičnemu razmisleku, na koncu pa razmišlja o razvojnih alternativah
Javni sektor zaznamuje tretji vsebinski del knjige. Je sicer nekoliko krajši, vendar zaradi tega vsebinsko prav nič manj pomemben. Poudarek je na velikosti javnega sektorja. Avtor prikaže različne in med sabo tudi nasprotujoče si kazalce iz javno dostopnih baz, ki pritegnejo pozornost bralca in ga spodbudijo h kritičnemu razmisleku. Nadaljuje s tematiko zdravstva, ki je razpeto med javno in zasebno sfero. Slednje je v trenutni situaciji s covidom-19 še posebej aktualna tema. Po mnenju avtorja je problem treba iskati predvsem v pomanjkanju ustreznih podatkov in primernih analiz ter odgovornega znanstvenega dialoga, ki bi osvetlili nejasnost področja.
Zadnji vsebinski del je vezan na razmišljanja o sodobnih razvojnih alternativah. Je pomembno čtivo za tiste, ki se sprašujejo o stanju slovenskega prostora v odnosu do Evropske unije in globalnega prostora. Kljub kritičnemu tonu, ki je prisoten vseskozi besedilo, avtor išče ideje in iztočnice za izboljšavo stanja. Temu je namenjen tudi zaključni sklep knjige.
Kritično vsebinsko diskusijo je dandanes v poplavi znanstvenih objav le redko mogoče najti. Knjiga je v tej luči pomemben prispevek v znanstvenem prostoru pa tudi v širšem, strokovno-poljudnem. Relevantne informacije, podkrepljene z obsežnim korpusom obravnavane literature, bodo v njej našli tako bolj zahtevni bralci, ki jim je blizu znanstven diskurz, kot tudi tisti, ki želijo širiti splošno obzorje svojega znanja.
