Francoski poduki

49
fblamanif
Utrinek iz manifestacije v podporo klasični družini, foto: Facebook La Manif pour tous.

Ob zadnjih lokalnih volitvah v Franciji sem na spletni strani časopisa Le Figaro pogledal, kako so glasovali v ljubem Lourdesu (zmaga socialista), kako v Narbonni lepih spominov (zmaga konservatica), kako v departmaju Vendeja (fr. Vendée). Če so konservativci bržkone po celi Franciji, razen v Parizu, slavili zmago, je v Vendeji bila njihova zmaga na meji tega, da ji rečemo totalna. Glede na zgodovino tega departmaja, rezultat ne preseneča.

Vendeja 1793-1796. Prvi genocid moderne dobe?

Kaj vemo Slovenci o Vendeji? Malo ali nič. Na slovenski Wikipediji jo najdemo na seznamu francoskih departmajev. Med drugim o njej piše tudi tole: „Med francosko revolucijo so se kmetje leta 1793 uprli proti revolucionarni vladi v tim. Vendejski vstaji, ogorčeni nad spremembami vsiljenimi rimokatoliški cerkvi. Gverilska vojna, ki jo je od začetka vodila stranka imenovana Chouans (skovirji), je do njenega bridkega konca v letu 1796 zahtevala več kot 100.000 življenj“ (članek). Ta zaznamek francoska Wikipedia popravlja v pomembni točki: žrtev je bilo zelo veliko, verjetno med 170.000 in 200.000. Pozor: triletna Vendejska vstaja je na področju manjšem od Slovenije povzročila toliko smrtnih žrtev, kot jih je do sedaj bilo v triletni sirski državljanski vojni, in skoraj enkrat več žrtev, kot jih je na Slovenskem povzročila štiriletna druga svetovna vojna s povojnimi poboji vred (članek).

Nekateri zgodovinarji – in kontroverzija glede tega še ni zaključena – pravijo, da se je v Vendeji izvršil prvi genocid moderne dobe; genocid iz ideoloških razlogov. Izvajalec genocida je bila francoska revolucionarna oblast, žrtve so bili v veliki večini uporni katoliški kmetje in njih družine. O razsežnostih genocida se je dolgo molčalo, vedelo malo, šele zgodovinopisje zadnjih desetletij je prišlo do natančnejših dognanj in številk (o tem knjiga Reynalda Secherja).

Tudi vendejska zgodba je francoska zgodba. Zgodba krvave represije katoliškega kmeta v imenu „naprednih idej“. Rana, ki na razdalji dveh stoletij še deluje. Vemo kaj o tem – mi, Slovenci? Nam naši časopisi Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer) sploh razlagajo Francijo takšno, kot je, ali pa jo rišejo takšno, kot ustreza njihovim notranjepolitičnim (beri: protijanšističnim) in ideološkim (beri: protikatoliškim) preferencam?

Ruralna ksenofobija. Res?

Avgust 1992. S prijatelji s Hajdine in Ptuja smo bili med prvimi Slovenci, ki smo se po padcu železne zavese odpravili na slovito Jakobovo pot v Španijo. Francijo smo prečkali ponoči. S kombijem smo nekoliko tavali po regionalnih cestah (avtoceste tam še ni bilo) in se znašli v neki vasi blizu mesteca Lunel. Sredi nje čuden prizor: avtobus ovit v toaletni papir. Ustavili smo. Reč si je veljalo natančneje pogledati. Avtobus brez potnikov je bil italijanski. Verjetno se je pokvaril na poti v Lourdes. Toaletni papir okrog njega seveda ni bil francoski izraz ljubezni do „bratrancev“ onstran Alp. Napisi med razpetim straniščnim pripomočkom so Italijane obravnavali z grdimi besedami. Še najbolj „nežna“ je bila označba „TATOVI VINA“.

Bilo je prvič, da sem se srečal z razvpito ksenofobijo južnofrancoskega podeželja, z le-penovskimi revirji – kot so že takrat te kraje definirali mediji. Nepozabna je prerokba, ki je jo ob tisti psevdo-straniščni prikazni, ob dveh ponoči, sredi izgubljene južnofrancoske vasi, izrekel prijatelj iz Hajdine: „Evropa ne bo nikoli združena.“

Ampak je podeželska Francija res ksenofobna? Ko smo se ob povratku iz Jakobove poti slovenski romarji ustavili v neki župniji v južnofrancoskem mestu Narbonne, so nas gostoljubni Francozi od spredaj in zadaj stregli s siri, salamami in pijačo. Domači kaplan je tisti dan kljub negodovanju župnika celo preskočil mašo, da nam je lahko razkazal sanjske plaže blizu kraja Port-La-Nouvelle.

Ksenofobija je ogabna. Tujec, popotnik, sirota v iskanju vsakdanjega kruha so že v starozaveznem Devteronomiju razumljeni kot tisti, ki jih mora skupnost ščititi (5 Mz 14,29; 16,11.14). V kolikor v Franciji zmaguje ksenofobija kot ksenofobija, je to ogabno. Vendar včerajšnjo zmago Le Penove lahko beremo tudi kot „upor sužnjev“ proti večdesetletni vladavini politične korektnosti in površnega multikulturalnega diskurza; proti ponižanjem, ki so si jih na račun „zaostalih“ kmetov in nacionalistov toliko let lahko privoščili po časopisnih kolumnah razbohoteni levičarski intelektualci; morda tudi proti uradnemu državnemu laicizmu, katerega vloga že dolgo ni več nevtralna, temveč tipično ideološka – na trenutke skoraj diktatorska.

Skratka, Francija ni samo Pariz, ni samo moda, avantgarda in laicizem. Francija je tudi podeželje, kmečki stik s prstjo, tradicija, religija, vendejska zgodovinska travma, nacionalizem. Ko se ta duša prebudi, se marsikaj strese. Francoski predsednik Francois Hollande je razumel sporočilo lokalnih volitev in nemudoma zamenjal predsednika vlade. Kaj se bo zgodilo po zmagoslavju Marine Le Pen, ki je včeraj na evropskih volitvah s svojo Nacionalno fronto pregazila desne in leve, pa si ne upamo napovedati.

Kaj se lahko še naučimo od Francozov?

Francija je učiteljica. Svet je poučila o demokraciji in človekovih pravicah, o sekularnosti in o državi po meri državljana. Francija danes opozarja z Marine Le Pen. Ampak s tem njenega „učiteljevanja“ ni konec. Francija lahko dandanašnji slovensko podeželje in kmete pouči o njihovi realni in strah vzbujajoči družbeni moči. Za Francijo namreč pravijo, da ji nobena vlada ne more vladati, če nima kmetov „pomirjenih“. Danes slišiš, da so francoski kmetje tisti, ki pomembno „soustvarjajo“ evropsko kmetijsko politiko in sploh evropsko strategijo do podeželja. Mimogrede: legenda pravi, da so francoski kmetje vplivali tudi na avtomobilsko industrijo. Znameniti avto „spaček“ (Citroën 2CV) naj bi nastal, ker so poljedelci in živinorejci rabili avto, s katerim bi po slabih cestah tistega časa (pisalo se je l. 1948) iz svojih vasi do mestnih tržnic pripeljali jajca, ne da bi se polomila. Citroën je še danes med vodilnimi, kar se tiče podvozja in vzmetenja.

Francoski poduk lahko prejme tudi naš ljudsko-katoliški segment, ki prisega na družinske vrednote. Močan sunek mu lahko da gibanje „La Manif pour tous“. To gibanje, ki je medversko in nestrankarsko, je na ulice Pariza spravilo več zagovornikov družine kot katero koli drugo pro-life gibanje v Evropi. Tu so še kreativni aktivisti iz gibanja „Les Veilleurs“ ter pogumna dekleta, nekakšna pro-life inačica Femen performerk, iz skupine „Les Antigones“. Vsa omenjena gibanja so močna v idejah, duhu in akciji. Borba 1, Borba 2 in Borba 3 vam o njih ne bodo povedale.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


49 KOMENTARJI

  1. Odlično, g. Cestnik ! Se bo slovenski človek s podeželja kaj naučil iz tega ? Bo dolenjski kmet šel na volitve, ali pa notranjski, gorenjski , primorski ?
    najbrž ne, kaj ga le vi učite, on že ve…Da bi kake Francoze posnemal, Bog ne daj…Sploh pa, koliko teh ljudi s podeželja pa sploh kaj bere…Še Družine ne. Tam bi tudi kaj takega morali objaviti !!

  2. Odličen in zanimiv prispevek.

    Naši kmetje so dokaj načitani. Kljub temu pa bodo morali osvežiti pristno domoljubje, ki ga razjeda neoliberalizem.

  3. Hvala za članek. Takšnih nam manjka; manjka takšnih sporočil. Kaj pa naj storim? Kako do takšnih znanj? G. Cestnik, mislim, da je naša dolžnost, da kaj storimo; vaša, da nas osveščate, naša, da sporočamo naprej. Kaj pa berejo naši ljudje na podeželju? Nekateri celo Nedeljski dnevnik. Ne grejo volit, saj jim je Evropa nekaj tujega. Identifikacija celinskosti ne more biti pred domovinsko, pred rodovno. Kaj pa je z družino? S skupnostmi zaselkov, vasi? Čudno je, vsak se prebija po svoje, ne ozirajoč se na sosestvo. Občinska oblast poskuša z dobrimi zamislimi, zamiži pred napakami, ki zadevajo prebivalce neposredno. Hrupne so naše vasi, naselja ob cestah, kjer vozijo traktorji, tovornjaki. Komu mar za francoskega kmeta, saj jim še za sosede ni mar.
    Obdana s travniki, sadovnjaki, hribi in gorami, pod Triglavom in Karavankami se mi milo stori, ko vidim, čutim daljavo med ljudmi.
    Bliže so mi združenja o katerih ste pisali, kot soseščina.

    M. Guzelj

  4. Odlično p. Cestnik!

    Običajno napišete prispevke, ki so “močni v idejah, duhu in akciji”, predvsem pa v humornem pogledu na vse.

    Kako v Sloveniji pogrešam take prispevke? Kako je čutiti zatohlost duha in kokodajsasto ponavljanje parol Kolektiva: nacionalni interes, ta grdi neoliberalizem, …

    Tudi v strankah pogrešam “močna v idejah, duhu in akciji”, v civilni družbi in v Cerkvi.

    Borba1, Borba2 in Borba3 bi lahko v Sloveniji preimenovali v Socialistični uradnik1, Socialistični uradnik 2 in Socialistični uradnik 3.

    Marsikaj od tega kar ste napisali nisem vedel. Dobro, da sem zvedav in imam rad zgodovino. Vedno nova dejstva potrjujejo, da je socializem zločinski, da so bila vsa ta ideološka gibanja za oblast in kapital veliki genocidi.
    Tudi komunisti so v Sloveniji že 70 let na oblasti in na vse možne načine še vedno izvajajo genocid na Slovenci.

    • “Borba” je bil tisti časopis, ki je redno prihajal v našo kasarno. Bral sem ga v cirilici. Menda je uredništvo Borbe kontrolirala JNA. Menda. Sicer pa: vezist, desetar, Zaječar na bolgarski meji, klasa 84/85. Neprecenljivo, he, he,…

  5. Na desni strani Časnika je okenček s Twitti. Z veseljem berem TW Mirana77.
    https://twitter.com/Miran7777?original_referer=http%3A%2F%2Fwww.casnik.si%2F&tw_i=471207395004547072&tw_p=embeddedtimeline&tw_w=410462657750118400

    To pobijanje kmetov iz ideoloških razlogov in zavistnih razlogov ( ker so ekonomsko svobodni, proletarci pa so bili vedno duševni in materialno sužnji) se je po franciji iz leta 1790 preneslo tudi v Slovenijo leta 1941. Isti vzroki genocida.

    Tudi v svoji družini imam po mami dedka, ki so ga ubili partizani, ženin oče pa je šel čez Ljubelj in so ga Angleži izročili kot 17 letnika, bil izstradan 3 mesece v Teharjih, avgusta s 40 kg in tifusom vrnjen domov in doma od terencev pričakan, da ga ubijejo, pretepen skoraj do smrti. Preživel.

  6. Takšnih in podobnih revolucionarnih gibanj je v svetu še veliko.Nerazumna so takšna ksenofobična patološka stanja grupacij ljudi,ki vnašajo v družbo nemir,lahko tudi širših razsežnosti,celo vojn!Poučevanja,oziroma po domače(soliti pamet),ki se ga poslužujejo v večji meri ateistične ideološke frakcije,vodi v razdor,konflikt,separatizem,skratka v oblike naravne selekcije,kar je po eni strani naravno,po drugi pa nečloveško.Številčnost več lačnih ust se lahko rešuje na več načinov,pred vsem pa z sodelovanjem in naprednim razmišljanjem!?

  7. ..katoliška Cerkev je današnjem, posebno v tem poneumljenem in vsegliharskem postmodernizmu..

    ..zadnji veliki okop in branik t.i. zdrave pameti in predvsem razsodnosti …

    ..in ne razumem zakaj se sama tega na Slovenskem ne upa na ves glas povedati..ne le skozi kleriško, temveč posebej skozi svojo laično strukturo..

    ..in zakaj molčati ob dejstvu, da se kaže, da današnji in taki EU manjka veznega tkiva in lepila, ki pa je bilo, po velikih in težkih preiskušnjah dveh velikih vojn in vseh zablod razsvetljenstva in modernizma…

    ..vendarle vkrščanstvu oz. katolištvu in globoki veri očetov EU..de Gasperija, Schumanna in Adenauerja..

    • Zato, ker bi bila to nekoristna samohvala. KC bi se morala zavedati svojih lokalnih korenin. Že vredu če papež govori “internacionalno”, župnik se mora zavedati, da so njegovi farani iz iste vasi, in da katolištvo v afriki en klinc pomeni nekemu verniku iz Zg. Dupleka. In podobno velja tudi za Evropo.

      • ..katolištvo ima tudi to vrlino in lastnost..da v kolektivnosti ne ubije partikularnosti..

        ..da je lahko in je je npr. Porugalec kjub temu, da je katolik, kot je katolik nekdo iz Hajdine..ne zanika in ne ubije svoje “portugalskosti”…

        • Tu ni dileme zame. Vendar od razglašanja ni nobenega učinka, če ne znamo delati po veri. In tu smo kratki, še posebej v naši ljubi Sloveniji.

  8. je pa seveda bistveno drugače v FRA in v SLO….Tukaj je malo pravih “kmetov” v francoskem smislu….Tu so resne kmete v titovini pokradli za vso zemljo nad 10 ha….In kmet z 10 ha zemlje ni ne kmet ne bajtar, nekaj vmes…In to se še zelo pozna. Danes na Hrvaškem kmetje sejejo ali sadijo na 20, 30, 60 ha zemnlje ( najete v glavnem ), v SLO pa je malo res velikih kmetov….Majhen kmet s 15 ha zemlje je več ali manj brez “moči”….Drugače je v FRA, kjer niso imeli komunizma…..
    No, še tole. Danes je dan, ko se je leta 1945 z Vetrinja začel s strani Angležev zločinski izgon slovenske narodne protikomunistične vojske in številnih civilistov v jugo in v roke komunistov….To je bil začetek drugega genocida nad Slovenci v drugi vojni. Prvi se je začel leta 1941 oz. 42 in je trajal ves čas vojne. drugi je bil po vojni z začetkom na današnji dan pred 69 leti…
    Prav je da se spomnimo pogumnih fantov, ki so se uprli komunistom in se jim zahvalimo za njihov pogum !
    Naj počivajo v miru, junaki ! V borbah so partizani bežali pred njimi, ker so se borili za pravične stvari, za dom, družino, domovino in vero….Strahopetni partizani so “zmagovali” nad njimi samo ko so bili že brez orožja in ujetniki….
    Prav ti naši mučenci bi morali biti naša opora in motiv, da s danes na vso moč upremo lažnivcem in roparjem na levici ! Na volitvah !

  9. ..ob tem sem se spomnil, da so slovenski kmetje in podeželje že pred vojno dobro poznali in brali npr. drobno knjižico..Ukrajina joka..o genocidnosti komunizma v CCCP..

    ..danes pa jih bolj zanimajo subvencije..

  10. Zanimiv in dobro napisan prispevek, ki pa spregleda odločilno dejstvo: Nacionalna fronta prvenstveno ni stranka podeželja (v območju okoli Lourdesa je npr. dolgo zmagovala zmerna desnica, še več sredina – recimo Francois Bayrou), temveč stranka nekdanjih predmestij, stranka zapuščenih metropolitanskih con, postindustrijskih mest. V slovenskem primeru: ne Dolenjska, Haloze ali Bela krajina – Zasavje, Jesenice, Fužine …
    Če danes pogledamo volilni zemljevid Francije, nas bo zavedel: res je, da so široka območja podeželja glasovala za Le Penovo – ampak številčno gledano, velikanski delež glasov prihaja iz predmestij velikih metropol in srednje velikih mest.

  11. Poleg tega je volilna enota, v katero spada Vendeja, ena redkih, kjer je zmagala tradicionalna konservativna desnica, ne pa Nacionalna fronta: odstotek, oddan za Le Penovo je tu precej pod nacionalnim povprečjem. Razmišljanje avtorja je sugestivno, ampak analiza ne vzdrži.

  12. Zdaj sem pogledal: tudi v sami Vendeji je odstotek, oddan za Nacionalno fronto precej pod povprečjem; tam je prepričljivo zmagala konservativna desnica, dobro pa se je odrezala tudi Bayroujeva sredina (ki je sploh zelo močna stranka na podeželju – tudi o tem vemo pri nas zelo malo!)

    • Ja, strinjam se s teboj. Cestnik piše tu sončno in zanimivo, ampak na podlagi nenatančnega poznavanja pustih političnih dejstev.

      Glasovi za francosko Nacionalno fronto so razporejeni po analogiji s Slovenijo bolj z glasovi kot jih navadno pri nas dobiva Jelinčičeva SNS. Ne pomladniki. Teh glasov za SNS je na bolj tradicionalno-konservativnem podeželju ( vsaj na Kranjskem, vzhod države je zaradi poglobljenosti krize v teh delih druga pesem) podpovprečno malo.

      Torej prednostna območja za FN: predmestja, industrijski bazeni v krizi. In pa del juga, kjer je veliko pritiska arabskega in afriškega priseljenstva. Na jugu res mala mesta in podeželje.

  13. Sicer tradicionalna francoska desna sredina ( tako neogolisti kot zveza liberalcev in sredinskih krščanskih demokratov UDF, trenutno v obliki združena UMP + Bayrou)relativno naklonjeno deluje v prid francoskega kmetstva in podeželja, pa tudi tradicionalnih družinskih vrednot. Položaj francoskega kmeta znotraj EU ni slab, nataliteta v Franciji je že dolgo nadpovprečna, ne le zaradi priseljencev.

    Osebno v vzponu Le Penove FN ( podobno nagleških evrofobov) ne vidim dobrih plati. Metoda poceni populističnih odgovorov na realne probleme, prenašanje krivde na priseljenjce in Evropo. Visceralna politika namesto kranialne. Pobarbarjenje. Grožnja obstanku združene Evrope in s tem miru na celini.

  14. mislim da je cestnik izjavil tole Copy paste, drugega nisem našel.

    Če so konservativci bržkone po celi Franciji, razen v Parizu, slavili zmago, je v Vendeji bila njihova zmaga na meji tega, da ji rečemo totalna. Glede na zgodovino tega departmaja, rezultat ne preseneč

    • In to ne drži: ne vem, kje je videl te rezultate. Vendeja, rezultat:

      UPM: 25%
      Nacionalna fronta: 22%

      V celotni regiji (Pays de la Loire):
      UPM: 30%
      Nacionalna fronta: 19%

  15. Francoska revolucija ni bila nič naj krvava od ostalih revolucij, čeprav je temelj sodobne evropske družbe s svojim sloganom: “svoboda, enakost, bratstvo.” Če človek bere zgodovino, kako so obračunali s Cerkvijo, klerom, samostani, je bil obračun komunistov manj krut.
    Verjetno je prepad med ljudstvom in politično elito nastal takrat in ni bil nikoli razrešen, ker ni bil očiščen. Ta prepad se je lansko leto ob redefiniciji poroke poglobil še za eno stopnjo, ko so socialisti trmoglavo vstajali pri sovjem, kljub pozivom o referendumu. Da ekstremna desnica, ki ima levi program uživa podporo, se gre zahvaliti dejstvu, da sama nikoli ni bila v vladi.

    Če pogledamo Nemce, kako so očistili svoje zgodovinske zablode, razumemo zakaj je Nemčija zdrava država, ki ne klecne pod vsakim bremenom.

  16. Philippe Doust Blazy ( r.1951)

    je sicer najbolj znan politik rojen v romarskem Lurdu pod Pireneji. Kardiolog. Priljubljen karizmatičen župan Lurda, in župan Toulouse-a. Sredinski krščanski demokrat, ki se je kasneje, za razliko od Bayrou-ja pridružil Chiracu v skupno stranko. Evropski in nacionalni poslanec, večkratni minister- zdravstveni, nazadnje zunanji. Po l. 2007 ga ni več v aktivni politiki. Žal.

    Primerjava njegovih kvalitet s kakšnim LePenovcem je po mojem kot primerjava gorske Soče s kakšno nižinsko usmrajeno kloako.

    • Eh, tudi jaz sem nenatančen tule. Douste Blazy je prav. In rojen je 1953. Celo je relativno, ali njegovo zdajšnje delovanje ni tudi neke vrste politika. 😉

  17. “…Vendar včerajšnjo zmago Le Penove lahko beremo tudi kot „upor sužnjev“ proti večdesetletni vladavini politične korektnosti in površnega multikulturalnega diskurza…”

    …če smo ignorantni do zgodovine, da. Lahko pa jo beremo kot vnovičen vzpon fašizma, kot odgovor na krizo, ki jo je povzročila kapitalistična ekonomija.

    Pa nasvidenje v naslednji vojni 🙂

    • Za skrajne socialiste je vsak, ki jih ne uboga avtomatsko takoj fašist. Tudi med sabo se v frakcijah obkladajo s fašisti. Terminološko pa so fašisti kolektivisti in za podržavljenje gospodarstva, vsaj velikih podjetij. Mussolini je bil dolgo 2. človek Socialistične Partije Italije in ni mogel priti na vrh. Pa se je povezal s sindikati in ustanovil svojo fašistično stranko. Butara je simbol Kolektiva suhih vej (proletarcev) iz katerih naj nastane gorjača ( Kolektiv, ki lomasti, valja, dela genocid. Tudi fašist Hitler je bil terminološko nacional-socialist in z Mussolinijem sta vzpostavila malenkost bolj učinkovito gospodarstvo kot Lenin in Stalin v komunizmu. Tako gospodarstvo je postavil sredi 70ih tudi Tito, po vzgledu Hitlerja in Mussolinija in še danes imamo tako gospodarstvo v Sloveniji. Fašistično – Socializem nacionalnega interesa.

  18. Naši “borbeni” mediji nekje v globini niso nič drugačni kot v socializmu. Vsi se še dobro spomnimo njihovega poročanja, v katerem so pomembno mesto imele izjave partijskih veljakov (na kongresih, plenumih, sejah …). Ti veljaki so praktično v vsaki izjavi omenjali zunanje in notranje sovražnike, proti katerim se moramo brezkompromisno boriti. Nam navadnim ljudem sploh ni bilo jasno, kje naj bi ta tako močan sovražnik socializma egzistiral? Zdaj vemo, da je protikomunistična emigracija obstajala, vendar nam je niso nikoli pokazali.

    Zelo podobno je danes. Mediji dobesedno podžigajo ljudi z negativnimi informacijami o desnici. Te informacije so nepreverjene, iztrgane iz kontekstov, zavestno lažnive in polne podtikanja in brutalnega komentiranja. Desnica je zanje preprosto sovražnik ljudstva in demokracije. Proti sovražniku se je treba boriti z vsemi sredstvi (pobijanje očitno šele prihaja). Poglejmo samo forume Dela, Dnevnika, RTV Slovenija, Mladine ipd. Borbenim medijem je skozi dobri dve desetletji uspelo “poblazniti” narod. Smo v stanju, kjer argumenti ne veljajo nič. Važno je denimo, kaj bo napisal Janez Markeš.

    • Smo v stanju, kjer argumenti ne veljajo nič.

      Argument je pojem, ki na desnici dolgo ne zdrži. Nekonsistentnost na drugi strani, je pa stalno prisotna 🙂

      • Na desnici (tukaj mislim na SDS) argumengti ne veljajo? Nosferatu, očitno je, da bereš samo “borbene” medije. Tvoje poznavanje materije je izrazito pomanjkljivo.

      • Ker jih socialisti zaradi fanatične vere NOČETE slišati. Nobenega argumenta ne slišite. Poznam racionalne ljudi, a ko je pogovor o politiki, postanejo versko ( socialistično, komunistično, fašistično) blazni: penasto branijo državno lastnino, sindikate, Kolhoze, državne banke in Kolekjtiv.

    • Enkrat lani sem gledal na TV Koper, kjer se je televizija spominjala svojih začetkov v 70. letih. Predvajali so tudi obisk Tita v Kopru. V tovarni Tomos je Tito v svojem bleščečem maršalskem looku izjavil nekako takole: “Mi se svim snagama borimo za demokratiju. Ali ne demokratiju, koju oni žele, nego demokratiju koju hočemo mi.”

      AStvar bi potrebovala daljši komentar. Zdaj hočem poudariti le to, kakšne besedne “karikature” je moral goltati inteligent človek. Narod (in vsi intelektualni ritolizniki) so seveda z ovacijami potrjevali to popolnomo groteskno pojavljanje maršala Tita (on je sicer že vedel, kaj dela).

      Komunistični sistem je milijone duš izmaličil do pošasti. Mnogi ljudje še danes samo odpirajo usta. Iz njih govorijo pošasti.

      • “…Desnica je zanje preprosto sovražnik ljudstva in demokracije…”

        A morda ni? Ekonomska desnica (liberalizem) je totalno nasprotje demokraciji, saj je gonilo družbeno-ekonomskih razmerij trg in ne ljudske skupščine, ki bi načrtovale skupno gospodarstvo. Desnica v političnem smislu, t.i. skrajna desnica, med katero štejemo fašistična gibanja pa je sama po sebi anti-demokratična. Socializem na drugi strani je teorija, ki predpostavlja družbeni sistem, ki je v celoti podrejen ljudskim množicam.

        Težava je v tem, da zagovorniki meščanske buržoazne demokracije tega ne vidite. Socializem je pač malo več kot le partija, strici in Stalin 🙂

        • Nosferatu,
          zame je edini veljaven sistem “kombinacija” desnice in levico, torej demokracija.
          Vemo, kaj so skrajni sistemi (desni ali levi). Socializem je seveda več kot partija, strici in Stalin, je pekel.

          • Lucijan, samo zate, citat Bertholda Brechta:

            “Najhujša nepismenost, je politična nepismenost.”

            Velja zate in za vse tukaj na forumu, kot tudi za pisca članka.

            Pa lep pozdrav 🙂

        • Socialdemokrati sprejemajo svobodni trg in kapitalizem, skušajo pa uvajati dodatke. Zato so levičarji.

          Klasični liberalci so sredina, ker zagovarjajo podjetništvo in čim manj vmešavanja države v osebo in v ekonomijo.

          Konzervativci prav tako zagovarjajo ekonomsko svobodo, skušajo pa dodajati svoje norme celi družbi, da se ne bi spridila. Zato omejejo osebno svobodo ( prostitucija, splav, droge, promet, …).

          Vsi zgoraj našteti se dogovarjajo in sprejemajo mehanizem demokracije in pravne države.

          Drugo pa so socialisti- skrajni levičarji – katerih spekter seže od komunistov do salonskih socialistov in fašistov ( ki so še edno za demokrate na skrajni levici, le rahlo so premaknjeni na desno – ker niso tako skrajni utopisti kot komunisti. In dovolijo obstoj malih podjetnikov in trgovcev.

          Socialist je Fritzl. Ni demokrat, uničuje demokracijo, posiljuje družbo in osebo. Pohabi človeka v nesvobodnega pepčka. V ekonomsko odvisnega. Ljudi spravi v kolektiv, državo naredi za boga v Državo. Politična policija skrbi za pravovernost in notranje sovražnike, pobijanje je normalno, odpirajo se koncentracijska taborišča, sodišča sodijo politično, mediji nabijajo laži in utopije, …

        • nosferatu – tvoje ideje so tipično totalitarne.
          Sam jih dojemam kot grožnjo moderni družbi, ki jo je potrebno jemati kar najbolj resno.
          Meščanstvo oz. buržoazija pa je edina rešitev slovenskega naroda. Namreč ravno poboj narodne meščansko-obrtno-kmečke elite je naš narod pahnil v bedo, da se še sedaj ne moramo izvleči iz nje in tavamo v duhovni temi in se razkrajamo pri živem telesu (če se figurativno izrazim).

          Socializem je nevarna utopija tako na duhovnem, materialnem kot tudi na političnem področju.
          Tu gre pač za boj med dobrim in zlim; sivega odtenka namreč tu ni – kot je to lepo prikazal J.R.R. Tolkien v Gospodarju Prstanov (ki je pripoved ki lepo odslikuje katoliške analogije in potrebo po katoliškem organiziranju družbe).
          Tudi v Bibliji piše: “Bodi hladen ali vroč, če boš mlačen te bom izpljunil.”
          Ravno zato se je potrebno vsakršnega popuščanja in sodelovanja s socializmom vzdržati, saj to vodi v propad civilizacije
          (več o tem bi vedel povedati uporabnik Pavel).

        • Še vedno se najdejo navdušenci nad utopijo socializma. Saj imajo v marsičem prav, ko kritizirajo kapitalizem. Ampak niso nič drugega kot nekakšni iskalci svetega grala. Še kar upajo, da bodo našli sistem, ki bo rešil tegobe ljudskih množic. Ljudje smo preveč neukrotljiva bitja, ne obstaja noben sistem, ki bi dokončno vzpostavil harmonijo. Človeštvo se je primorano truditi, da vsakič znova vzpostavlja ravnovesje. Tako je bilo, odkar je bil človek izgnan iz raja, in bo do konca sveta.

          Eden boljših afroizmov, ki opisuje socialista:
          “Tragedija levice? To, da pravilno diagnosticira bolezen, a jo s svojo terapijo še poslabša.”

          Ali pa ta:
          “Nova levica – tisti, ki priznavajo neučinkovitost zdravila, a še vedno verjamejo v pravilnost recepta, ki ga je predpisal.”

          Še več jih je tukaj:
          http://kritikakonservativna.com/2014/05/17/gomez-davila/

  19. Zelo dober prispevek patra Cestnika.
    Imel je že nekaj dobrih prispevkov o situaciji zunaj – pozna tudi Španijo.
    A je o tem kaj govoril slovenskim župnikom? A se dobivajo mogoče slovenski župniki s tujimi – isto velja za škofe – in debatirajo o situaciji in primerjajo odzive, odgovore?

    Včasih sem popolnoma obupan, ker je slovenska Cerkev tako za časom: v nekaterih državah se je začela blj odločna drža, počasi počasi se daje velik poudarek teologiji in grajenju trdnih občestev, ki bodo zdržala sekularni vihar.
    Kaj pa pri nas? Župniki se ne sekirajo, če imamo takšen odpad od birme. Staršem seNE govori, da morajo živeti vero. Pred krstom otrok se staršev ne izpraša oz. se z njimi pogovori ali bodo otroka vzgajali v veri. Pred cerkveno poroko se s parom ne pogovori o tem, ali bodo krstili otroke in živeli po zakramentih.
    Preprosto župniki in škofje ne upajo več voditi ampak se uklanjajo pristiskom mlačnih vernikov in popuščajo.

    • Ker so ekonomsko nesvobodni. Sužnji in bebci popuščajo, so permisivni, so prijazni do Fritzla in njegovih pomagačev.

    • Jaz pa mislim, da se tudi v naši cerkvi marsikaj dogaja. Tako da ni pravega razloga za pesimizem. Pretirana črnogledost ni primerna drža za kristjana.

      • Kaj praviš na to pisanje?

        Po eni strani ravno SDS in nekateri skrajni domoljubi vsakega, ki govori s Srbom ali komunistom, takoj zmerjajo z UDBOVCEM. Po drugi strani pa so nekatere stvari lahko tudi logične in ne samo teorije zarote v glavi psihotičnih paranoidnežev:
        http://primorski-panterji.info/wp/?p=2431

        • Sem preletel na hitro. Ne morem si ustvariti mnenja. Možno je, da je marsikaj res, se mi pa zdi, da je v tekstu kar nekaj prehitrih sklepanj.

          Nerad se ukvarjam s teorijami zarote. Dejstev pogosto ni možno preveriti in vsebujejo precej pretiravanja. Iz njih je težko izluščiti resnico. Zaradi njih se nabere preveč neurejenih informacij, kar povzroči v glavi samo zmedo. Pojavijo se še negativna čustva, kot je strah ali jeza. Zato človek začne počenjati neumnosti in postane neučinkovit.

          Saj ne rečem, včasih teorija zarote vsebuje kakšno resnico, ki se jo splača malo raziskati in si o njej ustvariti mnenje. Ampak, kot sem rekel, stvari, ki jih nisem sposoben predelati, čim prej vržem iz glave. Zato tudi nisem preveč črnogled. Sem pa že nekaj časa nazaj ugotovil, da svet ni tak, kakršen se mi je zdel na prvi pogled.

          • “Ampak, kot sem rekel, stvari, ki jih nisem sposoben predelati, čim prej vržem iz glave.”

            Khm … verjetno ni mišljeno tako, kot se lahko bere 😉

            Citirano lahko beremo tudi kot … da avtor težjih problemov ne rešuje. Namreč … problem je situacija, ko ne poznamo rešitve in pri nekaterih moramo zapeti na vso moč in vztrajati, da rešitev najdemo. 😉

          • To se strinjam. Težji problemi zahtevajo več truda in frustracij, ampak se jih je kljub temu treba lotiti.

            Zdi se mi pa zelo pomembno, da nekako ohranjamo red v glavah. Zelo slabo je, če se nabere preveč nerešenih problemov, predvsem takih, za katere niti nismo kompetentni. Za take je bolje, če si jih že na začetku preprosto izbrišemo.

        • Če stanje v slovenski Cerkvi prenesemo v podjetje … štiri zadnje direktorje podjetja je sodišče spoznalo za krive in jih je policija zaprla. Kakšen je torej položaj podjetja na trgu? Kdo želi zaupati vse svoje premoženje takemu podjetju?

          Ampak! “Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Aleluja.”

  20. Postavlja se nam še eno PROVOKATIVNO vprašanje:

    Kako se lahko slovenski katoličan uči od primera Vendeje in taga, kako Vendeja ohranja zgodovinski spomin na krivico in živi naprej za PRAVICO?

    Kako lahko slovenski katoličan ohrani tradicionalne slovenske vrednote in slovensko narodno izročilo in ga ubrani pred socialističnimo-boljševističnimi napadi, ki se vršijo na njegovo družino in njegove otroke?
    Kako ohraniti predvsem močno duhovnost in močno duhovno izročilo, ki naj živi v naših skupnostih in se pripravlja na poplačilo in popravo krivic?
    Ali katoliški starši in sorodstvo opravljajo svoje poslanstvo? Ali znamo vzgajati naše otroke z ZGLEDOM, PREDANOSTJO in ISKRENOSTJO, ki so vsi zavezani Resnici?

Comments are closed.