Frančišek popravlja tudi slovensko Kristusovo Cerkev

43

glavan_lipovsekNa praznik ustanovitelja jezuitov se je zgodil pomemben dogodek za Cerkev na Slovenskem. Medtem ko je papež Frančišek v glavni jezuitski cerkvi Il Gesù (rimska cerkev presvetega Jezusovega imena) s svojimi redovnimi sobrati praznoval god sv. Ignacija Lojolskega, je njegov odposlanec v Sloveniji sporočil, da je papež sprejel odstop obeh slovenskih nadškofov metropolitov. Iz izjav Antona Stresa in Marjana Turnška je mogoče razbrati, da ju je k temu zaradi njune soodgovornosti pri finančnem polomu mariborske nadškofije spodbudil sam papež. Iz tega pa tudi iz drugih dosedanjih papeževih dejanj je razvidno, da Frančišek hoče slediti svojemu soimenjaku in vzgledu iz Assisija ter popraviti Cerkev, ki ima tudi danes veliko razpok in grozi, da se bo podrla.

Nov škof – novo (za)upanje

Ko sem 13. marca letos na balkonu bazilike sv. Petra zagledal novoizvoljenega papeža, sem imel nekoliko mešane občutke, saj se mi je na prvi pogled zdel precej star in slaboten. Potem ko je nagovoril ljudi in jih ponižno prosil, da še pred njegovim blagoslovom oni prosijo blagoslova zanj kot novega rimskega škofa, mi je takoj prirasel k srcu in vlil veliko (za)upanje. Ime, ki si ga je izbral kot Petrov naslednik, je naznanilo njegov program in ga dobro povzema njegova želja, ki jo je nekaj dni po izvolitvi izrazil pri razlagi izbire svojega papeškega imena: »Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!«

RNS-INAUGURAL-MASSNjegovi nadaljnji koraki in odločitve – od tega, da se je odpovedal blišču in veličastnosti zunanjih znamenj svoje visoke službe, do tega, da svojo pozornost posveča zlasti nebogljenim in odrinjenim na rob družbe, kot so otroci, ženske, zaporniki, bolniki, invalidi, begunci, najrevnejši prebivalci velikih mest idr. – kažejo njegovo pristnost in utrjujejo njegovo verodostojnost. Pri opravljanju svojih nalog deluje kot dober pastir, ki ljubi in išče bližino ljudi, pri svojih odločitvah, še posebej kar zadeva razreševanje perečih problemov znotraj katoliške Cerkve, pa je premišljen in odločen. Na ta način pri ljudeh pridobiva nazaj zaupanje, ki ga je Cerkev v zadnjih letih čedalje bolj izgubljala zaradi številnih škandalov in zločinov znotraj svojih vrst. Tudi v Sloveniji. V tej luči je po moje treba tudi razumeti Frančiškovo odločitev, da poišče nova voditelja najpomembnejših slovenskih krajevnih Cerkva, ki ne bosta »kontaminirana« s škandalom v mariborski nadškofiji in bosta lahko verodostojno oznanjevala evangelij, kot je to dobro razložil upokojeni nadškof Stres. Verjamem, da bosta nova škofa, ki ju bo po predpisanih posvetovanjih v prihodnjih nekaj mesecih izbral papež Frančišek, tudi v Cerkev na Slovenskem prinesla svež veter in novo (za)upanje.

Problemi in izzivi katoliške Cerkve v Sloveniji

Mariborski polom, upadanje števila vernikov in duhovnikov ter njihova duhovna mlačnost, napovedana obdavčitev verskih objektov pa niso edini problemi, s katerim se bosta morala ukvarjati nova nadškofa. Prejšnji teden je Tino Mamić v svoji kolumni za Planet Siol.net zapisal, da resno težavo, s katero se Cerkev v Sloveniji do sedaj ni hotela spoprijeti, predstavlja t. i. gejevski lobi. Mamić je orisal njegovo sestavo in nemoralno delovanje, kritiziral neangažiranost pristojnih, da bi zadevo uredili, ter opisal težaven položaj poštenih duhovnikov, ki kljub svojemu zglednemu življenju in prizadevnemu delu trpijo zaradi velike škode, ki jo povzroča ta lobi. O njem se je nedavno razgovoril tudi papež Frančišek na novinarski konferenci ob povratku iz obiska v Braziliji in poudaril, da težava ni v tem, če imajo ljudje istospolna nagnjenja – tudi nekateri duhovniki so takšni –, ampak da je zelo resen problem v tem, če se oblikuje lobi ljudi s takšnimi nagnjenji kot lobi pohlepnih ljudi, politikov, prostozidarjev idr., kar je po papeževem mnenju nekaj slabega. Mislim, da je papež z izrazom lobi hotel označiti tajne združbe, ki za pridobitev ali ohranitev imetja, časti in oblasti delujejo nemoralno in celo kriminalno. Po drugi strani je Frančišek posvaril pred tem, da bi istospolno usmerjene ljudi obsojali in jih marginalizirali, ampak jih je treba vključiti v družbo, kar po njegovem razlaga tudi Katekizem katoliške Cerkve.

Odgovorni v katoliški Cerkvi v Sloveniji so sokrivi za razrast t. i. gejevskega lobija tudi zato, ker Cerkev za istospolno usmerjene ljudi do sedaj ni pripravila nobenega posebnega programa ali spodbude, s katero bi tem ljudem pokazala, da ji je mar zanje, da so zanjo dragoceni ter da jih sprejema in želi v svoji sredi takšne, kakršni so. To pomeni, da bi Cerkev znotraj sebe dejavno odpravljala predsodke in istospolno usmerjenim pomagala, da odkrito živijo sami s seboj in z drugimi brez strahu, da bi bili zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti izključeni iz občestva. Namesto tega smo bili npr. ob sprejemanju propadlega družinskega zakonika zaradi skrajnežev na obeh straneh priča precejšnji polarizaciji in negativnemu dojemanju homoseksualnosti v javnosti, kar pri istospolno usmerjenih kristjanih in nekristjanih dodatno povzroča notranjo stisko in strah pred zavračanjem in izključenostjo, zaradi česar eni bolj, drugi manj trpimo. Sam se namreč nahajam v tem položaju in vem, kako je. Če Cerkev posebno pastoralno skrb in podporo posveča skupinam, kot so npr. razvezani, zakaj tega ne naredi tudi za istospolno usmerjene?

Od septembra lani v slovenskih župnijah, redovnih skupnostih in skupinah na podlagi dokumenta Pridite in poglejte poteka proces oblikovanja novih pastoralnih načrtov. V tem vidim priložnost za Cerkev, da tudi na tem področju naredi premik v pozitivno smer. Brez večje spodbude in podpore z vrha katoliške Cerkve pa mislim, da tega ne bomo dočakali. Zato si želim, da bi nova nadškofa prebila tudi ta led.

Frančišek kot vzgled

Ob koncu naj dodam, da me papež Frančišek med drugim navdušuje tudi zaradi svoje neposrednosti in sproščene komunikacije. Ko sem spremljal sredino novinarsko konferenco, na kateri je slovenska javnost izvedela za odstop obeh nadškofov, sem bil začuden, da tisti, ki so sklicali konferenco, niso bili pripravljeni odgovarjati na vprašanja novinarjev, ampak so le prebrali svoje izjave. Že res, da smo lahko popoldne istega dne na Radiu Ognjišče spremljali pogovor z upokojenima nadškofoma, vendar se bi mi zdelo veliko bolje, če bi visoki cerkveni dostojanstveniki v komunikaciji z novinarji posnemali papeža Frančiška in odgovarjali na njihova vprašanja. Tudi to štejem kot del njihove službe v sodobni družbi.

Zdi se mi, da je sedanji papež poleg prizadevanja za mir, bratstvo, ljubezen in uboštvo, ki je pri delovanju vodilo sv. Frančiška Asiškega, za svoje vzel tudi naročilo, ki ga je svetnik slišal v razpadajoči cerkvici sv. Damjana: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« To me napolnjuje z veseljem in upanjem, saj verjamem, da bo s tem pomembno vplival tudi na prenovo vseh slovenskih krajevnih Cerkva v duhu nove evangelizacije.

Foto: Tiskovni urad SŠK in www.religionnews.com

 

43 KOMENTARJI

  1. Sam se namreč nahajam v tem položaju in vem, kako je.
    =====
    Ali hoče avtor reči, da je gay?

    • I če je, kaj potem? Zaradi svoje narave se ni treba nikomur skrivati. Sicer je pa članek odličen.

      Čas bi že bil, da se stvari nehajo skrivati. Ljudje marsikaj opazijo.

      V podobnem položaju so najbrž tudi tisti duhovniki, ki imajo otroke. Tudi to bo treba urediti.

  2. Papez je novinarjem odgovoril, da se ni srecal nobenega v Vatikanu, ki bi mu na izkaznici pisalo, da je gej. To je vec kot hudomusen citat. Pomeni, da je vsak clovek najprej clovek in da je za kristjana bistveno (papezeve nadaljne besede), da veruje v Kristusa in da isce njegovo voljo. Vse ostalo je temu podrejeno. Kdor je tak clovek in kristjan, je nas, pravi papez. Nas z vsemi krepostmi jn slabostmi.
    Ce pa bi kdo za sredisce svoje identitete naredil svojo raso, spol, usmerjenost, razredni status, doloceno ideologijo… Tak clovek se bo slabo pocutil v cloveski in krscanski druzbi, saj je izlocil vse, ki ne delijo njegove izbire. Druzba se ga bo izogibala. To vsi dobro vemo in cutimo, ko pravimo, da je najbolj pomembno biti dober in posten clovek 🙂

    • “Ce pa bi kdo za sredisce svoje identitete naredil svojo raso, spol, usmerjenost, razredni status, doloceno ideologijo… Tak clovek se bo slabo pocutil v cloveski in krscanski druzbi, saj je izlocil vse, ki ne delijo njegove izbire. Druzba se ga bo izogibala.”

      Je rekel bel heteroseksualni(?) moški.

      Sicer pa bi šlo tudi tako:

      “Ce pa bi kdo za sredisce svoje identitete naredil svojo raso, spol, usmerjenost, razredni status, doloceno ideologijo, VERSKO PREPRIČANJE… Tak clovek se bo slabo pocutil v cloveski in krscanski druzbi, saj je izlocil vse, ki ne delijo njegove izbire. Druzba se ga bo izogibala.”

      Sicer je pa strašno hecno raso, spol, usmerjenost prodajati kot “izbiro”. Kaj od tega ste si pa izbrali, g. Lah?

      LOL

      • “tavčar”, Vaš zadnji odstavek je podtikanje.
        Površno prebrano?
        Je krivo ime komentatorja:Peter Lah?

        Jaz osebno in mogoče še kdo bi bil hvaležen, če se tega v prihodbje vzdržite.

    • Gospod Lah, zdi se mi, da definitivno ni več čas za nas, da bi hvalili papeža in njegove misli. Tokrat je več kot jasno da je čas za utihnit in se zamislit nad tem kar se je zgodilo. Gotovo so razlogi za to kar se je zgodilo. Ali lahko to mirno preskočimo, kot da ni nič? Le še en dan več v božjem kraljestvu?

  3. Čestitke avtorju za pogumen zapis. Kot rečeno: tudi v slovenski Cerkvi bi potrebovali dobronamernost do istospolnih (kar še ne pomeni podpore istospolnim porokam) in onemogočanje gejevskega cerkvenega lobija.

  4. Dobronamernost do istospolnih obstaja. Ampak oni hočejo prevlado. Kaj bi oni z dobronamernostjo?

    Njihov problem je da se imajo za genialce: rešili so večni problem, odnosa do žensk. Mi, heterospolni butci pa se s tem ukvarjamo celo življenje…. mar ne. Ti genialci pa so končno našli rešitev vseh problemov.

  5. Točno tako, Bernardo. Toda to je za slovensko družbo preblizu resnici: Odnosno, za glupe: nitko ne pipa dječake jer je svećenik, nego jer je peder.

    Če bi to sprejeli, bi bili kar naenkrat taki kot preostali svet, tako pa smo svetlobna leta pred vsemi.

  6. Tisti, ki imajo ali so imeli kakršnekoli stike z lobijem, bodo morali marsikaj pojasniti. Pa naj bodo to homoseksualci ali pa ne.

  7. ..se pardoniram, oni zapis v hrvaščini je bil zapis mojega forumskega kolega Marcellusa na net.hr….

  8. Izbira se nanasa na "narediti za bistvo svoje identitete", definirati se pretezno ali izkljucno skozi omenjene znacilnosti.

  9. ..krščanstvo je kruti križar in ponižni kveker, je skromni asiški ubožec in učeni jezuit, je veličastna latinska maša v Rimu in skromna mašica v kaki zakotnosti..

    ..ljubi rdeče in ljubi belo..sovraži pa rožnato..

  10. Zadnje čase se kar tekmuje , kdo bo več napisal o istospolnih , oz. o temu, kako trpijo, ali imajo težave, obenem pa paradirajo na paradi Ponosa. Ne vem, imam občutek, da manjšina vsiljuje večini nek pogled, ki ni istoveten s pogledom večine. Za duhovnike je jasno(čeprav so krvavi pod kožo), da imajo CELIBAT, to pomeni, NE SME IMETI NITI ŽENSKE, NE MOŠKEGA v postelji. Tu ni dileme!! Če pač skrene s te poti, potem Bog pomagaj in naj nadaljuje pot izven duhovniškega poklica. Sedaj bomo pa pomilovali dohovnike- gaye?In jih ščitili? Pa kaj se vam rola vsem skupaj?
    Jasno povedano, boriti se je potrebno za preprostost duhovnikov, za pristop duhovnikov do vernikov in nevernikov, cerkev očistiti tercijalk, očistit z vplivneži v župnijah, očistiti cerkev duhovnikov, ki si privatizirajo župnijo in so nekateri, kljub negodovanju tudi že več ,kot 20 let v župniji in uporabljajo svojo voljo, živijo v času Mahniča, ter lovijo čarovnice. Počistiti prag in iti dalje. Tu je problem. Hvala Bogu, pa obstajajo duhovniki, ki to zmorejo, imeti čut do človeka, se vedo pogovoriti in so POŠTENI.Tako pač je…kot je dejal duhovnik v naši župniji pred 12-timi leti: “Tercijalkam bom nakupil metle, da bodo imele kaj delati in ne obirati po zobeh pridno ljudstvo!”
    Vso srečo SLOVENSKI cerkvi, modrost in skromnost želim v naprej.

    • Ja ampak pritisk je velik. Opažam, ker se je bistveno spremenila medijska krajina in je ta tema tako visoko na agendi (Frančiška so na letalu takoj bombardirali z geji).
      Eni pravijo, da je ta pritisk tako močan, da se mu ne bo možno upreti in da je tako močan, ker se s tem LGBT skupnost maščuje cerkvi in se pri maščevanju ne bo ustavila.
      Potem je pa tu tudi spregledan Frančiškov stavek o prostozidarskem lobiju, kar lahko pomeni še hujše težave oziroma celo vzorčno povezavo med obema lobijema in da gre za namerno infiltracijo. Oziroma, da vse to traja že zadnjih 30 let….

  11. Zelo dobro.
    Predvsem v predzadnjem odstavku o tem, kako počasi dojemamo lekcije…

    Nekateri v Frančišku vidijo predvsem drugačen način ali slog (morda celo zvit marketing – priznam, sam sem tako velikokrat sodil poteze JPII, deloma verjetno tudi zato, ker je pač moral malo prisesti na vlak kapitalizma, da bi zrušil komunizem, tako pa je postal tudi figura posvetne moči).

    Računajo, da je Frančišek sicer res tak, ma da je to le poza in za njim bo pač prišel nekdo drug z zopet drugačnim načinom, mi pa ne bomo sledili tem modnih muham…

    Lahko, da so Frančiška res inštalirali iz želje, da bi na hitro prebelil Cerkev, a se je (podobno kot Janez XXIII) stvari lotil zares.
    Frančišek ni igralec (ali pa je toliko bolj vešč igranja od JPII).

    Zdi se mi, da je njegov slog vsebina; slednje pa je zgledna sled tega, kar je krasilo zgodovinskega Kristusa – njegov zunanji izraz (dejanja, besede) je popolno izkazoval bistvo.

  12. Točno. Frančiškovi nastopi so odraz pristnega duhovnega pristopa, ne pa političnega ali formalistično verskega.

    Le na takšen način lahko cerkev pridobi zaupanje pri ljudeh in zagotovi pri ljudeh duhovno rast.

  13. Sam imam žal občutek, da so največji (če ne edini) homofobi prav homoseksualci sami. Sem amaterski pisatelj. Doslej so mi revijah in na radiju objavili okrog 100 kratkih zgodb. Večino, kar sem poslal, so mi objavili. Nihče pa mi že 15 let ne objavi zgodbe, v kateri se spopadam s problemom prikritih homeseksualcev, ki (zavestno) delajo zmešnjavo v pojmovanju razlike med moškim in ženskim elementom. Rado se govori o stiski drugačnih. Sam mislim, da so v stiski v rosni mladosti, dokler se ‘iščejo’, pozneje s skrivanjem in igranjem normalnih moških povzročajo pravi kaos v tem, kako ženske doumevajo moške. Kako jih prepoznaš? Nekaj primerov: Za normalno usmerjenega moškega je npr. pogovor o zdravju prava groza. Na drugi strani je za ‘skrivača’ to normalen pogovor kot za ženske. Skrivač nima nobenih problemov v komunikaciji z žensko, normalni moški se v bistvu z njimi sploh ne znamo pogovarjati, ‘vojna’ se prične čim odpremo usta. Skrivač, ki je poročen, zlahka obdrži žensko, ker ni ljubosumen. Normalno moški smo ljubosumni (če si to priznamo ali ne). Toda vse to še ni greh. Grej nastane v zloranljanju položaja s strani skrivačev, saj ženska preko informacij, ki jih izžarevajo, oblikuje povsem napačno predtavo o moškem in je zato do normalnega moškega nenehno živčno razpoložena. Zato sem v tej zgodbi, ki mi jo nočejo objaviti (prepričan sem, da zato, ker je tudi v komisijah in uredništvih veliko skrivačev), sebe proglasil za velikega bojevnika za pravice homoseksualcev. In to brez ironije, morda je v tem ščepec teatralnosti, saj se življenje ne more premakniti brez paradoksov.

    Skratka, vsi, ki skrivate svoje nagnjenje, razkrijte se. Bojte se le svojih!

  14. In še to – to je tipično gejevsko (žensko). Avtor tega članka je pri papežu najprej opazil, da je ‘precej star in slaboten’. Če mi tega ne bi zdaj sugeriral, na to ne bi nikoli pomislil. Meni se ni zdel niti star in slaboten. Zdel se mi je kot človek, ki bo po pozdravu vernikov prišel v naš kava bar in z nami udaril močno politično in filozofsko debato.

  15. Ni preprosto vstopiti v ta naš od raznih ideologij in lobijev prevzeti in okupirani svet. Sv. Duh sam navdihuje v Božji Cerkvi može in žene, ki gredo zvesto po Gospodovi poti. In ti so po Jezusovih besedah poslani kakor jagnjeta med volkove. Zato se nam za prihodnost Cerkve ni treba bati.
    Lahko pa nas je strah za preživetje človeštva, če v Frančiškovi cerkvi ne bo prepoznal pravega duha časa in preroškega duha zadnjih papežev od Leona XIII. naprej.
    Preprosto gre za novo evangelizacijo, kjer moramo ljudje preobraziti svoje mišljenje v luči nauka cerkve in božjega razodetja in nikakor ne obratno. Kultura smrti se mora umakniti kulturi življenja, ki jo v obilju izžarevajo omenjeni papeži in vsi njim zvesti in Bogu pokorni kleriki in verniki.

  16. od novega škofa ne pričakujem drugega, kot da da svoj osebni prispevek k prepoznavnosti katoliške Cerkve v Sloveniji. Cerkev je rešitev vseh problemov sedanje družbe. Potrebujemo le spreobrnjenje in verodostojne priče, ob katerih pozitivnemu zgledu bo to lažje storiti.
    Ko je mati Terezijo nekdo vprašal, kdo bi se moral v Cerkvi spremeniti, mu je brez okrevanja odgovorila: “Brat, jaz in ti.”
    Torej v prvi vrsti, kako cerkev izgleda, ni odvisno od nje same, temveč od tega, skozi katera očala jo gledamo. Hinavec, najprej odstrani bruno iz lastnega očesa in razločno boš videl katero iver je potrebno odstraniti z obličja svete Cerkve. Morda le naš arogantni in od raznih ideologij popačeni pogled. Ko bomo prečistili lasten pogled in ga “oprali” pedsodkov, bomo lahko Cerkev zagledali takšno, kot v resnici je: Kristusovo nevesto, ozaljšano za svojega ženina.
    Za to prenovljeno gledanje nanjo potrebujemo le lastno spreobrnjenje, in vero, prenovljeno v preprostosti sv. Frančiška, molitvi, postu in dobrih delih.
    Vsem želim pravi Mir in resnično Dobro.

  17. Rad bi se začel spreminjati, a mi tega ne dovolijo. V mislih in dejanjih sledim Jezusu, toda, poglejmo razliko. On je bil zasramovan, ponižan in ubit, vendar so njegove besede ostale. Ostale so vse njegove besede, ki jih je povedal Pilatu in vsem ostalim akterjem modernega časa. Danes smo kristjani zasramovani in ponižani, ubijajo našega duha. Toda, ali se sliši naša beseda? Sliši se le v ‘domačem krogu’, kar lahko opišemo kot prepričevanje prepričanih. Kadar kristjan nastopa izven ‘kroga prepričanih’, v tako imenovanih dominantnih medijih, nima nobenih možnosti, da bi objektivno predstavil svoje poglede. Prisiljen je skozi tisoč pasti in ker smo vsi samo ljudje, so spodrsljaji neizogibni. S tem se le poglablja (navidezna) kaotičnost. Kdor v dejstvu, da je o odstopu nadškofov najprej potvorjeno pisal Dnevnik, da so dominantni mediji o tiskovni konferenci pisali alamantno in ‘rumeno’, ter ‘odborom za pravično in solidarno družbo z najbolj prepoznavno faco Srečom Dragošem, ne vidi metode, to je neke notranje koordinacije subjektov, ki na nevidni ravni delujejo za uničenje Cerkve, je (danes) naiven.

    Teorija zarote? Nikakor! Praksa zarote!

    Zmeda pojmov, zmeda pri presoji teže različnih kriminalnih dejanj na eni strani, ter napačnih poslovnih odločitev na drugi strani, raste iz slovenskega polja, ki se imenuje Lažna zgodovina. Na tem polju ne more zrasti ničesar drugega kot nove laži in kaos.

    Udarna pest Lažnivcev so mediji, ki so veliko hujši kot Poncij Pilat, saj pravijo, da si umivajo roke (moderno: objektivno poročajo), v resnici pa sodijo (vnaprej privoščljivo komentirajo). Kaos še bolj poglabljajo nekateri mnenjski voditelji na demokratični strani, ki enačijo neizenačljiva dejanja, s čimer, zaradi zaupanja, ki so ga deležni med bralci dodatno večajo zmedo in pripravljajo (duhovni) križ za oba nadškofa.

    Je slučajno, da je prav v tem času prišlo do ‘velikega obrata’ v NSi, ki se odvrača od SDS in se približuje SLS? Resda se je s Toninom in njegovimi drobnimi izdajami to že nekaj časa napovedovalo. Toda takšno ‘približevanje ljudem’, s čimer se v stranki bahajo, pomeni konec demokracije v Sloveniji. Te moje besede se bodo potrdile, če bo NSi po naslednjih volitvah ostala v parlamentu. To bo dokončno pomenilo konec demokracije, uveljavitev ultrakomunistične logike, zmagoslavje (in zabetoniranje) komunistične resnice. Gospa Ljudmila Novak, niste na pravi poti!

  18. Lucijan, ne vem kako ti gledaš na naša dva ali štiri nadškofe, toda jaz na njihovo mašo ne grem več. In mislim, da noben resen vernik ne more it poslušat teh ljudi, ki ne pokažejo niti kančka skesanosti. Sploh ne kažejo da bi se zavedali da je kaj narobe. Le sreča da jih je zapustila… Zakockali so nadškofijo! Oz. kaj so počeli, ne vemo! To je najslabše.

  19. Zdravko in Lucian,
    Sedaj je že jasno kako bo izgledal svet ob njegovem koncu. Nekako tako kot zgleda sedaj. Strukturiran greh je sklenil svoje vrste, da izvrši, kar mu je dano storiti pred drugim Kristusovim prihodom v slavi:”Ali bom še našel vero, ko se vrnem v slavi?” Tudi protikrščanski duh je začel svoj marš in nič ga ne bo ustavilo. Niti ga ni potrebno ustavljati. Edino, kar je potrebno storiti, je potrebno živeti spravo. Spravo je potrebno spraviti v dejanje. In zato ne moremo čakati liberalcev in komunistov, da bi končno priznali svoje zločine. Na potezi smo kristjani, da storimo, kar je naša dolžnost, da bomo na sodni dan lahko rekli: “Ubogi služabniki smo, storili smo, kar je naša dolžnost.”
    Sovražne sile bodo udarile po cerkvi in njenih najbolj vidnih in zvestih služabnikih s slepim sovržtvom in satanskim besom. In kaj k temu pravi Jezus?
    Oglejte si Kristusov pasion po Gibsonu. Vstopite v Njegovo živo Cerkev in postanite verni. Preganjani bomo zaradi vere v Njegovo ime, a kaj za to. Jezus nam zagotavlja: “Ko boste videli, da se vse to dogaja, se razveselite, kajti vaše odrešenje se približuje. Preganjali vas bodo in vse hudo lažnivo o vas govorili. Vodili vas bodo pred kralje in poglavarje in vas izročali v smrt. A ne skrbite, kaj boste govorili, kajti božji Duh bo govoril po vas z modrostjo, kateri se ne bodo mogli nasprotovati. Ne bojte se tistega, ki more umoriti vaše telo. Povem, vam, koga se morate bati. Tistega, ki more ubiti dušo in jo pahniti v peklenski ogenj.
    Vi pa se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.
    Ljubite se med seboj in živite, kakor se spodobi za svete, da bodo osramočeni tisti, ki se iz zavisti iz sovraštva obračajo proti vam. In ne bojte se! z vami sem do dovršitve Sveta.
    Vama in vsem, ki se bodo v prihodnjih dneh pridružili božjemu ljudstvu, želim mir in vse dobro.

    • Z vsem se lahko strinjam, samo ne vem, kam naj s trenutkom? Kako naj udejanim svoje spravno hotenje zoper zlo? S ponižnostjo, ki se manifestira v nefunkcioniranju? Ali ni to greh zoper samega sebe? Boštjan, mišljeno je enkratno, toda to se že zaradi osnovnih življenjskih principov ne more iziti. Kaj pa mi vemo, kaj je to smrt? Jaz si v svojih najstrašnejših predstavah predstavljam, da ljudje onkraj trpijo vsak trenutek zaradi našega egoizma, samoljubja, samozaljubljenosti, strahu pred tem, da bi dejavno posegli v življenje in ga s srcem spreminjali. Zato smo iz telesa, da telo tudi uporabljamo, vendar ga uporabljamo s srcem.

      Glede nadškofov in njunih prihodnjih maš pa lahko
      Zdravkotu odgovorim, da oba nadškofa zelo spoštujem, ker jima zaupam. Objektivno krivdo sta iskreno priznala in se z vse spodrsljaje (kamor sodi tudi zaupanje ljudem, ki so zadevo vodili) pokesala(da bi vsaj kak povojni klavec ali moderni tajkun storil kaj takega!) in zame je to najvažnejše v življenju. Jaz osebno spadam med reveže. Mimogrede, imel sem certifikate v Zvonu2. Toda, sprašujem se, kaj naj pravzaprav s to privoščljivostjo, ki se širi kot rak nad nadškofa? Zakaj smo prav v tem primeru tako razjarjeni, medtem ko smo bili v številnih stokrat hujših primerih gospodarskega kriminala in propadanja podjetij povsem brezbrižni? Mar ni očitno, da nam nekdo (ali nekaj) misli postavlja na rob pameti? Kaj naj s to grozljivo Slovenijo, kjer je na oblasti zmeda. Jaz si pekel predstavljam kot zmedo. Včasih se ti zazdi, da si vendarle povezal dve stvari, vendar se izkaže, da se je to zgodilo zgolj zato, da je zmeda zdrsnila v še večji kaos. Kje je naše izhodišče? Sprava to ne more biti, ker za spravo morata biti dva. A tudi če bi komunistična stran pristala na spravo, tega ne more biti, ker bi slonela na Laži. Skratka, preden se gremo karkoli svetopisemskega v življenja (sprava, ljubezen, spoštovanje …) je potrebno čim bolj izčistiti resnico. Le v resnici bomo začutili ljubezen, ki je.
      PS – Vse te pojme, resnica, ljubezen, sprava … bi moral pisati z veliko začetnico, a to je pač forum…

  20. Lucian, iskrenost je pred ljudmi dostikrat tvegana,… ped Bogom nikoli. Trenutek tudi meni dela probleme. Kaj naj drugega, kot to kar mi velevata vest in božje ter cerkvene zapovedi. Te so dane le kot osnovna orientacija. Verovati, moliti, delati dobra dela, in spet verovati, upati in ljubiti,… in v zvestobi vztrajati iz trenutka v trenutek, in biti odprt za Njegove spodbude, ki prihajajo do nas preko božje besede, duhovnika, ljudi,… In moliti k sv. Duhu za njegove darove, prepoznavati lastne navezanosti in se uriti v premagovanju le teh. In poiskati si nekoga; duhovnika ali laika, ki mu lahko zaupaš in se z njim pogovarjati o pomembnejših življenjskih izzivih, vprašanjih,… Nekaj idej in Bog te blagoslovi; tebe in vsakega, ki želi iti na težko a lepo pot duhovne z Gospodom proti pravim ciljem.
    Mir in vse dobro.

  21. […] V krizi, kot poimenujemo to obdobje/občutje gospodarske nekonjukture in spraševanja o razkroju na drugih področjih življenja, smo se začeli spraševati o naših razmajanih temeljih – o podrtem zaupanju, ki se morda (nikoli ne) povrne. Ob nedavnih dogodkih v vrhu slovenske Cerkve, pri kateri včasih preveč samoumevno računamo na to, da mora biti božja, ker je pretežko sprejeti, da je včasih še veliko bolj slabotno človeška kot mi sami, bi se lahko vprašali “Zakaj neki bi še zaupal slovenski Cerkvi?” Naš sodelavec Mario Plešej se v prispevku za Časnik sprašuje, kakšno novo za-upanje nam s popravljanjem slovenske Cerkve  želi dati papež Frančišek. […]

Comments are closed.