V preteklih tisočletjih so mnogi vladarji načrtno uničevali in falsificirali zgodovinske vire, zažigali knjižnice, preganjali učenjake… Čin Ši Huangdi je v 3. stol. pr. Kr. na Kitajskem ukazal sežgati stare knjige, napisane pred njegovo vladavino, kršitelje pa poslal graditi Kitajski zid, egiptovski faraon Tutmozis III je sistematično uničeval vse sledi za Hačepsunt in zbrisal njeno ime celo iz grobnice, za izvrstnega manipulatorja z zgodovinskimi podatki je veljal tudi Napoleon … A nikoli v zgodovini ni bilo sprevračanje zgodovine tako obsežno kot v obeh totalitarnih sistemih. Nacionalni in internacionalni socialisti so zgodovinopisje podredili ideologiji, retuširali fotografije, sežigali arhive… Primo Levi je v Potopljenih in rešenih zapisal besede nacističnega častnika Judom: »Nihče od vas ne bo preživel, da bi pričal; in čeprav bo kdo, mu ne bodo verjeli. Morda bo kdo sumil, razpravljal ali pa bo kak zgodovinar raziskoval, toda v rokah ne bo imel nič oprijemljivega, ker bomo, tako kot vas, uničili tudi vse dokaze. In čeprav bo ostal kak dokaz in bo kdo od vas preživel, bodo ljudje rekli, da so dogodki, ki jih opisuje, preveč grozni, da bi lahko bili verjetni…«
Kljub pregovorni nemški natančnosti pa nacisti pri prikrivanju zločinov niso bili uspešni, saj je bil režim temeljito poražen, nacisti odstranjeni s položajev, žrtve so upale spregovoriti. Komunistične žrtve niso imele te sreče.
Komunistični režim je bil na oblasti bistveno dlje in je z njim sodelovalo bistveno več ljudi. Vsi ti so ob padcu režima zasedali ključne politične družbene položaje. Kdo se jih ni bal? S hrbtenico, ki jo je režim krivil toliko generacij, se je bilo težko zoperstaviti nadrejenemu, sodniku, vplivnemu sosedu, ravnatelju, uredniku časopisa, direktorju bolnišnice … Dvorni zgodovinarji so pravočasno poskrbeli za čiščenje arhivov, do preostanka pa z zapletenimi predpisi omejili dostop. Prizadevanja mlajše generacije zgodovinarjev za resnico pa so označili za poskus revanšizma. Na pogorišču totalitarizma je zavladal oglušujoč, turoben molk.
Zakaj pa ni prišlo do intervencije tujih demokracij glede lustracije, kot se je to zgodilo v Nemčiji l. 1945? Ker komunizma mnogi sploh nimajo za problem. Če vtipkamo v Google »HOLOCAUST«, ugotovimo, da je pred nami razlago iskalo blizu 50 milijonov ljudi. Če pa vtipkamo geslo »HOLODOMOR«, pa ugotovimo, da se za ta genocid ni zanimalo niti pol milijona spletnih iskalcev. Oba genocida sta terjala približno enako število žrtev. A spomin na enega izmed njiju je skoraj popolnoma izbrisan iz zgodovine.
Lanska izjava papeža Frančiška, da je »v življenju spoznal veliko marksistov, ki so dobri ljudje«, je naletela na splošno odobravanje svetovne javnosti. Sedaj pa si zamislimo reakcijo, če bi papež izjavil, da je v Argentini spoznal naciste, ki so dobri ljudje… Povsem upravičeno nas spreleti srh, če samo pomislimo na to, saj je nacistična ideologija pognala v smrt več kot 20 milijonov ljudi. Enak srh bi nas moral spreleteti tudi ob papeževi izjavi. Pa ne zaradi papeževega odnosa do marksizma; Frančišek ga je jasno označil za slabega!!! Srh bi nas moral spreleteti zaradi dejstva, da je sprevržena marksistična ideologija, katere realizacija je pognala v smrt več kot 80 milijonov ljudi, uspela zapeljati in še vedno zapeljuje tudi dobre ljudi. Naivne, idealistične, ali pa intelektualno omejene, a vendar dobre!!! Nacizem bi te ljudi težko zapeljal, saj je šlo za hitro spregledljivo, rasno ozko in primitivno ideologijo. Komunizem pa je bolj nevaren, saj obljublja lepe stvari, novo nebo in novo zemljo za vse ljudi, ki sledijo avantgardni ideji. Tisti, ki pa ji ne sledijo, pa morajo umreti. Komunizem ne ubija ozko rasistično, ampak po ideološkem ključu: univerzalno, množično…
Pripustitev Stalina v krog antifašistične koalicije je dodatno legitimirala komunistično idejo. Komunistične zločine se je tudi na zahodu nenadoma zamolčalo (npr. masaker v Katynu). Demokratičnemu zahodu so komunisti uspeli celo vsiliti svojo klasifikacijo sodobnih političnih ureditev, pri čemer so svojega germanskega dvojčka potisnili daleč proč od sebe, na »skrajno desnico« in s tem kompromitirali cel desni politični pol. In nazadnje so prepričali svet, da je njihova ideja, vsem doslej spodletelim realizacijam navkljub, dobra.
Na to marksistično finto pada veliko ljudi po svetu. V Evropi od velikih predvsem Francozi. Od majhnih pa v patološki meri Slovenci. Imamo sicer zelo lepe gore, gozdove in zaenkrat še tudi malo morja. Imamo odlično vino in najlepša dekleta daleč naokrog že 800 let, kot pričuje pesem enega izmed Žovneških vitezov: »Wâ sach ie man ein wîp sô schoene und guote in allen welschen unde in tiutschen rîchen?«[1. »Si v širni laški, nemški kdaj deželi lepoto tako kdaj uzrl v dekletu?«] A vsa ta lepota in omama ne more ublažiti in ozdraviti moralne pohabe, ki jo je povzročila revolucija in 4. temeljna točka OF.
»…sredi belega dne boš tipal, kakor slepec tipa v temi; ne boš imel uspeha na svojih poteh…« (5 Mz 28, 29).
