Nedavno je slovenska televizija predvajala film o Fidelu Castru, revolucionarju, diktatorju, spolnemu obsedencu in zločincu. V filmu je tudi prizor, ko mu papež Frančišek prijazno ponudi roko, ostareli diktator pa se smehlja, kot bi ga mati ljubeče polagala v zibko. Kar zmrazilo me je. Kako se je mogel, namreč papež, sploh približati temu okorelemu spletkarju in grešniku, ki ima na vesti na tisoče pobitih, izgnanih in pobeglih rojakov? Kar nekaj dni se mi je ta krastača, kot bi rekel Aleš Maver, kobacala po ustih, preden sem jo izpljunil. Znameniti teolog in zaslužni papež Joseph Ratzinger oz. Benedikt XVI. v svoji knjigi Uvod v krščanstvo govori o Jezusu kot kamnu spotike in o popolnem pohujšanju (scandalum). Saj res, pomembneži tistega časa so se zgražali nad njim: »S cestninarji in grešniki jè«.
Če kdo, mora biti papežu prav Jezus vzor idealnega voditelja božjega ljudstva. Ampak Jezus, učlovečeni Bog, noče biti idealna podoba nikomur, niti papežu. Prej je zgled pohujšanja. Njegovi učenci si ne umivajo rok pred obedom. Voditelje ljudstva zmerja z gadjo zalego in pobeljenimi grobovi. V templju znori in prodajalcem spominkov in druge krame prevrne mize in jih nažene iz božje hiše. Vse to in še marsikaj škandaloznega je popisanega v evangelijih.
Frančiškov obisk pri Fidelu Castru na Kubi ni bil njegov edini škandal. Ko je bil na obisku pri predsedniku ZDA, smo na televiziji videli mogočno kolono velikih avtomobilov, v katerih so se vozili spremljevalci in varnostniki, sredi med njimi, pa je kot kakšen palček vozil majhen avto, ki si ga je zase trmasto izbral Frančišek. Med nekim poletom z letalom mu je v pogovoru z novinarji ušla opazka o ljudeh, ki se razmnožujejo kot zajci.
Zdi se, da imamo papeža, ki mu ni do tega, da bi bil videti kot popolna osebnost. V svojih izjavah in dokumentih se ne zateka pod varno okrilje nauka sv. Cerkve ali Zakonika cerkvenega prava. Usmiljenje, kot prva Božja lastnost – kolikor smo ljudje božje lastnosti sploh sposobni doumeti – je najpomembnejše merilo Frančiškovega govorjenja, pisanja in ravnanja. To pa ni vedno v skladu z našimi predstavami papeža, kot najvišjega cerkvenega uradnika.
