Franci Feltrin: Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

15
6216

Prav je, da so slovenski politiki obsodili besede, ki jih je izrekel predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani. Kdor pozna vsaj malo pozna, kako malo naši sosedje Italijani vedo o naši zgodovini, se takemu izpadu ne sme čuditi. Nasprotno pa težko najdemo Slovenca, ki ne bi vedel, da je naša zahodna soseda Italija, kot tudi del njene zgodovine.

Kaj pa vedo Italijani o nas in zgodovini njihovega sobivanja z nami? Če sem nekoliko hudomušen, slovenski politiki naj, namesto ostrih odzivov na italijanske verbalne napade, italijanske kolege povabijo v slovenske osnovne šole. Med na učno uro zgodovine in zemljepisa, kjer bi se lahko spoznali z zgodovino fašističnega nasilja nad Slovenci. Bi pa tudi slišali kaj več o pobojih, ki so jih po koncu druge svetovne vojne izvedli slovenski komunisti nad italijanskimi državljani. Kot vemo, so njihova trupla zmetali v kraška brezna (fojbe), ki nas po desetletjih še vedno razdvajajo in bremenijo.

Besede Mattea Salvinija vredne dobrega sprejema

Iskreno menim, da so besede, ki jih je v prisotnosti Tajanija izrekel notranji minister v italijanski vladi Matteo Salvini, vredne dobrega sprejema. Politične predstavnike Slovenije in Hrvaške je povabil, da se v prihodnje skupaj z italijanskimi kolegi poklonijo vsem žrtvam, ki so jih povzročili trije kruti totalitarni režimi dvajsetega stoletja: nacizem fašizem in komunizem. Ali so Salvinija slovenski politiki razumeli, ali mu verjamejo, da so bile njegove besede iskrene, bo pokazal čas. Če je komu to všeč ali ne, Salvini je povedal temeljno resnico (aksiom), da ni razlike ali je človek (katerekoli narodnosti) umrl kot žrtev nacistov, fašistov ali komunistov. V imenu komunistične ideologije, pa je na slovenskih tleh, ki danes pripadajo Italiji, pobijala tudi Titova komunistična vojska, med njimi tudi Slovence, ki niso bili po meri novega reda.

Vem, težko je razkrivati umazana dejanja narodovih prednikov, vendar moramo misliti na to, da je Italija naša zahodna soseda, tako kot je in bo Slovenija ostala njena vzhodna soseda. In nekaj narediti v smeri trajnega miru med narodoma.

Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas

Menim celo, da čustvene izpade italijanskih politikov, ki smo jim pred dnevi bili priče na Bazovici, sproža mnogo, nam morda povsem prezrtih, stvari. Na kaj na primer pomislijo njihovi visoki politiki, ko se iz Rima pripeljejo v bližino severovzhodne meje s Slovenijo in jim pogled obstane na slovenski strani Sabotina. Tam je, kot vemo, ogromen napis »TITO«, ki ne samo njim, tudi premnogim od nas, zbuja spomine na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče njihovih državljanov. Med njimi so bili tudi Slovenci in Hrvati, saj so imeli poboji tudi povsem revolucionaren značaj. In kar je še hujše, žrtve teh pobojev so ostale v kraških breznih, ki jih je polno tudi na ozemlju, ki je ostalo na naši slovenski strani. In še to: brezna, kjer so ostanki nesrečnikov, po verovanju mnogih ljudi pomenijo »pekel«, pogubo, kamor spadajo največji  grešniki tega sveta. Vsi pa vemo, da žrtve to niso bile.

Totalitarne ideologije so si drznile spreminjati Božji načrt

Čas je in spodobi se, glede na oddaljeno preteklost teh dogodkov, da sinovi in danes celo vnuki, ki ne moremo odgovarjati za dejanja naših prednikov,  posmrtne ostanke pobitih in razmetanih po grapah, rudnikih, breznih fojbah, protitankovskih jarkih … odkopljemo in jih pokopljemo v za ta namen dodeljeno mesto. V sveto zemljo, kot se za civilizirana ljudstva spodobi. Ne sme nas zanimati njihova politična in narodna pripadnost Bili so ljudje, kot smo mi danes, s svojimi ideali in življenjskimi cilji. Žal so živeli v času, ko človeško dostojanstvo in življenje ni pomenilo prav nič. V ospredju so bile velike ideologije, ki so želele spreminjati vse, kar je na Svetu od nekdaj po Božjem načrtu.

V spomin in opomin zgradimo katedralo, ki naj postane poslednji dom vseh vojnih in po vojnih žrtev. Vanjo bodo prihajali svojci in vsi številni drugi, ki se bomo želeli pokloniti njihovemu spominu. V opomin današnjim in prihodnjim rodovom, da sovraštvo vedno rodi sovraštvo. Da nas le spoštovanje ter ljubezen lahko družita in nam pomagata v dobrem in slabem.

V breznu Prelesje ni bilo vojakov

Ko sem pred meseci obiskal množično morišče Prelesje, brezno v katero so po vojni slovenski komunisti zmetali več kot 2.500 Italijanov. Kot mi je bilo povedano, med njimi ni bilo vojakov, saj je italijanska vojska 9. septembra 1943 podpisala kapitulacijo, velik del italijanskih vojakov pa se je pridružil zavezniškim silam, nekateri tudi partizanom. Zato leta 1945 ni bilo več razlogov za maščevalno pobijanje njihovih ujetnikov, še manj pa civilistov ter celo otrok, zgolj zato ker so bili Italijani. Žrtvami je bilo tudi veliko Slovencev, ki so po koncu prve svetovne vojne ostali na italijanski strani Rapala.

V partizanih sta življene izgubila tudi dva moja bratranca, slovenskih staršev, rojena v Trstu, ki sta se, kot zavedna Slovenca, po kapitulaciji Italije, 9. septembra 1943, pridružila slovenskim partizanom. Po končani vojni se nista vrnila domov. Kje sta se končali njuni življenjski poti, nismo nikoli izvedeli. Edini odgovor pristojnih oblasti v Sloveniji je bil; »… da sta ”padla” v zadnjih dneh vojne nekje na Primorskem, kje ne vemo…«.

Zato pozivam slovensko borčevsko organizacijo, da objavi seznam vseh partizanov, ki so padli med zadnjo ofenzivo, ki so jo vodile partizanske enote pod vodstvom Tita. Kot je danes znano, je bila vojaška akcija usmerjena proti zavezniškim (angleškim in ameriškim) silam. Partizanske enote so imele nalogo, da zavzamejo Gorico in Trst, kar jim je za določeno obdobje celo uspelo, in njuno širše zaledje. Ofenziva je potekala na še nedoločeni meji med slovenskim in italijanskim ozemljem, kje so bile že nameščene zavezniške sile.

V prihodnje naj bo: »…ne vrag, le sosed bo mejak!«

Zato je čas, da italijanski in slovenski politiki priznajo gorje, ki so ga zagrešili fašisti in komunisti, in si podajo roke v znamenju miru. Slovenija je danes samostojna neodvisna država in mora biti sposobna prepustiti preteklost zgodovini in zakopati »besede« sovraštva.

V šolske učbenike je potrebno zapisati zgodovino o medvojnih in povojnih dogodkih na tleh današnje Slovenije in Italije, kjer je nekoč večinsko prebival slovenski človek. To je italijanskemu predsedniku evropskega parlamenta Antonio Tajaniju predlagal tudi predsednik Slovenije Borut Pahor. In to je povedal v luči prijateljstva, da bi mladi obeh narodov spoznali resnico zla, ki sta jima povzročila fašizem in komunizem. Prepričani smo lahko, da bo prav to vedenje o preteklosti v prihodnje zagotovo pripomoglo k večjemu razumevanju med sosedi. Zavedati se moramo, da Italija je in bo ostala naša zahodna soseda tudi v prihodnje. Tudi v prihodnje bo »…ne vrag le sosed bo mejak«, kot poje naša himna.

15 KOMENTARJI

  1. Tako je, gospod Feltrin. Hvaležen sem vam, da ste izpostavili tudi Salvinijeve besede, ki jih podpišem do zadnje črke! Žrtve so žrtve, pa naj so jih povzročili fašisti, nacisti in komunisti, v Auschwitzu, na Rabu ali v kraških breznih. Naši pa v glavnem napadajo prav Salvinija. Morda zato, ker se, drugače kot Tajani, ni opravičil. Ni se imel za kaj opravičiti. Skratka, v dobro človeštva bi bilo prav, da se poklonimo žrtvam vseh treh totalitarizmov.

  2. Sicer je desni evroskepticni populist Salvini prej lahko viden kot sporen politik kot sicer mnogo bolj zmeren in proevropski Tajani. Tajani je pozdravil v Bazovici prisotne predstavnike ezulov in njihovih potomcev na nacin, kot ce bi slovenski politik nase zamejce nagovoril z besedo: Zivel slovenski Trst, Benecija in Rezija! Italijani so malo nagnjeni k uporabi velikih, dramaticnih besed in k custveni retoriki. Z malo benevolentnosti se v tem ne vidi ozemeljskih zahtev. Res pa je, tudi zaradi zgodovine, stvar obcutljiva in je verjetno prav, da se je od Tajanija doseglo pojasnilo in opravicilo.

    • Samo mala “korekcija” Salvinija. Izjavil je: Evropo je potrebno spremeniti, ne uničiti. V teh besedah ne vidim evroskepticizma.

  3. Poznavanje grehov in zla, ki ga je storil italijanski fasizem v odnosu na vzhodne slovanske sosede, Slovence in Hrvate, je pa priblizno enako poznavanju komunisticnega zla pri nas. Italijani svoja taborisca in trpljenje v njih ( Gonars, pa zlasti Rab in druga) poznajo priblizno toliko kot Slovenci slovenska in jugoslovanska povojna komunisticna taborisca. Podobno kot Italijani v veliki vecini ne vedo za grobost predvojne italijanizacije slovenstva in da je zato iz rodnih krajev odslo v Jugoslavijo okoli 70 tisoc ljudi, tudi pri nas velika vecina ljudi ne ve za fojbe ( in rezimski zgodovinarji ter mediji sistematicno minimalizirajo ta zlocin, ali ga celo opravicujejo kot logicno minorno mascevanje ali kar upraviceno kazen) in ne ve za odhod do 350 tisoc ezulov v Italijo na nacin, da jim je nova Jugoslavija zaplenila vse nepremicno premozenje. Celo vecina ljudi na slovenski obali nima pojma, da je 95 in vec procentov ljudi, ki so tam ziveli stoletja do druge vojne, odslo in da je tudi to, ne le zlocini fasizma in nacizma, globoka rana in zgodovinska krivica.

    Medtem ko slovenska levica in njeni mediji kricijo proti reviziji, je dejstvo, da je dejanska sprava med narodi mozna le na podlagi globoke zgodovinske revizije, ki bo temeljija na celotni resnici in zavezanosti ne ideologijam, ampak clovekoljubju v interpretaciji.

  4. Se enkrat: v zgodovinskem spominu najprej pomesti pred lastnim pragom, preden to lahko pricakujes od drugega. Npr. sosedov Italijanov. Ko se bo v slovenskih solah ucilo npr o medvojnem umoru dr. Stanka Vuka, Danice Tomazic in dr. Draga Zajca v Trstu in bo knjiga Fulvia Tomizze Mladoporocenca iz ulice Rossetti del obveznega solskega branja, bo Slovenija lahko dala tudi kaksno lekcijo zahodnemu sosedu.

    Dokler se o tem in podobnih udbovskokomunisticnih umorih v vladajocem delu v Sloveniji molci, ali celo pise ocitne lazi, kot lahko preberemo na spletu, da je umor te eminentne trojice delo desno-katoliskih kolaborantskih krogov, nima Slovenija nobene moralne pravice sosedom deliti zgodovinskih lekcij.

  5. Obsodba totalitarnih pobojev ni le dobra gesta dveh sosednjih držav, ampak predvsem nujno civilizacijsko dejanje!

  6. Slovenci bi se morali ozavestiti, kakšna množična zločinskost se je zgodila na slovenskih tleh in to na najhujši možen način!
    Ljudi je komunistični režim barbarsko pomoril in jih zmetal v brezna ali jih zakopal na skrivna mesta ter vseskozi preprečeval, da bi se ta množična morišča in grobišča odkrila in spominjala.

    Hitllerjev režim je bil mnogo manj krut, saj je ljudi spravljal na drugi svet tako, da jih je v kopalnicah omamil s plinom potem pa mrtve sežgal v krematorijih, kar se počne z ljudmi še danes. Hitler je torej moril na neboleč, netrpeč način.

    Komunisti pa so morili na najbolj krut, nasilen in podel način.

    Čas je, da se to odkrito prizna!

    In da se opravi nujna katarza!

  7. Katarza, moralno očiščenje , bi naj obsegala več dejanja:

    – sprejem, evropske deklaracije o obsodbi totalitarizmov
    – odkritje vseh množičnih morišč in grobišč ter pokop pomorjenih
    – odprtje muzeja o množičnih pobojih
    – spominski dan v letu na množične pomore
    – obvezne izobraževalne ure o preprečevanju miselnosti in ravnanj, ki bi opravičevala množične pomore…..

  8. Tito je najbolj odgovoren za te množične poboje, saj se ničesar tako velikega ni storilo brez njegovega povelja, kar je tudi izrazil v svojih javnih nastopih.

  9. Zakaj so slovenski komunisti dopustili, da se je ta množična zločinskost zgodila na slovenskih tleh ?

    Kdo je tisti, ki si še upa zagovarjati sistem, ki je povzročil takšno morijo in povsem izničil človekovo dostojanstvo?!

    Če je kdo, potem zagovarja takšno barbarsko miselnost in barbanska dejanja!

    Potem je nujno, da se slovenska skupnost pred takšnimi podleži zavaruje!

  10. Šele s temi dejanji (svitase) bi kot narod lahko ozdraveli (g. Emeršič – brezhrbteničarji) od shizofrenosti.

    • Stranka SDS je ta teden že četrtič v parlament vložila predlog za sprejem eu resolucije o obsodbi vseh treh totalitarizmov.
      Predlog je včeraj obravnaval odbor za pravosodje.
      In rezultat ?

  11. Še enkrat bom napisal moje mišljenje , na morda malo bolj “soft” način ! Na primorskem je ostalo bore malo pravih primorcev , ker so bili preganjani iz ene in druge strani , komunistični teror in fašistična kamarila , tako je pač glede na situacijo po vojni prišlo do tega , da so se na opustošeno primorsko naselili ljudje , ki niti slučajno niso bili nikoli Primorci , bili pa so rdeči kolonisti , bolje rečeno nemaniči , pač pa kolonisti katerih idol je bil “maršal” Tito , ki je bil ne le zagrizen komunist in diktator sovjetskega kova podvržen idejam destrukcije primorskih staroselcev ! Naseljeni kolonisti niso bili niti Slovenci ampak vse drugo prej , zakaj se je gradila Nova Gorica je moje vprašanje in dilema ! Pravi primorski domoljubi zagotovo ne propagirajo in slavijo , milo rečeno diktatorja in očeta komunističnih zločinov ! Enaka zgodba velja tudi za ostale primorske pokrajine
    ob obali in v njeni notranjosti ! Profit takega početja je tudi izguba slovenskega ozemlja , ki je danes hrvaško !

    Andrej Briški

  12. Vrnitev k življenju-“zeleni” naravi bistva. Čas je za zeleno varstvo človeške notranje in zubanje narave, ne vse požirajoče ognjene rdeče zublje sprevrženosti in zatiranja človeškega duha in njegova sprostitev v pogubne parazirske lišaje že od zibleke dalje… To bi moralo prebuditi mlade generacije, ki so od Duha, tiste, ki so od njemu nasprotnega pola pač ne bo, to je znano od pantiveka. Čas je za zelene, ne za zavajajočo zeleno levico, ki služi le zavajanju in vse degradira na napačni poti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite