Prav je, da so slovenski politiki obsodili besede, ki jih je izrekel predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani. Kdor pozna vsaj malo pozna, kako malo naši sosedje Italijani vedo o naši zgodovini, se takemu izpadu ne sme čuditi. Nasprotno pa težko najdemo Slovenca, ki ne bi vedel, da je naša zahodna soseda Italija, kot tudi del njene zgodovine.
Kaj pa vedo Italijani o nas in zgodovini njihovega sobivanja z nami? Če sem nekoliko hudomušen, slovenski politiki naj, namesto ostrih odzivov na italijanske verbalne napade, italijanske kolege povabijo v slovenske osnovne šole. Med na učno uro zgodovine in zemljepisa, kjer bi se lahko spoznali z zgodovino fašističnega nasilja nad Slovenci. Bi pa tudi slišali kaj več o pobojih, ki so jih po koncu druge svetovne vojne izvedli slovenski komunisti nad italijanskimi državljani. Kot vemo, so njihova trupla zmetali v kraška brezna (fojbe), ki nas po desetletjih še vedno razdvajajo in bremenijo.
Besede Mattea Salvinija vredne dobrega sprejema
Iskreno menim, da so besede, ki jih je v prisotnosti Tajanija izrekel notranji minister v italijanski vladi Matteo Salvini, vredne dobrega sprejema. Politične predstavnike Slovenije in Hrvaške je povabil, da se v prihodnje skupaj z italijanskimi kolegi poklonijo vsem žrtvam, ki so jih povzročili trije kruti totalitarni režimi dvajsetega stoletja: nacizem fašizem in komunizem. Ali so Salvinija slovenski politiki razumeli, ali mu verjamejo, da so bile njegove besede iskrene, bo pokazal čas. Če je komu to všeč ali ne, Salvini je povedal temeljno resnico (aksiom), da ni razlike ali je človek (katerekoli narodnosti) umrl kot žrtev nacistov, fašistov ali komunistov. V imenu komunistične ideologije, pa je na slovenskih tleh, ki danes pripadajo Italiji, pobijala tudi Titova komunistična vojska, med njimi tudi Slovence, ki niso bili po meri novega reda.
Vem, težko je razkrivati umazana dejanja narodovih prednikov, vendar moramo misliti na to, da je Italija naša zahodna soseda, tako kot je in bo Slovenija ostala njena vzhodna soseda. In nekaj narediti v smeri trajnega miru med narodoma.
Tito na Sabotinu nas vrača v totalitarni čas
Menim celo, da čustvene izpade italijanskih politikov, ki smo jim pred dnevi bili priče na Bazovici, sproža mnogo, nam morda povsem prezrtih, stvari. Na kaj na primer pomislijo njihovi visoki politiki, ko se iz Rima pripeljejo v bližino severovzhodne meje s Slovenijo in jim pogled obstane na slovenski strani Sabotina. Tam je, kot vemo, ogromen napis »TITO«, ki ne samo njim, tudi premnogim od nas, zbuja spomine na povojne dogodke, ko je jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Tita pobil na tisoče njihovih državljanov. Med njimi so bili tudi Slovenci in Hrvati, saj so imeli poboji tudi povsem revolucionaren značaj. In kar je še hujše, žrtve teh pobojev so ostale v kraških breznih, ki jih je polno tudi na ozemlju, ki je ostalo na naši slovenski strani. In še to: brezna, kjer so ostanki nesrečnikov, po verovanju mnogih ljudi pomenijo »pekel«, pogubo, kamor spadajo največji grešniki tega sveta. Vsi pa vemo, da žrtve to niso bile.
Totalitarne ideologije so si drznile spreminjati Božji načrt
Čas je in spodobi se, glede na oddaljeno preteklost teh dogodkov, da sinovi in danes celo vnuki, ki ne moremo odgovarjati za dejanja naših prednikov, posmrtne ostanke pobitih in razmetanih po grapah, rudnikih, breznih fojbah, protitankovskih jarkih … odkopljemo in jih pokopljemo v za ta namen dodeljeno mesto. V sveto zemljo, kot se za civilizirana ljudstva spodobi. Ne sme nas zanimati njihova politična in narodna pripadnost Bili so ljudje, kot smo mi danes, s svojimi ideali in življenjskimi cilji. Žal so živeli v času, ko človeško dostojanstvo in življenje ni pomenilo prav nič. V ospredju so bile velike ideologije, ki so želele spreminjati vse, kar je na Svetu od nekdaj po Božjem načrtu.
V spomin in opomin zgradimo katedralo, ki naj postane poslednji dom vseh vojnih in po vojnih žrtev. Vanjo bodo prihajali svojci in vsi številni drugi, ki se bomo želeli pokloniti njihovemu spominu. V opomin današnjim in prihodnjim rodovom, da sovraštvo vedno rodi sovraštvo. Da nas le spoštovanje ter ljubezen lahko družita in nam pomagata v dobrem in slabem.
V breznu Prelesje ni bilo vojakov
Ko sem pred meseci obiskal množično morišče Prelesje, brezno v katero so po vojni slovenski komunisti zmetali več kot 2.500 Italijanov. Kot mi je bilo povedano, med njimi ni bilo vojakov, saj je italijanska vojska 9. septembra 1943 podpisala kapitulacijo, velik del italijanskih vojakov pa se je pridružil zavezniškim silam, nekateri tudi partizanom. Zato leta 1945 ni bilo več razlogov za maščevalno pobijanje njihovih ujetnikov, še manj pa civilistov ter celo otrok, zgolj zato ker so bili Italijani. Žrtvami je bilo tudi veliko Slovencev, ki so po koncu prve svetovne vojne ostali na italijanski strani Rapala.
V partizanih sta življene izgubila tudi dva moja bratranca, slovenskih staršev, rojena v Trstu, ki sta se, kot zavedna Slovenca, po kapitulaciji Italije, 9. septembra 1943, pridružila slovenskim partizanom. Po končani vojni se nista vrnila domov. Kje sta se končali njuni življenjski poti, nismo nikoli izvedeli. Edini odgovor pristojnih oblasti v Sloveniji je bil; »… da sta ”padla” v zadnjih dneh vojne nekje na Primorskem, kje ne vemo…«.
Zato pozivam slovensko borčevsko organizacijo, da objavi seznam vseh partizanov, ki so padli med zadnjo ofenzivo, ki so jo vodile partizanske enote pod vodstvom Tita. Kot je danes znano, je bila vojaška akcija usmerjena proti zavezniškim (angleškim in ameriškim) silam. Partizanske enote so imele nalogo, da zavzamejo Gorico in Trst, kar jim je za določeno obdobje celo uspelo, in njuno širše zaledje. Ofenziva je potekala na še nedoločeni meji med slovenskim in italijanskim ozemljem, kje so bile že nameščene zavezniške sile.
V prihodnje naj bo: »…ne vrag, le sosed bo mejak!«
Zato je čas, da italijanski in slovenski politiki priznajo gorje, ki so ga zagrešili fašisti in komunisti, in si podajo roke v znamenju miru. Slovenija je danes samostojna neodvisna država in mora biti sposobna prepustiti preteklost zgodovini in zakopati »besede« sovraštva.
V šolske učbenike je potrebno zapisati zgodovino o medvojnih in povojnih dogodkih na tleh današnje Slovenije in Italije, kjer je nekoč večinsko prebival slovenski človek. To je italijanskemu predsedniku evropskega parlamenta Antonio Tajaniju predlagal tudi predsednik Slovenije Borut Pahor. In to je povedal v luči prijateljstva, da bi mladi obeh narodov spoznali resnico zla, ki sta jima povzročila fašizem in komunizem. Prepričani smo lahko, da bo prav to vedenje o preteklosti v prihodnje zagotovo pripomoglo k večjemu razumevanju med sosedi. Zavedati se moramo, da Italija je in bo ostala naša zahodna soseda tudi v prihodnje. Tudi v prihodnje bo »…ne vrag le sosed bo mejak«, kot poje naša himna.
