Te dni je vse v zelenem. Pa ne samo zaradi dežja, ki je po poletni suši ozelenil travnike in griče. V Sloveniji poteka evropsko prvenstvo v košarki in seveda vsi navijamo za naše. Vsakih nekaj dni, ko stiskamo pesti, se čas dobesedno ustavi. Prazni so avtobusi in nikogar ne zanima najnovejša kaprica večno skreganih politikov. Z naslovnic spletnih portalov so (začasno) izginili celo bombastični naslovi o posledicah krize, prihodu trojke in brezposelnosti mladih. Živimo v pravi košarkarski pravljici. In kaj se lahko od naših #junakov naučimo za vsakdanje življenje?
Če nisi najboljši, si na klopi
Ko se igralec ne drži dogovorjene akcije, ko »solira«, ko ni dovolj agresiven v obrambi, ko »zamoči«, odleti. Brez vprašanja mora z igrišča na klop. Da se malo ohladi in razmisli, zakaj sedi. Od junakov pričakujemo 100 odstotkov, ko imajo slab dan, drugače pa vsaj 200. Kaj pa mi? Smo na faksu in v službi vsak dan vsaj stoodstotni? A res vsak trenutek damo vse od sebe? Če bi imeli trenerja, bi igrali ali sedeli na klopi?
Razjezi se, ko je to potrebno
Ob napačni sodniški odločitvi, nešportni potezi nasprotnika ali neumnosti soigralca se znajo igralci pošteno razjeziti. Košarkarji ne skrivajo čustev, niso zamerljivi. Težavo rešijo takoj, na licu mesta. Znajo se postaviti zase. Najprej z dejanji na igrišču, in ko je treba, tudi z besedami. Igralcu na kraj pameti ne pade, da bi bil tiho samo zato, ker se boji, da bo soigralec zvečer jezen, če mu bo povedal, da igra zanič. Preprosto niso mevže. Niso preračunljivci. To jim ni potrebno. Vedo, da so si spoštovanje prigarali.
Vera vase
V Sloveniji vsak pozna vsaj enega reprezentanta. Ali pa vsaj pozna nekoga, ki pozna … Vsi smo slišali zgodbe o tem, kako je ta in ta treniral na igrišču za blokom, kako temu ni šlo v šoli in kako pri tretjem doma skoraj niso imeli za kruh. Danes pa fantje igrajo v največjih evropskih in svetovnih klubih. Zakaj je njim uspelo, tisoč drugim pa ne? Ker so verjeli vase in so znali hoditi od poraza do poraza do končne zmage.
Reci NE
Kolikokrat je igralec rekel ne večernemu žuru, ker je imel naslednji dan tekmo. Kolikokrat ni šel na dopust, nezdravo kosilo ali izlet, ker je imel trening. Čemu vse se svobodno odpove igralec, da lahko doseže svoje sanje. In kako nasprotno je njegovo vedenje v primerjavi s tisoč mladimi, ki poskusijo vse in na koncu niti ne vedo, kaj bi radi. Čemu vse rečeš ne, če rečeš ja košarki? Se zavedamo, da odločitev za nekaj hkrati pomeni tudi ne številnim drugim stvarem?
Nihče ni nenadomestljiv
Se spomnite odpovedi pred prvenstvom? In tarnanja medijev, športnih komentatorjev in dežurnih kritikov? Košarkarji pa kot da se kaj dosti ne vznemirjajo. Vse v stilu »bomo že« in pomembna je ekipa. Nihče ni nenadomestljiv in prej ali slej bo prišel nekdo, ki bo boljši od tebe. Če nečesa ne boš naredil ti, bo pač nekdo drug. Tako preprosto je to.
