France Bučar: državnik ali rešitelj pridobitev revolucije?

40
322
Foto: Facebook.
Foto: Facebook.

Redki so ljudje, ki jih doleti priložnost (milost?, odgovornost?), da ob pravem času in na pravem kraju lahko s svojo besedo ali dejanjem korenito določijo razvoj države ali naroda. Zgodovina prepozna kar nekaj takih posameznikov, ki se sicer niso načrtno pripravljali na tak odločilen moment svojega življenja, a so v dani situaciji, z naravnim instinktom, zdravo pametjo in pogumom, povlekli poteze, ki so odločilno zaznamovale razvoj dogodkov. Med take primere lahko prištevamo Georga Washingtona, ki je utemeljil republiko ZDA namesto, da bi ustanovil monarhijo in sebe postavil za kralja. Lahko prištevamo sem papeža Janeza Pavla II., ki je izzval komunizem z jasnimi besedami in se je odpovedal pragmatični podrejeni drži nemoči. Pa Margaret Thatcher, ki ni klonila pod pritiskom splošnih stavk in je prenovila angleško in evropsko gospodarstvo s svojim brezkompromisnim zavzemanjem za svobodni trg. Slovenci imamo lik generala Maistra, ki je v njemu danem trenutku postavil severno mejo ter škofa Slomška, ki je škofovsko oblast izkoristil tudi za nacionalne cilje ob prestavitvi škofijskega sedeža. Njihova dejanja imajo tako težo, da njihov lik zasluži spoštovanje, tudi če bi jim lahko našteli kopico madežev iz javnega ali zasebnega življenja.

Slovenci v tak krog »nesmrtnih« radi prištevamo tudi skupino ljudi, ki so snovali in izpeljali osamosvojitev. V ta majhen krog bi nekateri radi prišteli tudi pokojnega Franceta Bučarja. Načelo spoštovanja je za ta majhen krog zahtevano v dvojni meri: najprej zaradi splošnega načela, da smemo o mrtvih govoriti le dobro in drugič zaradi spoštljivosti do zgodovinskega »lika in dela«, ki temu krogu pripada. Kljub temu spoštovanju si bom dovolil nekaj misli.

Franceta Bučarja sem spoznal v obdobju po letu 1994, ko je zaključil neuspešno kampanjo za ljubljanskega župana.

Mimogrede: še danes sem prepričan, da so krščanski demokrati takrat naredili nepopravljivo škodo, ko so v krog kandidatov poslali v boj sicer osebnostno nadvse primernega Jožeta Kušarja, ki pa ga razen njih samih ni podprl nihče drug. Franceta Bučarja so podprli vsi ostali člani nekdanjega DEMOS-a v Ljubljani. V drugem krogu je nato tesno zmagal Dimitrij Rupel (z izrazito podporo Milana Kučana), saj je podpora Francetu Bučarju iz vrst krščanskih demokratov prišla zgolj na deklarativni ravni, volivci takratne SKD pa so ostali doma. Med strankami je takrat koalicija DEMOS zmagala in prišla celo do večine v mestnem svetu. Od takrat dalje pa je »desnica« v Ljubljani obsojena na poraze, ki mejijo že na ponižanje. Strateško, politično in pragmatično je bila torej takratna drža slovenskih krščanskih demokratov (pojasnilo: tudi avtor je bil takrat član te stranke in je opozarjal na neprimernost take drže) dolgoročno katastrofalna.

A naj se vrnem k Francetu Bučarju: v mojih spominih bo zapisan kot družaben mož, ki se je vedro vklopil v raznoliko družbo. Akademiki, duhovniki, kulturniki, politiki; vseeno mu je bilo, saj se je zdelo, da ga nič posebej ne obremenjuje kdo in kaj je bil za mizo. Od takih omizij se pač ni odneslo kaj več kot dobro razpoloženje; resno je bilo le tipično slovensko površno politiziranje. Toda poleg tega vtisa, sem spoznal tudi drugačno plat.

France Bučar je utelešal ideal slovenske države, kot so si ga zamislili tvorci slovenske tranzicije: pozabimo preteklost in glejmo naprej! Trivialna lahkotnost, skoraj nonšalanca, s katero je obravnaval svoje lastno življenje v mladosti (od škofijske klasične gimnazije, partizanstva, politkomisarstva in oficirstva, oznovstva, političnega udejstvovanja do profesure) nam načrtno prikazuje človeka, ki je bolj ali manj uživaško in skoraj po naključjih imel zgolj navidez pomembne vloge, za katere nas prepričuje, da so bile vse prej kot pomembne. V živem spominu mi ostaja prizor, ko zavzeti član Nove Slovenske zaveze, domobranec Pavle Kogej ,prijazno spodbuja Bučarja k izpovedi, kaj se je res dogajalo leta 1945. Ob polni meri vina in naklonjeni družbi, ki bi ne zamerila, tudi če bi izjavil, da je sam ukazal ali storil še tako velike grehe, se je Bučar le zdrznil, v hipu streznil ter ostro zavrnil: »Ne, nikoli. Takrat so bili drugi časi in ne dregajte vanje.«

S tem prizorom je v mojih očeh France Bučar za vedno izgubil verodostojnost in čast, ki gre državniku. Skozi ta prizor pa ga tudi ocenjujem, kakor bi ga morali vsi intelektualci, ki so mu v preteklih dnevih peli hvalospeve.

Dr. France Bučar je bil postavljen pred zgodovinsko priložnost in odgovornost, da kot nesporna avtoriteta pri pisanju slovenske ustave določi smer in omogoči pot za prenovo in spravo naroda. Na osnovi lastne izkušnje aktivnega udeleženca revolucije, najmanj opazovalca glavnih akterjev povojne morije ter člana upravnega aparata, ki je izpeljal uvedbo socialistične države ter kasneje oporečnika in preganjanca tega istega sistema, bi bil prvi, ki bi lahko izpeljal pravno vrednotenje slovenske preteklosti ter določil pravne kriterije za obračun s socializmom. Žal se je temu ne le odpovedal, ampak je tako delovanje zavrnil in aktivno preprečil, da bi Slovenija ob ali po osamosvojitvi izpeljala tudi resničen konec socialistične revolucije.

Bučarja ne želim soditi zaradi njegovih mladih dni. Nimam namena iskati kaj je bilo res in kaj ne, a prav bi bilo, da se z veliko mero kritičnosti pretehta njegove lastne besede in opise. Z današnjim vedenjem o tem, kako je delovala partija, kako je delovala VOS in kasnejša Udba, kako je deloval Matija Maček in kako Tito, je treba skeptično presoditi lahkotne opise pokojnega Bučarja o tem času. Sam naj si vsak opredeli verjetnost, da bi Matija Maček kar naključno za najtesnejšega osebnega sodelavca v času likvidacij in dejanskega prevzema države imenoval nadebudnega mladeniča Bučarja, ki je menda dvakrat prej zavrnil članstvo v partiji, a kljub temu kasneje postal politkomisar čete (torej po rangu najmanj enak vojaškemu poveljniku, politično pa celo nad njim). Tudi njegove pripovedi o »zavzetju« Celovca, prevajalskih uslugah Titu in opisih milega lika Ivana Mačka Matije v odnosu do njega samega, z objavo v rumenem tisku in lahkotnim tonom zbujajo še posebne občutke nejevernosti.

V demokratični skupščini je Bučar svojo pravno dediščino zapisal z rdečo barvo. Dosegel je, da se v samostojni državi pravno zaščiti vse pridobitve komunistične revolucije. Z gnevom se je postavil proti denacionalizaciji. Poskrbel je, da je »njegova« ustava preprečila pravni pregon komunističnih zaslug, zločinov, zločincev in praks. Naivnost, s katero je takratni DEMOS nasedel na ihtavo nujo, da brez Ustave ni države in da jo je treba sprejeti takoj, so avtorji zlorabili zato, da so z njenim sprejemom poskrbeli, da je prehod iz socializma v demokracijo minil čez noč. Samo ustava bi lahko določila lustracijo, odvzem »po Markoviću« privatiziranega premoženja, odvzem pravic borcev in drugih privilegijev NOB ter v prehodnih pogojih določila način preobrazbe iz socialistične v demokratično družbo. Po sprejemu ustave je vsakršna odgovornost za nazaj nedopustna, pridobljene »pravice« pa nedotakljive. Danes lahko zgolj špekuliramo o Bučarju kot samostojnem snovalcu ali kot orodju v rokah tistih, ki so zaradi ustavnega besedila zdaj nedotakljivi. Kasnejše njegove izjave o lustraciji »samo preko njegovega trupla« in zagnanosti, s katero je branil nedotakljivost sodnikov, ko je bilo govora o spremembi ustave, vsaj meni nakazujejo večjo verjetnost, da je Bučar s polno zavestjo vedel, kaj pomeni taka ustava, kot jo je zapisal.

France Bučar bi lahko bil »nesmrtni«, saj bi lahko v vlogi odličnega pravnika in odločilnega politika z moralno avtoriteto vodil narod po poti tranzicije in ga v odločilnem trenutku sprejemanja nove ustave obvaroval pred nerešenimi vprašanji vrednotenja lastne zgodovine. Imel je enkratno priložnost, da bi se otresel vseh špekulacij o svoji lastni zgodovini in z nedvoumno držo poskrbel za utemeljitev Slovenije kot evropske države, ki totalitarno preteklost obsoja, zločince preganja, krivice popravlja in si svojo prihodnost gradi na jasnih temeljih. Tega ni izbral, ampak se je zapisal nepojasnjeni prisegi, da o preteklosti ne bo govoril, še manj jo bo obsojal. Morda iz strahu pred revolucionarji in njihovimi dediči, katerih sposobnost storiti zlo je videl na lastne oči. Tako pokojni France Bučar odhaja bolj kot tragična figura kot državnik. V ključnih trenutkih, ko je bil komunizem na prelomni točki poraza, je postal njegov rešitelj. Opevati vse njegove dobre lastnosti in dosežke pa, žal, ne more odtehtati te odgovornosti.

40 KOMENTARJI

  1. Zelo tehtno in razsodno razmišljanje. Čestitam in pozdravljam. Osebno sem v tem smislu spoznal dr. Bučarja v času SDZ in DEMOS-a. Zelo lepo in pietetno ter pravično zapisana vrednotna ocena osebnosti in dejanj dr. Bučarja, ki dejansko ni osebnost državnika, čeprav ima zasluga za osamosvojitev države, nikakor pa za osvoboditev v katero sodi prelom z prejšnjim režimom, ki ga je želel in onemogočil. ??!!
    Poštena in pravična ocena osebnosti dr. Bučarja je potrebna tudi posthumno, da se zavedamo potrebnih rešitev za bodočnost demokratične države.

    • Tudi sprenevedanje je v bistvu laž.
      Očitno je kolateralna škoda, ki jo je komunistična revolucija povzročila slovenskemu narodu, tudi v tem, da je “pohabila” sicer načelne ambiciozne slovenske domoljube, kot sta pokojna Bučar in Pučnik ter Janša, ki so v smislu janičarstva sprejeli članstvo v KPJ, saj očitno niso verjeli, da bo berlinski zid kdaj porušen.
      Zame bi bilo zanimivo naslednje referendumsko vprašanje Slovencem: “Ali ste zato, da se Slovenci nehamo deliti?”
      Pogoj za to pa bi seveda bil, da za našo lepo Slovenijo Slovenci izberemo za svoje voditelje in odločevalce ljudi, ki jih presejemo skozi naslednje sito.
      -da nimajo dosjeja sodelavcev ali virov SDV (UDBE) in do sedaj niso bili člani ZKS ali druge ideološke politične stranke,
      -da so vztrajni, prizadevni in pogumni,
      -da v zasebnem življenju nimajo očitnih podjetniških, gospodarskih ali drugih klientelističnih navez in privilegijev,
      -da so ponosni na našo domovino in jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja v naši družbi,
      -da so pripravljeni javno zapriseči (pri vsem, kar jim nekaj pomeni in v kar verjamejo – ne proforma kot prisegajo ministri), da so za boljšo prihodnost družbe, kateri pripadajo tudi otroci in vnuki, po vseh svojih močeh in sposobnostih prispevati svoj delež.
      Le tako presejani predstavniki ljudstva bi po mojem mnenju lahko predstavljali povezovalno in državotvorno, programsko in razumsko sredinsko politično skupino, ki bi Slovenijo usmerila k švicarskemu HARMONIZMU.
      Že večkrat sem zapisal: ČE ČLOVEK LJUBI IN SOVRAŽI S SRCEM, POTEM BI MORAL SVOJE VODITELJE IZBIRATI Z GLAVO.
      Le takšni odločevalci bi bili sposobni izvajati boj proti laži in »črpalnim sistemom«. Laž je temeljni vir vsega družbenega zla in sovražnik naše družbe, ki je močnejši od vseh zunanjih in notranjih sovražnikov skupaj.

    • Tudi sprenevedanje je oblika laži.

      Kolateralna škoda komunistične revolucije slovenskemu narodu je bila tudi ta, da so sicer načelni a ambiciozni slovenski fantje v janičarskem smislu sprejemali članstvo v KPJ. Tako pokojna Pučnik in Bučar ter tudi Janša.
      Zanimivo bi bilo sledeče referendumsko vprašanje (namesto sedaj aktualnega): »Ali ste zato, da se Slovenci nehamo ideološko deliti?«
      Pogoj za to pa je vsekakor, da za našo lepo Slovenijo Slovenci izberemo za svoje voditelje in odločevalce ljudi, ki jih presejemo skozi naslednje sito.
      -da nimajo dosjeja sodelavcev ali virov SDV (UDBE) in do sedaj niso bili člani ZKS ali druge ideološke politične stranke,
      -da so vztrajni, prizadevni in pogumni,
      -da v zasebnem življenju nimajo očitnih podjetniških, gospodarskih ali drugih klientelističnih navez in privilegijev,
      -da so ponosni na našo domovino in jim resnično ni vseeno, kaj se dogaja v naši družbi,
      -da so pripravljeni javno zapriseči (pri vsem, kar jim nekaj pomeni in v kar verjamejo – ne proforma kot prisegajo ministri), da so za boljšo prihodnost družbe, kateri pripadajo tudi otroci in vnuki, po vseh svojih močeh in sposobnostih prispevati svoj delež.
      Le tako presejani predstavniki ljudstva bi po mojem mnenju lahko predstavljali povezovalno in državotvorno, programsko in razumsko sredinsko politično skupino, ki bi Slovenijo usmerila k švicarskemu HARMONIZMU.
      Že večkrat sem zapisal: ČE ČLOVEK LJUBI IN SOVRAŽI S SRCEM, POTEM BI MORAL SVOJE VODITELJE IZBIRATI Z GLAVO.
      Le takšni odločevalci bi bili sposobni izvajati boj proti laži in »črpalnim sistemom«. Laž je temeljni vir vsega družbenega zla in sovražnik naše družbe, ki je močnejši od vseh zunanjih in notranjih sovražnikov skupaj.

      • Domoljub1 !Razumem kot odgovor na moj komentar ? !
        O laži se strinjam, kako pa presejati skozi predlagano sito ? !!. Verodostojnost se kaže tudi pri komentiranju z imenom in priimkom. Demokracija je svobodni pogovor z odgovornostjo in jasno temo. Torej anonimnost ne sodi h komentiranju pri Časniku. To je znak nesvobode in neodgovornosti ! Presejanje pa je možno le po načelu: “Po njih delu jih boste spoznali ” !

      • Ne strinjam se niti slučajno s teboj, čeprav nikoli nisem bil niti v Partiji niti blizu nje. Že vprašanje: Ali se Slovenci nehamo ideološko deliti? lahko nastane (in je nastalo) samo v totalitarnih, okuženih krogih. Ideološko namreč lahko počnem, kar koli hočem! Ti me nimaš kaj spraševati o tem, zatorej, ne trosi neumnosti!

  2. Majhen popravek: Demos je dobil večino v tridomni mestni skupščini leta 1990 in je s predsednikom skupščine Strgarjem in predsednikom izvršnega sveta Vidmarjem “vladal” v Ljubljani do leta 1995, ko so na volitvah zmagale stranke kontinuitete z LDS in Ruplom na čelu. Demos je medtem razpadel in pomladne stranke so pristale v opoziciji do danes in bodo žal še naprej, če ne bo migrantska kriza slučajno premešala političnih štren.
    K Bučarjevim potezam bi dodal še tisto zadnjo za intelektualca najbolj kontroverzno, ki bi jo lahko človek pripisal starostnemu slabšanju zdravstvenega stanja: romanje z ostalimi kontinuitetniki k mesiji na magistratu. To romanje je bilo najbrž nagrajeno ali pa prisilno in je udeležencem dokončno spodkopalo ugled, čeprav je bilo pod vodstvom bivšega predsednika. Zelo podobne “intelektualne” kvalitete naše komielite so prišle na dan ob štiriurnem prepevanju komunističnih in partizanskih maršev v Stožicah.

    • Odgovor na popravek: rezultat volitev v mestni svet 1994, z nastopom mandata 1.1.1995 je bil za nekdanji DEMOS: SDS 9 mest, SKD 7 mest, SLS 3 mesta, Zeleni 2 mesti, Narodni demokrati 1 mesto, Demokrati 1 mesto, torej skupaj 23 mest od 45 ali en glas večine. Torej ne drži, da bi Rupel zmagal z levimi strankami, kar je kasneje velikokrat očital kot razlog, da je odstopil in odšel v ZDA za veleposlanika na Kučanov predlog.

      • Za ta del razprave sem hvaležen. V slovensko javnost je namreč zmotno vsiljevano “dejstvo”, da je Ljubljana od nekdaj leva trdnjava. Kar je med drugim še en dokaz, kako uboge medije imamo. Prav je torej, da se ve, kaj je dejansko res. Da je bila Ljubljana v prvi polovici 90.let pretežno v Demosovih rokah.

        Nenazadnje je floskula o Ljubljani kot levi trdnjavi tudi alibi za nesposobnost desne sredine oz. pomladnih strank v Ljubljani. Tako lokalnih organizacij kot central. To, da je pomladni opciji v Ljubljani od zgodnih 90. let do danes uspelo izgubiti okoli 50% svojih volilcev, je res epohalen dosežek. 🙁

        Podobno dramatične izgube so samo še v urbanih središčih Gorenjske. Razen Jesenic je imel Demos večino v vseh mestih, mestecih Gorenjske: Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Domžale, Tržič, Radovljica. V nobenem od njih danes ni pomladne večine; niti enem.

  3. Moje mnenje o Bučarju je očitno bližje Omerzinemu kot Sušnikovemu. Ne trdim, da Sušnik ne argumentira razumno, legitimno in da mnogokaj zapisanega povsem drži.

    Ne bom mu direktno ugovarjal. Posredno bi pa spomnil na podobno vlogo in položaj, ki jo je v času me drugo vojno in po njej imel na Hrvaškem tedanji partizanski oficir, kasneje Titov general Franjo Tuđman. Pa je danes zelo malo Hrvatov, posebej pa ne na desni, ki ga ne bi izrazito spoštovali zaradi nekega drugega obdobja in zelo malo takih desničarjev, ki bi do Tuđmana imeli zadržke zaradi tega, kar je počel med drugo vojno in v prvem obdobju komunizma. Še več, vse očitke o nelustraciji, neiskanju krivcev za povojni genocid, bi lahko v enaki ali večji meri kot Sušnik na Bučarja ( Tuđman je le imel več oblasti v rokah kot Bučar), naslavljali desni Hrvati na Tuđmana, pa tega ne delajo.

    Zakaj? Morda zato, ker tako močno spoštujejo kot posebno vrednoto zlom opresivnega komunizma in osamosvojitev domovine, vzpostavitev lastne države. Ne more se slaviti osamosvojitve, istočasno pa nosilce osamosvojitve postavljati na pranger! ( In to bi bil moj kritični del sporočila Sušniku, če ga bo slučajno prebral.)

    • Hvala za komentar. Glede osamosvojitve sem že večkrat povedal, da smo sklenili pogodbo s hudičem: za enotnost pri osamosvojitvi so v DEMOS-u žrtvovali obračun s komunizmom. Temu botruje tudi očitna premoč “intelektualnega jedra” okoli Nove revije, ki je bil skoraj v celoti sestavljen iz nekdanjih partijcev. Bučar (pa tudi Jambrek, Hribarjeva, Rupel in kopica drugih) je videl pot do osamosvojitve kot pravno preobrazbo nekdanjega sistema v demokracijo. Ker je komunizem popolnoma nemogoče spraviti na isti imenovalec kot evropsko demokratično in kapitalistično ureditev, nosimo posledice te zgrešene doktrine še danes. Dokaz za to, da bi imeli Bučar in somišljeniki “demokratični socializem” pa je prav v nepriznavanju, da je treba ukradeno in zaplenjeno premoženje vrniti, krivice popraviti, žrtve revolucije rehabilitirati, komunizem kot tak obsoditi in zločince obsoditi. Čim je Pučnik začel globlje dregati s preiskovalno komisijo o povojnih pobojih in zbujati slabo vest glede potrebnosti, da se država od svoje revolucionarne preteklosti ogradi, so se mu postavili po robu. Ustavljanje desnice ni bilo nič drugega kot utrditev zaščitne fronte za obrambo revolucionarnih pridobitev in ohranitev neomadeževanega lika NOB ter nosilcev revolucije.
      To, da so osamosvojitelji častivredni zaradi svojega doprinosa k osamosvojitvi ne zmanjšuje potrebe, da bi po 25 letih opravili debato o tem, zakaj nismo državo postavili na prave temelje. Ločnica med “nedotakljivimi” in ostalimi je zame tudi osebno priznanje takratnih napak in izkazana zavest, da nas odprava teh napak še čaka, če že ne tudi predlogi, kako bi se jih dalo odpraviti. To je zmogel Pučnik, to je zmogel Oman, to je delno zmogel Janša, to so delno zmogli tudi nekateri drugi takrat aktivni pravniki. Žal je to odločno zavrnil Bučar, kar pa mu pravico do “nedotakljivosti”, vsaj v mojih očeh, odvzame.

      • Ne spomnim se tega, da bi Bučar nasprotoval denacionalizaciji. Niti, da bi kdaj nasprotoval deklarativni obsodbi komunizma. To mi je čudno. Tudi moje pešanje spomina je čudno, če je res tako. 🙂

        Je pa tudi res, da je redkokdo v Sloveniji bil tedaj v 1991 sposoben konsekventnega stališča, da je treba vrniti vse, kar je bilo nelegitimno ukradenega. Velika večina slovenstva, tudi desnega, se je strinjala s “salomonsko” rešitvijo tedanjega ustavnega sodišča, da se “premoženja fevdalnega izvora” ne vrača, ali da se ne vrača tistim, ki jim je bilo ( seveda spet protipravno) odvzeto državljanstvo, so bili izgnani in bi lahko pri državah gostiteljicah ( predvsem Avstriji, Nemčiji, če se ne motim) zahtevali neko odškodnino za nacionalizirano. Te “salomonske” odločitve utegne v drugačno luč še v prihodnje postaviti evropsko sodišče za človekove pravice.

        Seveda se strinjam, da nihče ni nedotakljiv. Ni pa slabo biti vsaj malo prizanesljiv v sodbah, tudi v smislu tega, kar nam na to temo položijo na dušo evangeliji. Kdo dela, tudi greši. Nismo nezmotljivi, nihče od nas, tudi neki komaj maturant iz Bohinja pač ni mogel biti.

        • Zgodovinska dejstva vsekakor govorijo v prid argumentom in dejstvom g. Sušnika. Sam se zelo strinjam z njim. Zame osebno so veliki ljudje tisti, ki so se skozi zgodovino borili proti nepravičnosti ali pa tisti, ki so sicer lahko v nekem obdobju bili del te nepravičnosti vendar pa so se kasneje javno opravičili za to in takratno nepravičnost tudi obsodili. Tega Bučar ni nikdar storil. Še več. Kljub pronicljivi misli je vmes s svojimi dejanji kot je bilo tisto na magistratu ali pa z intervjuji držal zaščitniško držo nad bivšimi in sedanjimi nasledniki revolucije.
          Kar se pa tiče DEMOSA in v njem združenih strank je pa moje mnenje zelo jasno. Dokler v Sloveniji ne bo sodelovanja strank istega moralnega prepričanja, do takrat bomo opazovali politične salte bivših komunistov s ciljem obdržati oblast. In seveda do takrat tudi ne bo nobenih bistvenih sprememb.

    • Bučar ni bil nikakršen”nosilec osamosvojitve”ali pa kvečjemu nadvse podoben”osamosvojitelju”Milanu Kučanu.kateremu poje slavo,hvalo in čast najnovejša Repetova knjiga. Nekateri navkljub vsem prizadevanjem takšnih osamosvojiteljev nismo prespali zadnjih desetletij…

  4. Popravek popravka! V letih 1990 do 1995 je bila moja malenkost poslanec mestne skupščine in član izvršnega sveta. Zeleni so se takoj solidarizirali z LDS in ZL in tako je ostalo, nagajali so celo Pučnikovi socialni demokrati, tako da skupščina nekaj zadnjih let zaradi kontinuitetne večine niti vsakoletnega proračuna ni mogla sprejeti. Demosov izvršni svet je sicer obstal, ker nismo hoteli odstopiti in ker nas je podpirala slaba polovica trodomne skupščine, je pa vegetiral s proračunskimi dvanajstinami. Proti nam je bila tudi večina občinskih izvršnih svetov in seveda medijska torcida, da smo komaj dočakali volitve. Poraz je bil popoln, sledile so mu takojšnje čistke, med drugimi je bila očiščena iz vrha enega od sekretariatov tudi moja malenkost. Pomladne stranke oz.bivši pravi Demos leta 1995 torej ni več imel oblasti v Ljubljani.
    Informacija še za IFa: Zmaga Demosa v Ljubljani je bil neke vrste čudež, ki se ne more ponoviti. V prestolnici je namreč skoncentrirana komikontinuiteta, javna uprava in jugopriseljenci s svojimi svojci, ki bodo vedno volili sedanjega župana. Ta bo lahko ostal na magistratu dokler bo hotel on ali ideološki ajatola. Zanimivo pri vsej stvari je to, da ga bodo priseljenci z juga volili vsi soglasno, čeprav so se doma pobijali med seboj. Izgleda, da mržnja do Slovenije in Slovencev prevlada nad njihovo medsebojno mržnjo. To je pomembno vedeti!!

    • Replika na popravek popravka: da, drži glede mandata 1990-1995, a smo vseeno imeli nekaj več sreče glede volitev 1994. Demosove stranke so se uspele prečistiti in tako je prišlo do precej jasne linije. Seveda smo imeli enega ali dva (iz Zelenih ter iz SLS), ki sta malo “tavala”, a vseeno je bila večina kar trdno v rokah, kar zadeva mestni svet. Problem je bil, da je levica zakonodajo sproti popravljala in zagotavljala oblast županu, mestni svet pa naredila za privesek.
      Še to: geografija Mesta Ljubljane se je z razbitjem občine na 8 novih takrat krepko spremenila, s tem pa tudi volilno telo. Tradicionalno zaledje (Vodice, Medvode, Velike Lašče, Horjul, Polhov Gradec, Brezovica, Ig, Dolsko,…), ki je zvesto volilo desno, se je znašlo v novih občinah (in tam še vedno volilo desno!). Mi smo pa obtičali v levi kloaki.

  5. V času osamosvajanja sem Bučarja spoštoval. Toda dogodki po tem so pokazali, da je bila to le malo pozitivnejša epizoda. Tudi v tej epizodi je poskrbel, da so se stvari tako spremenile, da se vsebinsko ni nič spremenilo.

    Zato ga sedaj vidim bolj kot trojanskega konja kakor človeka, ki bi kakorkoli prispeval k demokratizaciji dežele.

    • Ni samo osamosvojitev svetlo obdobje Bučarja. Vsaj enako pomemben je čas, ki je pripravil spremembo režima in osamosvojitev države. To je pa pri Francetu Bučarju skoraj 20 let, od trenutka, ko so ga odstranili z univerze, s pravne fakultete naprej. To je čas Bučarjevega disidentstva in čas, ko je bil prav on eden stebrov sprememb, ki se bojo jasno zasnovale predvsem v 57. številki Nove revije.

      Kdor tega ne ceni in se mu zdi pozitivneje, če se pride na plano šele spomladi 1990, ko je režim že padel, temu manjka razsodnosti, kakršna se spodobi razumniku in kot bo slejkoprej dala zasluženo mesto zaslužnim tudi nekoč, ko bo zgodovinopisje pravično ovrednotilo ta čas. Disidente, oporečnike, znanilce in organizatorje epohalnih sprememb na bolje se pač ceni, prej ali slej. Kljub kakšnim nerazložljivim prazninam ali celo temnim lisam v življenjepisih.

  6. France Bučar??? Ma ne! Že spet! Očitno je ta človek, ki je prehajal med nasprotnima stranema toliko časa, da še gospodu IFu ni jasno, kje je … zelo stopil na žulj slovenskemu človeku.

  7. @If
    Bučar je bil kvečjemu “disident” golootoškega tipa, kar normalen svet sicer jemlje na znanje, kaj več pa ne. Ti se prav lepo približuješ repetavščini z druge strani, saj tudi ti tlačiš komunizem in demokracijo na skupni imenovalec. Na roke delani demokrati, še bolje, nespreobrnjeni demokrati, že po definiciji ne morejo imeti bogvekakšne demokratične teže. Prave disidente svet pozna in tam tov. Bučarja ni, pa piši ti, kar češ.

    • Oh, a zdaj se pa jaz približujem Repetu, ta je pa dobra. Eno je tvoje mnenje. Drugo pa je, da so Bučarja in le Bučarja od Slovencev povabili, da 1987 spregovori in to kot oporečnik režima v evropskem parlamentu.

      Eno je tvoje mnenje, drugo pa dejanje takratnega vodstva najvišje ustanove evropskega demokratičnega zastopstva. Med njimi so posebej prepričljiva mnenja, ki jih je o Bučarju, tudi za slovensko nacionalno TV, izrekal njegov dober prijatelj, pokojni prestolonaslednik Otto von Habsburg, dolgoletni voditelj panevropskega gibanja. Če je nekdo bil dober prijatelj in zaupnik te osebnosti, je to velik argument v prid njegove kredibilnosti.

  8. Zakaj je Slovenija edina dežela nekdanjega komunističnega bloka, ki nikoli ni izvedla lustracije? Poleg tega je tudi edina članica EU, ki je zavrnila deklaracijo o obsodbi vseh treh zločinskih režimov 20. stoletja, fašizma, komunizma in nacionalnega socializma.

    Tako se sprašuje Keith Miles na http://www.portalplus.si/1188/lustracija/ . Mi pa mu lahko povemo, da tudi zaradi Franceta Bučarja.

    • Mislim, da za zavrnitev deklaracije o obsodbi totalitarizmov nimaš nobenega dokaza za to, da zraven tlačiš in “obremenjuješ” Bučarja. Niti posrednega ne, saj se ne spomnim, kdaj bi imenovani, kolikor seže moj osebni politični spomin, totalitarizme zagovarjal; ampak prav nasprotno.

      • Vi namenoma nočete ničesar razumeti, kajne? 😉
        No, verjetno ste zmedeni kot Kockek, Bučar pa še bi se jih našlo … npr. škof Šušter, škof Kramberger

        Ker ni bilo lustracije, tudi ne more biti obsodbe komunizma. Zato poskusite gledati na lustracijo in obsodbo komunizma v paketu. Sta zelo, zelo povezani. Pa še marsikaj je v tem paketu. Ampak naj bo dovolj!

        Mir in vse dobro, gospod IF!

        • Simbolna obsodba komunizma in lustracija sta vendar dve različni stvari. Prva ne bi smela biti diskutabilna, druga pač je. Pri čemer osebno nikoli nisem bil proti lustraciji, čeprav je teoretično možen tudi tak prehod, ki bi potekal brez formalnega izključevanja, a bi se najbolj obremenjene osebnosti prejšnjega režima in vodstveni kader nekdanjih represivnih služb umaknili, delno že po lastni presoji in zaradi starosti.

          Lustracija naj seveda ne bi bila kaznovanje, za to obstajajo sodni postopki, če je bilo kaj kaznivega storjenega; njena etična upravičenost temelji na razbijanju klientelističnih omrežij, ki so se vzpostavljala predvsem preko partije in njene politične policije ( udbe) v preteklem režimu.

          Ena od oblik lustracije, ki res ne more biti sporna in je pri nas celo uzakonjena, je ta, da v demokratičnem sodstvu ni mesta tistim, ki so v preteklosti dokazano kršili ljudem človekove pravice. Vendar aktualna pravosodna veja oblasti niti te zakonske obveznosti lastnega prečiščenja ne upošteva. Kar je več kot zaskrbljujoče in seveda nesprejemljivo.

          • IF, simbolna obsodba komunizma in lustracija sta eno in isto. Razen simbolična obsodba komunizma. To pa imamo.
            Lustracija je potrebna tudi zaradi prihodnjih rodov. Jutri lahko sicer spet dobimo komunistično stranko.

          • Potem lustracije ni bilo. Sodstvo je namreč temeljni organi, ki bi moralo zagotavljati izvedbo lustracije.

          • Zdravko …”Jutri lahko sicer spet dobimo komunistično stranko”..
            ——————–
            Se mi zdi da jo že imamo, samo da si je nadela drugačno ime, pa da se je izpopolnila v svojem bistvu, ki je obvladovat druge.

  9. Keith Miles: “Lustracija ni pomembna samo interno, za slovensko družbo, ampak tudi zaradi vtisa, ki ga ta država daje v tujini – izjemno negativnega, kajti dejstvo je, da je Slovenija edina članica Evropske unije, ki ji ni uspelo obsoditi tri največja zatiranja 20. stoletja: komunizma, nacionalnega socializma in fašizma.
    Kakorkoli že pogledamo na lustracijo, v demokraciji imajo ljudje pravico vedeti. Torej lustracijo, prosim. Četudi tako pozno.”

    vir: http://www.portalplus.si/1188/lustracija

    Bučar je umrl. V skladu s tem, kar je nekoč izjavil o lustraciji, je sedaj na potezi slovenska politika. Torej lustracijo, prosim.
    Hrvati so obsodili Josipa Broza Tita za genocid. Četudi tako pozno.

    • Hm. A res ne vidite, da je to povezovati z Bučarjem neokusno? Bil je eden tistih, ki ga je udba najbolj intenzivno sledila, kar dokazuje tudi Omerza, ki je to študiral; torej je bil žrtev tistih, ki naj bi jih lustrirali, ne akter, ki bi ga bilo treba lustrirati.

      In to o hrvaški obsodbi Tita. Žal so te naši desni mediji tu očitno zavedli. Tita ni obsodila Hrvaška kot država, recimo njen sabor, Tita je obsodila neka organizacija hrvaške civiline družbe, ki jo vodi dr. Zvonimir Šeparovič in ki ni kdovekako pomembna in sodi na desni spekter. Mediji pač morajo od nečesa živeti, zato napihujejo novice.

      • IF,
        povezovanje česa z Bučarjem je po vašem “neokusno”? France Bučar je svoje nasprotovanje lustraciji sam povezal s seboj v slikoviti prispodobi.

        Nikjer ne pravim, da Bučar v nekem obdobju ni bil žrtev preganjanja. Navzlic temu pa je po padcu režima nasprotoval lustraciji. Pri tem seveda ni bil osamljen, nasprotovali so ji predvsem tisti, ki bi bili z lustracijo odstranjeni iz politike in z drugih odločilnih položajev v družbi.

        Hrvate omenjam, ker nas v marsičem prehitevajo. Čeprav le simbolno, so vendarle obsodili komunističnega zločinca Tita.
        Kaj pa pri nas? Za slovenski državni zbor predstavlja problem že ratifikacija Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Keith Miles piše o negativnem vtisu, ki ga zaradi tega Slovenija pušča v tujini.

        V komentarju zgoraj omenjate zakonsko določilo o sodnikih, ki prepoveduje opravljati sodniško funkcijo vsem, ki so v nekdanjem režimu kršili človekove pravice. Tega določila v sodstvu nihče ne upošteva. To je slabše, kot če tako določilo sploh ne bi ostajalo.

        Ali ni opisano dovoljšen dokaz zaklete dvoličnosti, zaradi česar kot družba ne moremo razčistiti s preteklostjo ter se moramo vedno znova obračati nazaj, namesto da bi osvobojeni težkih bremen stopali naprej.

  10. Gospod IF, Bučar je bil najprej del Udbe oz. tistih, ki so mučili in morili svoje politične nasprotnike. Potem je bil disident, kjer ga je, kot druge oporečnike, Udba sledila. Potem se je spet javno pridružil silam komunistične kontinuitete, ki jim je tudi z Bučarjevo pomočjo uspelo ustvariti demokraturo namesto demokracije.

    Ocenjujte njegov celoten življenjski opus, ne samo utrinke vmesne epizode, v kateri je pa tudi pomembno prispeval k neuspelemu (samo preko mojega trupla) razvoju k normalni evropski demokraciji.

  11. Daleč najboljši, celovit,pronicljiv in neposreden kratek spis na temo Enigma Bučar.
    Zame je ob kupu neznank jasno le to, da ni nič jasno, nič dorečeno, vse je zameštrano skoraj do bizarnega absurda.

    Zase mislim, da je Bučarjeva medijska podoba v moji buči iz
    enega testa, njegova trdna centralna osebnost pa povsem njegova lastna bukovo trmastogorenjska, tudi partizanska, ki zame nikakor ne gre generično, logično, naravno skupaj z njegovim likom disidenta,svobodnjaka, panevropejca. Jako se kreše, Bog pomagaj.Možakarja dajem v predal skupaj z še bolj zameštranim dvopolnikom, nesrečnikom, Kocbekom.
    Še najbolj bi ju znal opisati pravi kerlc med Slovenci, Cankarjev Ivan!

  12. Se mi zdi, da “desnica” samo še žrtev špila in tekmuje v opisovanjih, kateri od komunistov je bil najbolj demokratičen.

    In v malikovanju kateri socialist na “desni” nas edini lahko odreši.

  13. Dr. France Bučar je kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta 9. maja 1990 izrekel misel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    To izjavo je večkrat ponavljal, tudi letos.
    Ali ta izjava ni vredna omembe in nič ne šteje, ničemur ne koristi?

  14. Vem, da o mrtvih vse dobro. Vendar bi bila sledeča prigoda starega očeta moje žene vseeno na mestu.

    Vsi fantje, ki so ostali po II. vojni doma in med njo niso bili na pravi strani (četudi civilisti), so dobili poziv, da se morajo takoj javiti pri pristojnih oblasteh. Za možmi, iz notranjskih koncev, ki so se v juniju in juliju ’45 šli javit v Logatec, je za vedno izignila vsaka sled. Stari oče moje žene pa je, vedoč, da ga ne čaka nič dobrega (tudi zato, ker mož iz Logatca ni bilo nazaj), počakal do srede avgusta. Takrat se je le šel, s strahom, raje javit v Šentvid. Tam je od zasliševalca kmalu dobil tako močno klofuto, da je padel po tleh. Potem pa mu je zasliševalev tudi pobral lepo žepno uro.

    Leta kasneje, ko se je France Bučar začel pojavljati v javnosti, je stari oče moje žene vedno povedal, brez kančka zagrenjenosti, da je to človek, ki ga je v Šentvidu s klofuto spravil na tla in mu ukradel žepno uro.

    Toliko o “skritem obdobju”, ki je v življenjepisu prof. Bučarja ostajal in za vedno ostal nepopisan.

    • Kraje ure v nobenem primeru ni mogoče zagovarjati, vprašanje, če je ta šla osebno k omenjenemu, za presojanje kraje ni nebistveno.

      Za klofuto bi se pa dalo priznati, da je glede na usodo drugih mož v istem položaju zelo, zelo dobro skozi prišel. Ne vem, če ne bi bilo ustrezneje biti hvaležen tistemu, ki je poskrbel, da si namesto šusa v glavo dobil eno klofuto.

      • Bolj kot izguba ure in močna klofuta je problematično to, da je Prof. Bučar sploh bil v vlogi, kjer je lahko odločal med opcijama ura-klofuta ali … (Nekateri se niso vrnili domov.)

        • Tu imata pa prav, ne bom pri tem ugovarjal.

          Moja pokojna babica, ki je bila Bučarjeva soseda in so se lepo razumeli, ga je enkrat okoli 1990 vprašala, kako da se je tako odločal med vojno ( vedoč da je bil dijak škofijske klasične in vedoč, da na starejša leta spet hodi k maši in se javno deklarira kot kristjan), pa ji je odvrnil podobno, kot je odgovarjal Peskovi za televizijo v smislu: mladostniška zaletavost, pripravljenost biti zraven pri vsaki neumnosti.

          Vprašanje, ali je to bil resen odgovor ali rečeno zato, da se znebi neprijetnega vprašanja.

      • No ja, zdaj si pa že ciničen.
        Poanta zgodbe je v tem da je g. B. bil na tisti strani. Zelo privrženo. In da se ni nikoli opravičil ali kako drugače priznal svojo zmoto. Užival je v splošnem molku o komunizmu v Sloveniji, ki traja še danes.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite