France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda

36

balanticPodpisnice in podpisniki pričujoče izjave pozdravljamo pogum občinskih oblasti in občinskega sveta v Kamniku in Komendi, s katerim so Matični knjižnici Kamnik namenili ime svojega rojaka, pesnika Franceta Balantiča. Da je ob tem samoumevnem civilizacijskem koraku sploh potrebno govoriti o pogumu, je pač posledica »folklornih« posebnosti prostora, v katerem živimo. V isto »folkloro« sodijo tudi scela nesorazmerni žolčni odzivi na poimenovanje. Navsezadnje se podpisnice in podpisniki boleče zavedamo, da bo celo našo izjavo javnost neizogibno umestila v značilno »folklorno« ozračje.

Zakaj se torej oglašamo? Menimo, da se moramo v prvi vrsti oglasiti zaradi nevzdržnosti stanja, v katerem so ključi do pripuščanja posameznikov in pojavov v javni spomin slovenske skupnosti še vedno pridržani tistim, ki so nad omenjenim javnim spominom gospodovali vse obdobje po drugi svetovni vojni.

Že na prvi pogled je nelogično, zakaj naj bi pesnik France Balantič ne imel pravice do vstopa v javni spomin skupnosti, iz katere je izšel, in zakaj naj bi počastitve njegovega pomena za narodovo kulturo ostale omejene zgolj na zasebno raven. Posebno žalostno je, ker se s takim odnosom obnavlja kalvarija njegovih svojcev, ki desetletja niso smeli žalovati za svojim sinom in bratom in trpeli različna zasramovanja. Ponavljanje omenjene kalvarije je nedopustno in skrajno sprevrženo.

Da je Balantičev pesniški opus vtisnil slovenski besedni umetnosti 20. stoletja neizbrisen pečat, so literarni in kulturni krogi že zdavnaj sprejeli kot nesporno dejstvo. Med vrsticami je bilo slednje priznano že globoko v časih komunističnega enoumja. Njegove pesmi so bile, sicer po kapljicah, pripuščene v šolska berila, o njem so se lahko Slovenke in Slovenci poučili iz reprezentativnih pregledov slovenske književnosti, in če ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja v matični domovini še ni mogel iziti izbor iz njegovega dela, je luč sveta vendarle ugledal kar nekaj let pred demokratično odjugo v Sloveniji. Da s Francetom Balantičem umira velik pesnik in pomemben predstavnik sodobne kulture, so se očitno zavedali celo vsaj nekateri izmed njegovih krvnikov v Grahovem, kakor znova vsaj med vrsticami priča kanonični, spet v šolska berila polpreteklosti pripuščeni zapis Matevža Haceta v Komisarjevih zapiskih.

Če je tako, sploh ni potrebno izpeljevati ugotovitve, da je mladi pesnik s svojim delom vtkan v osrednji tok slovenske kulture, v tok, ki povezuje vse slovensko občestvo. Poimenovati javno ustanovo po Francetu Balantiču pomeni torej prav toliko, kot če jo poimenujemo po Antonu Tomažu Linhartu, Josipu Jurčiču, Josipini Turnograjski, Simonu Gregorčiču, Janku Kersniku, Lili Novy ali Janezu Menartu, če navržemo zgolj nekaj imen, ki nam brez pravega reda pridejo na misel.

Kakor je bilo za marsikoga med naštetimi in za številne druge besedne umetnike značilno, da se je v njih na poseben način zgostila izkušnja narodove skupnosti v določenem zgodovinskem trenutku, velja to vsekakor tudi za mladega, v »nečistem« času izginulega poeta. Z vsem, kar je bil, izpričuje strahotno tragedijo slovenskega narodnega občestva, ki je v labirintu druge svetovne vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si zato v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne, do danes nezaceljene rane. France Balantič ne sodi tu v nobeno popreproščeno shemo, saj je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota.

Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Slednjič ga je spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.

Verjamemo, da vodi prizadevanja nasprotnikov novega imena kamniške knjižnice gotovost, da s svojim nasprotovanjem branijo ključne vrednostne temelje našega slovenskega občestva. A prav njihova iskrenost je bolj kot vse drugo spričevalo, kako zelo je naša družba še ujeta v prevlado vojaške logike, ki je nad njo zagospodovala med drugo svetovno vojno in še bolj po njej. Odklanjanje javnega spomina na Franceta Balantiča namreč kljub drugačnemu videzu nima nič opraviti ne z aprilom 1941 ne z novembrom 1943, še celo z majem 1945 ne. Opraviti ima z našim tukaj in zdaj. Opraviti ima z željo čim bolj podaljšati življenje neke politične mitologije, ki si preko po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika.

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije. Skoraj bi lahko domnevali, da je za ponavljanjem tako absurdnih trditev slaba vest zaradi tega, ker so se z barbarskim pošiljanjem že natisnjene Balantičeve zbirke Muževna steblika v Vevče leta 1966 povojni oblastniki sami grobo pregrešili zoper pesnika in slovensko knjigo.

Javna uvrstitev pesnika Franceta Balantiča v osrednji kulturni tok naše skupnosti je pomemben korak k normalizaciji slovenske družbe ter pomeni sprejemanje celotnega spektra slovenskega kulturnega izročila, ne le enega njegovega dela.

Zavedamo se, da je slovo od mitov vedno boleče. Zato štejemo dejanje poimenovanja kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču za pogumno in tako rekoč za zdravilno. Sodimo namreč, da je prišel čas, ko prispevka posameznikov, gibanj in pojavov k slovenski kulturi ne kaže več ocenjevati po njihovem mestu v vojaško urejenem črno-belem imaginariju, ki ostaja pri življenju zgolj zaradi čisto konkretnih koristi ozkega kroga ljudi. V tem smislu naslavljamo na vso slovensko javnost prošnjo za pomoč pri nujnem odpiranju in prečiščevanju javnega spomina, čeprav bo šlo za dolgotrajen in naporen proces za družbo in posameznike. Ravno lik mladega poeta, ki je moral prehoditi vso grozljivo pot skozi najgloblji slovenski labirint dvajsetega stoletja, nam je lahko spodbuda zanj.

PODPISNICE IN PODPISNIKI:
dr. Igor Bahovec, sociolog
Jože Bartolj, novinar
Damjan Bergant, dr. medicine
Matevž Bergant, poslovnež
Aleš Berger, prevajalec in literarni zgodovinar
Jože Berlec, zborovodja in kulturni ustvarjalec
dr. Matija Cencelj, matematik
Branko Cestnik, teolog, filozof in publicist
Aleš Čerin, publicist in podjetnik
dr. Jože Dežman, zgodovinar
mag. Jurij Pavel Emeršič, zgodovinar
dr. Tomaž Erzar, družinski terapevt
Lenča Ferenčak, gledališka igralka
dr. Andrej Fink, pravnik in politolog
Marko Fink, glasbenik
Tone Ftičar, kulturni producent
akademik dr. Kajetan Gantar, klasični filolog
dr. Roman Globokar, teolog
dr. Boris Golec, zgodovinar
akademik Niko Grafenauer, književnik
dr. Stane Granda, zgodovinar
Milan Gregorič, kulturnik in publicist
dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka
Alojz Ivanušič, dipl. ing.
mag. Helena Jaklitsch, zgodovinarka
dr. Albert Juteršek, dr. medicine
dr. Martina Juteršek, zobozdravnica
Angelika Hribar, bibliotekarka in kronistka
dr. Spomenka Hribar, sociologinja
dr. Tine Hribar, filozof
dr. Marjeta Humar, jezikoslovka
Ivo Jevnikar, urednik in časnikar
Aldo Jovan, dr. medicine, psihiater v pokoju
dr. Janez Juhant, filozof
dr. Marko Kambič, pravnik
Milan Knep, duhovnik
dr. Blaž Komac, geograf
dr. Katarina Kompan Erzar
akademik dr. Janko Kos, literarni zgodovinar
dr. Primož Krečič, duhovnik (stolni župnik)
dr. Marko Kremžar, ekonomist in književnik
Dominik Krt, glasbeni producent, skladatelj in zborovodja
Tone Kuntner, pesnik
Andrijan Lah, literarni zgodovinar
mag. Martin Lisec, publicist
Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in publicist
Tino Mamić, novinar in zgodovinar
Urška Makovec, pravnica in publicistka
Andreja Martinčič, lektorica
dr. Aleš Maver, zgodovinar in urednik
Domen Mezeg, publicist
dr. David Movrin, klasični filolog
Jože Možina, zgodovinar in novinar
dr. Matija Ogrin, literarni zgodovinar
dr. Željko Oset, zgodovinar
mag. Blaž Otrin, zgodovinar
Adrijan Pahor, profesor
France Pibernik, književnik
mag. Renato Podbersič, zgodovinar
Tone Potočnik, glasbenik
dr. Andrej Marko Poznič, duhovnik in publicist
ddr. Francka Premk, fiologinja
Ivan Branko Premk, pesnik in prevajalec
dr. Eva Premk Bogataj, literarna zgodovinarka
Rok Prešern, publicist
Alenka Puhar, prevajalka in publicistka
akademik Alojz Rebula, književnik
Lenart Rihar, urednik in publicist
Tone Rode, pesnik in poslovnež
Tina Romšak, profesorica
dr. Ksenija Rozman, umetnostna zgodovinarka
dr. Dimitrij Rupel, diplomat
dr. Brane Senegačnik, književnik
dr. Marjan Senegačnik, kemik
mag. Igor Senčar, diplomat
akademik Zorko Simčič, književnik
akademik dr. Primož Simoniti, klasični filolog
dr. Vasko Simoniti, zgodovinar
dr. Samo Skralovnik, teolog
Justin Stanovnik, klasični filolog
Robert Šifrer, publicist
dr. Igor Škamperle, sociolog
dr. Ivan Štuhec, teolog
Tanja Orel Šturm, nekdanja pooblaščena ministrica RS v Franciji
Milan Šuštar, profesor
dr. Žiga Turk, publicist
mag. Anton Urankar, publicist
Igor Velepič, pedagog
dr. Andrej Vovko, zgodovinar
Maja Weiss, režiserka
dr. Lilijana Žnidaršič Golec, zgodovinarka

V Kamniku, junij 2015

Pripis uredništva: Vabljeni na pogovorni večer “Miru bi rad pred gladnim hrepenenjem.” 23. junija ob 17.30h v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik.

36 KOMENTARJI

  1. Lepo formulirano, z veliko pronicljivosti in občutka. Občutka za človečnost in mero. In tehtanje zgodovine z vatli, ki bi Slovence spet postopno uvrstili v osrednji civilizacijski tok.

    V upanju, da lokalna skupnost, najprej predlagatelji, N.Si in njihov podžupan in župan Šarec ne popustijo tistim, ki bi v duhu najslabših boljševiških tradicij vnovič barbarizirali slovenstvo.

    Popuščanje takim kot so Iztok Čebašek in njegova iniciativa pomeni namreč popuščanje barbarstvu v nas. Če je to v znamenju Hackenkreuza ali rdeče petokrake, njih sadovi nasilja in razčlovečenja so podobni.

    En narod smo lahko, omikan, spoštljiv, dobrohoten drug do drugega!

  2. Dokler bo partiznaski zločin opevan kot zmaga NOB, bodo njegovi nasledniki vedno nastopali kot veliki zmagovalci!

    Dokler partizanski zločin ne bo pravno obsojen, njegovi akterji pa kot zločinci zapisani v učbenikih slovenskih osnovnih šol, ne bo nikakršne spremembe!

    Žal se je povojni slovenski komunizem napajal v zavezništvu pri partizanskem zločinu – in zavezništvo v zločinu je največje zavezništvo v človeškem obstoju. 70 let po “zmagi” lahko ugotavljamo le to, da pošteni partizani leta 1945 niso preživeli! Tudi njih so pobili (ali pa jih drugače utišali?), njihovi “tovariši” ki svojo tovarišijskost še danes prodajajo kot nekaj najbolj “svetega”.

    Za njih nekaj najbolj “svetega”, za nas preprosti ZLOČIN, ki ni bil nikoli obsojen!

    • Zelo res in tudi zelo logično! Floskula o gloriji “upora proti okupatorju” ima logično napako. Kdor se je namreč želel upreti v tem svojstvu, je to moral narediti, oz. je to lahko naredil le pod okriljem OF. OF pa je vodila KP. Nič samoiniciativnega ni bilo možno narediti, ker so šolani teroristi (VOS) takoj ukrepali. Sploh pa, kateri resen in legitimno izvoljeni voditelj lahko postavlja pod vprašaj človeška življenja v imenu neke “svobode”!? Kakšen upor neki, dokler ni to ni urejeno! Zato je poštenemu raziskovalcu tistih časov danes čisto prezentno, da ni šlo za upor proti okupatorju, ampak so komunisti med največjo narodovo nesrečo preprosto in neskrupulozno izvajali revolucijo.

      In še tole: Zadnjič smo slišali Janka Prunka, kako je razpredal o uporu mimo OF/KP; bojda je želel nekaj tega vsaj za vzorec, da bi menda verjel, da vaški stražarji ali kasnejši domobranci res niso marali okupatorja. Sam sem bil zgrožen nad takšnim poenostavljanjem zgodovine. Ne samo, da taki zgodovinarji jemljejo medvojne komunistične zločinske “predpise” v obliki odlokov zares (kot da je z okupacijo prejšnja država nehala obstajati), ignorirajo tudi stotine umorov, ki so jih izvedli omenjeni šolani morilci po navodilih KP.

      • No, Prunkova misel utegne imeti vendarle kaj soli. Vsaj potem, ko so v začetku maja 1945 ( zelo pozno, a bolje pozno kot nikoli) razglasili narodno vlado in v razglasu za zahodne zaveznike dali verbalno na razpolago svojo vojsko ( domobransko, zdaj razglašeno za narodno) zavezniški stvari, bi bilo pričakovati kakšno ravnanje, ki bi to deklaracijo potrjevalo.

        A takega ravnanja niti po kapitulacije Nemčije 8. maja 1945 ni bilo. So razorožili eno samo enoto nemškega okupatorja, so dosegli, da bi se ena sama nemška enota njim predala? Nič takega. Še umikali so se pred partizani skupaj z njimi, po povsem istih smereh, v skupnih kolonah. In še zadnje boje so imeli pri boroveljskem mostu čez Dravo in to žal ne skupaj z zavezniki, ki so jim v izjavi obljubili lojalnost. Celo skupaj z enotami zloglasnega SS-a.

        Kot da bi zanalašč delali prav tisto, za kar so jih vodilni iz vlade v eksilu ( Krek, Kuhar, Snoj, Furlan) vsaj pol leta prej svarili in rotili, naj tega nikar ne počnejo.

        • Prunkoslovje me ne gane! Treba je le malo povezati dejavnost kakšnega Vauhnika in angleško ležernost, zraven pa poznati še kakšnega tipa, ki je kot obveščevalec Kominterne deloval v britanski obveščevalni, pa je vse jasno.

          Najbrž pa še danes ne razumeš, da je vse srbsko in prosrbsko čudaštvo tedanje države, ki je kapitulirala, s tem vred, da Slovenija pred kapitulacijo seveda ni obstajala – povzročalo Slovencem desetkrat hujše probleme, kot kateri koli drugi okupirani manjši državi. In ker v teh primerljivih državah ni bilo pretiranega upora, ga, normalno gledano, tudi pri nas ni moglo (in smelo) biti, razen če je tu živelo milijon in pol samomorilcev, kar pa seveda ni res.

          Torej, če kapitulira država, ki pred tem normalno funcionira, gredo stvari praviloma tako, da se lahko upira glede na neko svojo realno moč. Samo bedak (lahko pa tudi voditelj boljševik iz ozadja) samostojno napada destkrat močnejšega sovražnika.

          Glede na opisano situacijo OF/KP nima prav nikakršne, niti minimalne pravice, da jo kdo časti, pa čeprav ji je občasno uspelo napraviti kakšno škodo okupatorju, a običajno za strašno ceno. Seveda pa gre vsa čast naivnim in zmanipuliranim upornikom, ki so pri takšni dejavnosti izgubili življenje.

          • To je že res, da so na vrat na nos, ne glede na posledice in represalije nad nedolžnimi civili, v oboroženo nasilje bili sposobni iti samo komunisti, nekaj proti okupatorjem, v glavnem pa revolucionarno proti sonarodnjakom. Demokratično odporništvo bi pač delovalo podobno kot drugod na zahodu, recimo v Franciji in vojaško aktivnost stopnjevalo šele proti koncu, ko je bil nemški okupator oslabljen. Mimogrede, kaj naj bi bilo narobe z delovanjem Vladimirja Vauhnika, tega ne razumem?

            Pretresljivo je, kako je bila peščica komunistov ( po večini pol-izobraženih) z minimalno vpliva med narodom ( nekaj, a ne veliko med delavstvom in nekaj med ljubljansko študentarijo) bila sposobna okoli prsta zavrteti, ali po balkansko – popolnoma nadmudriti celotno tedanjo slovensko elito. Da je ta peščica izšla iz vojne zmagovalno, da jih je na ulicah kot osvoboditelje pozdravljala in ustoličevala na oblast večina prebivalstva in da je vsa dotedanja demokratično legitimirana, izobražena elita izpadla tako nebogljeno in izgubarsko. Tudi cerkvena. Ubogemu Rožmanu, ki bi seveda moral vedeti, da mu je ostati na sedežu škofije v Ljubljani, ne glede na vse in karkoli, tudi če ošpičene prekle padajo z neba, tako kot je pač Stepinac samoumevno kljub prihodu komunistov ostal na kaptolu ( ne da bi mu bilo treba pisati servilne vdanostne izjave kot jo je maja 45 sama od sebe dala ljubljanska škofija s podpisom Nadraha) , papež ni želel nameniti niti 5 minut svojega časa.

            Vsega tega nisem zapisal s privoščljivostjo ali zaničevanjem, ampak z žalostjo zaradi posledic- pol stoletja komunistične diktature in mraka.

  3. Isto hočejo narediti s TIGR-om. Ključne pozicije v kulturi in društvih je prevzela humanitarna organizacija z imenom UDBA. To se sliši neverjetno je pa resnično.
    Pozdravjam podpisovanje. Letos so boljševiki tipa Tit Turnšek zajahali konja in jih je treba ustaviti. Turnšek – Kučanov trojanski konj v Demosu !

  4. Vse je povedano.
    Lepo in jasno.
    Skrajni čas je, da se veliki človek in velik pesnik postavi na sredo bivanja Slovencev, ker si je to zaslužil.

    Spoštovanje pa pogumu, seveda, ker so vrtinci časov, ki so odšli de facto in de jure še vedno močni, ker jih kot rešilni pas svojega podlega preživetja poganjajo kučani, golobiči, bavconi, kmecli, masleše, fišerji, klavore, janezi stanovniki, turnški, ribičiči, pivkove in zli duhovi peklenskih pošasti iz črnega spektra onostranstva v obliki Wudujevskih zombijev po Kidriču Borisu in Zdenki-peklenskemu paru slovenske nulte zlobe, Mačku Matiji, Kardelju, Rozmanu stanetu, Stanetu Semiču-Dakiju in primerljivih izmečkih- kajnovskih morilcev, za večno pogubljenih v osladnopošastni pekel njihovega boga zla, Luciferja.Krutopošastno!

    Vzemite v roke Balantičevih pesmi, prosim.
    Kako zmorejo še, nekateri, govoriti slabo o človeku, ki jih je spisal tako, da človek samo še joka ob neizmerni bolečini, ki jo je ta veliki človek živel in slutil v svojih kratkih dnevih brez upanja na dobro zemeljsko prihodnost.Berite, vsaj malo, kaj človek piše.Bil je vojak protirevolucije v Grahovem.Kaj vse so se nekateri nalagali v zadnjih letih o dogodkih in strahotah, ki so jih Dakijevi in Rozmanovi partizani tam zagrešili.Strahote so počeli že zelo zgodaj, ni šlo za samo bitko in uničenje postojanke in sežig branilcev.V ogenj so po bitki vrgli gluhonemega otroka in nemočnega starca, ki je le rotil naj ne ubijajo!Tam so bile zagrešene strahote, ko še ni padel strel po okupatorjih.
    Teroristična partija je zverinsko ubijala nedolžne in neoborožene, tudi ženske.Pred uboji so nečloveško mučili, celo razčetverili so nedolžno dekle.Zdaj bodo rekli, da je bila vojna. Ne. Najprej in potem, vedno v prioriteti je bila oblast in rdeča in hudo krvava revolucija.In njena žrtev je bil veliki France Balantič.

    France Balantič nam sveti s svojo mučeniško lanterno svetlobe, dol na slovensko solzno puščavo, da lahko sploh še moremo dvigovati svoje misli k resnični Svobodi, za Pravico in za Poštenje po Postavi Boga Očeta na veliki oltar Upanja za dobro vseh ljudi Slovenije.

  5. Hvala, večnoživi Balantič se Vama obema, g.Tomažiču in g.Gašperšiču, sem prepričano prepričan, v nasmehu njegove Večne pomladi, v kateri kakor gaber ozeleni, zahvaljuje!

    Mislim, da imam tega človeka, po tistem, ko sem prvič bral njegove pesmi, enostavno rad in od tedaj je njegova fotografija s svetilko ob njen v naši hiši kot mali oltar.

    Nepojmljiva pa so bila čustva ob robu odkritja grahovskega spomenika, ko se je tam pojavila njegova nesojena ljubezen iz tistih gromkih časov, ko so po deželi jezdili morilci boljševiške Apokalipse. Uspela je zbežati v Francijo, kjer živi kot nuna in to dejstvo je Balantiča še močneje postavilo kot zelo živega v Večnosti med nas.Ne znam povedati, zato preberite njegove pesmi, da vidite kako je vedel kako ga bo požrl ogenj revolucije.
    V dejanskosti in v nobeni metaforični alegoriji ali v boljševiško skrvavljeni zvotljeni fikciji prekletega ničevega niča Luciferskega!

    Bodite dobro in hvala vsem, ki se Franceta spominjate in ga postavljate nazaj med nas vse, saj je naš.

  6. […] Iz izjave FRANCE BALANTIČ SODI V JAVNI SPOMIN SLOVENSKEGA NARODA: France Balantič je prehodil tako rekoč vse postaje slovenskega medvojnega križevega pota. Tako ga je groza troglave okupacije najprej pahnila v begunstvo. V želji po narodovi osvoboditvi je z naklonjenostjo gledal na porajajoče se odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte, zaradi česar je delil usodo tolikih pokončnih Slovencev v taborišču Gonars. Po vrnitvi ga je slednjič spoznanje o izrojenosti prevladujočega slovenskega odporništva, ki se je v labirintu vojne odločilo predvsem za revolucijo in obračunavanje z domačimi ljudmi, pripeljalo v dejaven nastop zoper te strahotne stranpoti. …  Zato na Balantiča ni mogoče gledati kot na vojaka katere koli strani, marveč kot na Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija. […]

  7. Ja, Balantičev ogenj ne jenja nikoli in svetovje pošilja nešteto odmevov takratnih pošastnih časov.
    Ob njem je zoglenel moj sovaščan, mladenič, katerega sestra še dandanes živi in pričuje.Zoglenel je v ognju, kot rečeno, ampak njegovi lasje niso. To sem poslušal še kot otrok, ko nisem vedel kako daleč v času je bila vojna o kateri mi je govorila stara mati.Občutek je bil, da je minilo sto let od takrat, šele kasneje sem dojemal, da sem komaj shodil, ko je minilo osem let od zadnjih ubijanj po vasi…zdaj po toliko letih pa čutim, kot da mesarjenje nedolžnih še traja.Hudo.
    Vojaški del vrhunskega partizanskega triumfa 1943 pa je dejstvo, da je sedemsto(700)do zob oboroženih partizanov, ravno se je končevalo mobiliziranje in oboroževanje z italijanskim plenom, napadlo več kot desetkrat manj branilcev.Če se prav spomnim, jih je skoraj polovica preživela prvo noč napada in tudi uspeli so pobegniti.
    Druga polovica je bila bodisi pobita ali pa so zgoreli
    v ognju , s topovi uničene postojanke. Ves masaker ima v vasi Grahovo tri spomenike ali obeležja in s tem gredo v zgodovino…
    Tretji absurd pa se je zgodil na dan proslave, ko so Primorski panterji pred odprtjem spomenika žrtvam partizanskega masakra imeli svojo, torej prorevolucionarno proslavo.Razumem, da Primorci ne marajo Lahov.Razumem, da ne marajo Notranjcev in Dolenjcev, ki so od Italijanov zahtevali orožje, da se branijo pred kriminalnimi bopljševiki 1941-1943. Ne razumem pa, da ne doumejo, nočejo doumeti, zakaj so ga bili prisiljeni vzeti.Ne vedo in nočejo vedeti z opranimi možgani, kakopak, da je bil (ne partizanski)pač pa banditskoboljševiški teror nad Notranjci in nad Dolenjci tako svinjski, da se fantje in možje v stotnijah javili italijanski vojski, da jih zapre v kanc lagerje v Italijo, Gonars in Rab in ostalo, da le ubežijo komunističnim nočnim klanjem , mučenjem in metanju v Krimsko jamo. Po tem šele je prišlo do MVAC-Vaških straž
    in dobili so “francoske dolge rore/pokalice na en patron”
    da so vsaj malo branili vasi pred ropanjem in ubijanjem!
    To vem od svoje stare mame, iz prve roke, torej in ne mi plozat kaj je in kaj ni bila vojna na slovenskem, da o svinjski revoluciji sploh ne bleketamo!
    KAKO SRAM NAS NAJ BO, TOVARIŠI KRVAVIH ROK IN GOSPODJE VSEH BARV IN VEROVANJ, DA JE KRIMSKA JAMA, KI SEM JO OMENIL ŠE VEDNO, 70LET PROČ OD VOJNEGA KLANJA ŠE VEDNO POLNA ZMASAKRIRANIH ŽRTEV SATANSKEGA BOLJŠEVIZMA ?

    Kdaj se bo rodil slovenski Dante, ki bo spisal pisanje o slovenski verziji peklenskega Pekla civilizacije XXI stoletja????
    Prosim, hinavci pokvarjeni in vi človeške, nemarne in nečloveške zgube, ki ste navadne Barabe in škodljivi
    mehkužneži, ki vas bo Bog Oče izpljunil, kot je obljubil-
    NE VABITE ČASTITEGA IN ČISTEGA ČLOVEKA, BOŽJEGA NAMESTNIKA
    IN PRVEGA RIMSKEGA ŠKOFA, TOREJ PAPEŽA FRANČIŠKA, NA OBISK V PEKEL POD TRIGLAVOM ! NIKARTE !

    Ko bo izvedel resnico o šesttsto moriščih in zakaj so taka kot so, bo najprej razmetal to okrvavljeno Kučanovo štalo in Zoretovo katedralo tert začel delati red s tem sprijenim narodom. Škofje pa nehajte pridigati in sladkati in naredite red tako, kot vas je Frančišek že opozoril! Kateri škof bo zahteval, da se morišča spremene po najkrajši možni poti v grobove ? DOST JE GREHA!

  8. Takoj po osamosvojitvi , bi bilo poimenovanje knjižnice po Balantiču popolnoma normalna stvar, tako kot preimenovanje vseh ulic revolucionarjev. Verjetno bi se ustavilo samo ob podiranju Kidričevega spomenika. Po 25 letih pa je vsak tak korak vedno težji. Tako pa velja: “Ura zamujena ne vrne se nobena”.

  9. Spoštovani! Utemeljeno in potrebno je ponoviti zapisano sporočilo z komentarji. Hvala !

    Tadej ! Kar se tiče citiranega reka je vzgojni apel za naša dobra ravnanja, ni pa vedno nujno dejstvo. Velja tudi rek: Nikoli ni prepozno, kar v tem primeru je z ozirom na zlo bolševizma, ki se vedno bolj potrjuje kot zločin, dejstvo. Vedno je treba obsojati zločin in ravnati tako, da se uveljavlja dobro, da se zlo nebi nikoli več udejanjalo. Hvala vsem dobro mislečim in podpornikom prave zamisli ! Balantič je velik pesnik in prerok !

    • Papež v novi poslanici pravi nekako tako: “Bog odpušča, narava ne.” Torej za napačne človeške odločitve je cena popravljanja vedno večja, rez vedno bolj boleč. Ko noge, ki jo napade gangrena ne zdravimo pravočasno, telo lahko rešimo samo z amputacijo. Pameten človek, pametna družba, rešuje zadeve sproti. Beg pred stvarnostjo vodi v propad.

  10. Ali sodi ali ne v javni spomin je seveda stvar javnega spomina kot takega, torej ljudi, ne pa takšnih ali drugačnih podpisnikov oz. takšne ali drugačne peščice ljudi, ki si s takšnimi ali drugačnimi načini tako ali drugače prizadevajo ta “javni spomin” iz takšnih ali drugačni razlogov oblikovati. Tako da glede tega so se ti podpisniki ujeli v zanko, ki so jo sami nastavili “drugi strani”, ki jo torej obtožujejo ravno tega, kar sami počnejo, seveda v veri, da je njihov “prav” več vreden. Tako da vsi ste isti.

    Glede samega poimenovanja pa na koncu koncev spet sploh ni važno, ali se neko knjižnico poimenuje France Balantič ali Drekec Pekec, ker na koncu koncev ima lahko tako do Balantiča kot to Pekca vsak svoje mnenje, tako da gre pri vsem skupaj le za ideološko navlako, ki na koncu ne spremeni popolnoma nič, se pa slovenci s to navlako očitno zelo radi igramo in iz tega delamo neke vrste igro “človek ne jezi se”.

    Skratka, kako bomo neko knjižnico poimenovali je ravno toliko pomembno kot je to, ali je včeraj padal dež 10 ali 15 minut. Tako da zame so enako nerazumni oboji, torej tako tisti, ki se razburjajo zaradi preimenovanja, kot tisti, ki se razburjajo zaradi razburjanja drugih.

    • Pa še to bi lahko dodal v zvezi s tem: to, kar bi mene bolj zanimalo, če bi pač bil uporabnik te knjižnice je to, ali mi ponuja dovolj kvalitetnega gradiva ali ne, ne pa nek naziv na njenem pročeju. Skratka, vsi skupaj ste bolj otročji kot otroci v vrtcu.

    • Ja, ja, seveda, povsem vseeno, ali kulturne ustanove, šole, knjižnice, trge, ulice poimenujemo po Prešernu, Župančiču, Cankarju, Trubarju, Slomšku, Groharju, Plečniku itd. Namesto Cankarjevega doma bi bilo povsem vseeno, če bi se osrednji kulturni hram imenoval recimo Dom Prdota Smrdota, Prešernov trg bi bil lahko Trg svinj in prašičev, Trubarjev antikvariat bi postal Antikvariat nasproti Jankovića itditd. Joj, si smotan!

      Pozitivno presenečenje, da je celo Delo, kulturna urednica, zastavilo besedo za izjemnega pesnika Balantiča in kritizirala kamniškega župana, enako tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, ki je drugače pogosto deloval kot precej zadrgnjen levičar. Evo, še je upanje za malo bolj strpno, kultivirano sožitje znotraj tega nesrečnega naroda.

      • Točno to, ker razumen človek bi se ukvarjal s tem, ali v neki šoli ponujajo kvalitetno izobrazbo, ideološki obremenjenec se bo pa ukvarjal s tem, ali je neko šolo bolj primerno poimenovati po tem ali onem osebku, potem pa ga nič ne briga, ali bo ta šola vzgajala izobražene ljudi, ali pa polpismene idiote.

        Ampak problem je to, da smo ljudje večinoma povsem nerazumni ideološki indoktriniranci.

        Skratka, ko odpove razum, pač pridemo do takih debat in prerekanj, ki so dejansko povsem brez veze. Tu se izkazuje tipična praznina duha, ki obliko postavlja pred vsebino.

        Torej retorično vprašanje za milijon evrov: Ali bo ta knjižnica nudila kaj več zgolj zato, ker jo bojo preimenovali v Balantičevo? In če ne, v čem je pomembnost imena tako ključna, da se je potrebno okoli tega prepirat? Skratka, tu se prepira o oslovi senci.

        • Kot da se skrb za poimenovanje knjižnice in za to, kakšne vsebine in katere knjige bo bralstvu ponujala, v čemerkoli izključujeta. Sicer pa: knjižnica je že poimenovana; prepir delajo le tisti, ki se s tem za nič nočejo sprijaznit v smislu: na Slovenskem smo le mi lahko gospodar.

          • Ne da se izključujeta, ampak nista v nobeni vzročno posledični zvezi.

            In prepira ni bilo, dokler ni bilo poimenovanja, tako da je to tvoje enosmerno kazanje “krivca” slepomišenje, ampak v ta prepir se sedaj očitno vključujejo tudi tisti, ki so za preimenovanje bili.

            In po enaki logiki bi potem npr. lahko obravnavali tiste, ki so protestirali v primeru, ko je Jakič preimenoval neko vojašnico v Celju, češ, kaj se bunite, saj je do preimenovanja itak že prišlo. Potem tudi Jakič takrat ni bil nič “kriv”.

            Skratka, saj pravim. Vsi, ki se glede takih banalnih in brezveznih stvari sploh prepirajo, so povsem isti.

        • … da smo ljudje večinoma povsem nerazumni ideološki indoktriniranci…
          —————————-
          Kako pa veš da ti nisi med njimi ?

          • Ah, kje pa! Indoktriniran? Ni govora! Po mukotrpnem raziskovanju in razmišljanju je prišel do ugotovitev, da poimenovanja po zločincih niso spremenila vsebine ulic in ustanov in je tako pač v redu.
            Kaj pa je treba ljudstvu vedeti, da se je med njim rodil še en pesnik? Če je Partija rekla, da ni in ne obstaja, zakaj bi sedaj z njim vznemirjali ljudstvo? Ni še prepričan, v podzavesti pa sigurno čuti, da so čevapčiči imeli za odtenek boljši okus, preden je izvedel za Balantiča.

          • Zato, ker me take razprtije ne obremenjujejo. Normalno, da imam tudi sam svoj ideološki pogled na svet, ampak pri tem nikakor nisem tako zadrt in zaslepljen, da bi si predstavljal, da je moj pogled na svet edino pravilen in za vse nujen kot to zagotovo velja za ljudi, ki so se tako ali drugače postavili na eno ali drugo stran. Tako da v tem primeru me seveda prav nič ne moti preimenovanje, kot me ne bi nič motilo, če preimenovanje ne bi bilo, ali če bi se spet spremenilo. Moti me kvečjemu to, da se ljudje s takimi nesmiselnimi zadevami obremenjujejo oz. me niti ne moti, ampak se mi zdi neumno.

          • Albert,

            O nobenih zločincih tu ni govora. Normalno, da obstajajo glede vseh stvari izjeme in meje, ampak tu ne debatiramo o tem, ali naj se neka knjižnica imenuje po Hitlerju ali Metodu Trobcu ali kaj podobnega, ampak ironično je v tem primeru ravno to, da imajo nekateri Balantiča za zločinca oz. vsaj za podpornika zločincev.

            In pesnikov se rodi vsako leto nekaj, tudi takih, ki pišejo oz. so pisali veliko bolj kvalitetno od Balantiča. Tako da obstaja morje bolj kvalitetnih slovenskih pesnikov ali literatov na sploh, ki nimajo “svoje” knjižnice, tako da glede tega tu ne vidim neke nuje v smislu, da bi bila pač nacionalna tragedija, če Balantič ne bi dobil “svoje” knjižnice.

            Za Balantiča sem pa jaz izvedel že kot najstnik in se mi je takrat pri tistih letih zdel zelo zanimiv, veliko bolj od ostalih medvojnih pesnikov, ki so večinoma bili “revolucionarno” usmerjeni, ampak če danes prebiram njegove poezije, se mi zdijo nekako klišejske.

  11. Zanimiva, prijetno presenečenje je tudi tale izjava v podporo javnemu spominu na Balantiča:

    ” Čutim potrebo, da se javno oglasim v zvezi z občutljivo diskusijo o preimenovanju kamniške knjižnice. O umetniški vrednosti poezije Franceta Balantiča in Ivana Hribovška sem nadvse afirmativno pisal že pred davnimi leti. Kot je splošno znano, sem sin enega prvih slovenskih partizanov. Na očetovo junaštvo in dediščino sem ponosen. Moje stališče je zmeraj bilo in je tudi zdaj popolnoma jasno: podpiram preimenovanje kamniške knjižnice v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. To sem 16. junija 2015 sporočil tudi kolegicam in kolegom iz slovenskega Pena in Društva slovenskih pisateljev.

    Čeprav ni v moji navadi, se zaradi pomembnosti zadeve podpisujem z vsemi relevantnimi nazivi.

    prof. dr. Boris A. Novak, pesnik, podpredsednik mednarodnega Pena “

  12. Včerajšnji pogovor v knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku je bil kulturniški upor zoper boljševiško inkvizicijo ostankov režima, ki umira na obroke.
    Pogovor je bil dokaz, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo domovino in modre predstavnike tega ljudstva. Večer v knjižnici je bil empatičen prikaz domoljubja in rodoljubja, čeprav nista bili izrečeni ti dve besedi.
    Ti dve besedi sta Slovencem v večini razumljivi in ganljivi, zato jih je treba uporabljati dejansko.
    To je primerno posebej v Kamniku, kjer je bil rojen zaslužen vojak in pesnik general Rudolf Maister, ki je priznam domoljub in rodoljub.
    Po tem zapletu z pesnikom Francetom Balantičem, ki je upravičeno in zaslužno znamka knjižnice, kamničani niso vredni generala Maistra, s katerim se ponosijo in je bil z vso dušo Slovenec. Sicer pa se general Maister v grobu obrača, kdo se danes kiti z njegovim imenom in praznuje njegov spomin. Kaj če ni to razlog za vehementno nasprotovanje Balantiču, kajti general Maister bi bil ponosen na njega, kot je bil na Franja Malgaja v svojem času.
    Torej z rodoljubjem in domoljubjem ponosno naprej in k temu naj pripomore tudi pesnik France Balantič v knjižnici Kamnik !

  13. Krasen dan je danes.
    Umito modro nebo, oblaki se v pogonu burje selijo proti Adriji in na obzorju rahlo zasneženo kraljestvo Triglava.

    V svojih komentarčkih zadnjih let sem pogosto navajal Balantičevega Franceta skupaj z Destovnikovim Karlom-Kajuhom.Čutenje je bilo tako, da je že moralo biti tako.

    Ravnokar preberem, kako da so pametni, umni in kleni ljudje v Kamniku postavili lepa spomenika obema genijema.
    Fantastično delo, ki odmeva med zvezdami galaksij, gospod Franc Zabukošek.
    Spomenik bratoma.
    Prekrasno.Zgodovinsko. Ne prelomno.Ker nič se ne lomi.Vedno se je le sintetiziralo.Gre skupaj in vedno, od nekdaj je šlo skupaj. Ne gre samo za njuno visoko inteligenco čustev in nanosubtilnost čutenja pogona Vesoljstva in Človeka v njem. Gre za jemanje daru bivanja blizu popolnosti, oziroma za popolno bivanje v pojemajočem željepolnem zemeljskem hlastanju solz za najmočnejšo energijo Stvarstva.Ljubezen.

    Res, prekrasen dan.
    Ko gospod Zabukošek svetu pove, da general ,pesnik in dušni Slovenec, Rudolf Maister joče, ko gleda kako se
    zverje povampirjenega besa zvija v skrotovičenosti brezumja v nemoči upiranja Dobremu, zaradi novega ubijanja Balantičeve Ljubezni do Stvarstva in do Boga , si morem misliti le to, da je Jezusova obljuba materi Mariji, da zlo nikoli ne bo zmagalo, tako težko, kakor
    življenje po izgonu iz Raja samo.
    In?
    Srečni smo lahko Slovenci kot nacija, da so se v raju pod
    Grintovcem in Planjavo skupaj tako lepo srečali trije veliki geniji, ki dejanskostno usodno sporočajo in zagotavljajo, da zlo ne more zmagati.kako fantastično srečanje današnjega krasnega dne z vsem sporočili izpod Kamniških gora!
    Gromka in velika hvala Vam vsem, ki ste pripeljali do tega velikega in krasnega slovenskega sporočilnega Psalma
    vsem Slovencem in tudi sosedom!
    je Božja previdnost v kratkem sporočilu

Comments are closed.