Nobena Balantičeva pesem ne pove več, temveč vsaka pove vse

Mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica kamniške knjižnice, ki od leta 2015 dalje nosi ime po velikem slovenskem pesniku Francetu Balantiču, bratu Minke Balantič (levo) in Tilke Jesenik Balantič (desno). (Arhiv Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik)

Konec meseca novembra bo minilo sto let od dne, ko se je rodil pesnik France Balantič (1921–1943). Literarna veda ga označuje kot klasika slovenske poezije.

Zvezde so med cvetjem se utrinjale, jaz bil sem beli cvet med cveti

(France Balantič)

Ob 100. obletnici rojstva

Rojstvo je za posameznika najpomembnejši življenjski dogodek. Brez rojstva bi ne bilo vsega tistega, kar človek ustvari v kasnejših življenjskih obdobjih in ga postavi v odnos do okolja in soljudi.  Razvojni psihologi poudarjajo, da se v najzgodnejšem otroštvu polagajo temelji kasnejšim človekovim manifestacijam. Kakor koli.

Pesnikovi sestri – Minka in Tilka sta mi pred več kot 20 leti posredovali spomine na brata pesnika. Ocenjujem, da ima izpoved obeh sester izredno sporočilno moč in da je vredno, da so njuni spomini v skrajšani obliki predstavljeni širši javnosti.

Gospa Tilka

Pesnik France Balantič se je rodil 29. novembra 1921 kot prvorojenec matere Marije, roj. Ovcin, in očeta Antona. Živeli so v Novem trgu št. 9 pri očetovih starših. Hiša je bila majhna in mlada družina je bila utesnjena, zato so si starši želeli zgraditi svoj dom, kar jim je s pridnostjo in požrtvovalnostjo končno tudi uspelo. Leta 1934 sta zgradila skromno hišico Ob Bistrici, kjer je bil prod, ki je bil raj za otroke, katerim sem se leta 1935 pridružila tudi jaz kot najmlajši, in to tretji otrok v naši družini. Med menoj in bratom je bila še sestra Minka.

Gospa Minka, njen brat France Balantič in njuno otroštvo ob Kamniški Bistrici

Imela sva dobro mater in očeta. Mati je predvsem skrbela za najino vzgojo, ker je oče delal v tovarni Titan, tudi po dve izmeni. Ko je prišel domov, tudi če je bil zelo utrujen, je naju z bratom vzel na koleno in malo poujčkal. Toliko časa je vedno imel.

Z bratom sva se skupaj igrala, lovila metulje. Lovil jih je tako, da je na travniku vrgel nanje suknjič. V tistem času je bilo mnogo metuljev različnih barv, ne pomnim, da bi jih bilo kasneje še kdaj toliko, kot jih je bilo takrat.

Kot otroka sva s Francetom hodila v gmajno k tetam in se tam igrala. France je rad plezal po drevesih. Nekoč, ko tet ni bilo doma, je zlezel na kozolec in padel na tla ter obležal, kot bi bil mrtev. Strašansko sem se ustrašila. Začela sem jokati, vpiti in klicati. Takrat  pa je skočil po koncu, mi eno primazal in rekel: “Vidiš, da sem živ. Ampak mami nič ne povej, naju ne bo več pustila okoli hodit!” Mama je namreč bila zelo stroga.

Gospa Minka o bratovi pesniški nadarjenosti

Spomnim se, da je prišla k meni sošolka. Za rojstni dan je dobila spominsko knjigo in me prosila, naj ji kaj napišem. Vedela sem, da je brat doma, in sem ga prosila: “Daj, napiši nekaj v spominsko knjigo, saj veš, da jaz ne znam pisati.”

Bom,” je rekel, “samo ven pojdi!” In sva morali iti ven. “Bom poklical, ko bom končal!” je še rekel. Nekaj časa sva sedeli v kuhinji, potem pa je prišel. Zdi se mi, da je bila to njegova prva pesem. Takole je napisal:

V nebo se pne ti hrepenenje
Spomladi, ko cvetovi se odpro,
Poljublja sonce ti življenje,
Oko je čisto, vidim mu na dno.

Mračno v vetrov v daljavi je šumenje,
Izza gor s temno segajo roko,
Naj tebi vedno jasno bo nebo!

Prve črke verzov v akrostihu razgrnejo namen pesmi: V spomin.

Gospa Minka

Za Novo leto 1941 sva oba z bratom zbolela za virusno pljučnico. France je zjutraj še vstal, jaz nisem več mogla. Šel je v hrib k tetam. Ko se je vrnil, je tudi sam legel v posteljo. Mama ni vedela, komu naj streže. Nekaj časa sem bila jaz v nezavesti, nekaj časa pa France. To je trajalo en teden, ko sva se v kratkih presledkih prebujala, ves preostali čas sva bila v nezavesti. Zdravnik je hodil k nama podnevi in ponoči. Stregle so nama zagrebške usmiljenke, ker mama in oče nista več mogla. Oče je takrat vzel še malo dopusta. Takrat je bila v Kamniku taka navada, da če jo kdo umrl, je najprej zvonilo na Malem gradu. In ko je v tistem času zazvonil navček, so se ljudje spraševali: Kdo je umrl? Ali je umrla Minka ali France?

Gospa Tilka

Boleč je bil njegov odhod od doma brez vrnitve. Internacija v Gonarsu, ki je trajala pet mesecev, je za domače pomenila negotovost in nemoč, niti paketov, ki sta mu jih mama in Minka poslali, ni dobil. Da se je pridružil Kremžarju in s tem domobrancem, doma nismo vedeli. Nikoli ni v svojih pismih, ki so bili navadno bolj kratka, ni povedal, s kom se je povezal, vedeli smo le, da je v Grahovem in da dela v pisarni, najbrž zato, da ne bi bili zaradi njega ogroženi. Poznal je partizansko vojsko, ki ni izbirala sredstev za dosego svojih ciljev.

Vest o tragični smrti v Grahovem so prinesli časopisi. Kako je bilo, smo natančneje izvedeli šele v zadnjem času, ko ni bilo več prepovedano govorili tudi o žrtvah komunizma. Vendar podrobnosti ne bodo nikoli popolnoma razjasnjene. Dejstvo je, da je zgorel v Krajčevi hiši, ki je bila domobranska postojanka, s prijateljem Francetom Kremžarjem in še  s tridesetimi drugimi mladimi fanti. Padli so v boju s partizani, ki so z veliko premočjo z njimi kruto obračunali.

Gospa Tilka o bratu pesniku

Ko berem bratove pesmi, in to počnem neštetokrat, jih sploh ne ločim ne po obliki ne po vsebini. Besede, zapisane iz pesnikovega srca, so tiste, ki mi, zanimivo, vsaka posebej, sedajo v dušo. Zato njegovih pesmi ne znam na pamet, poznam pa vsako besedo.

In moja pesem v plamen se spreminja,
lupina sanj vse bolj je sinja, sinja,
bogat sem kakor tihi glas piščali.

Kdor razume te besede, vsako posebej, mora priznati, da so pomensko popolne. Če se pesem spremeni v plamen, zagori v srcih kot svetla luč, ki prežge temo …; in sanje (kaj bi brez njih?) postanejo sinje. Le v sinjini sanj nam je mogoče živeti, resničnost, ki nas obdaja, je boleč oklep, v katerem bi brez Božje ljubezni usahnili z našimi sanjami vred.

Gospod, podaril si mi odpuščanje …

Vsak dan bi morali Gospoda prositi odpuščanja, ne samo zase, za ves svet … Le tako bi lahko s pesnikom zakopali bolečino, da bi z vetrovi zbežali njihovi grenki zvoki in da bi postali kakor on, bogati kakor tihi glas piščali.

Molitev, ki je pesem, in pesem, ki je molitev, je lahko samo poezija, ki privre z dna duše mladega pesnika, hrepenečega po Lepoti, ko spozna vse pasti nemirnega sveta, dokler ne postane njegova žrtev in si na Njegovem oltarju “trohneče vence strga z glave”.

Upam, da ste spoznali, da nobena Balantičeva pesem (beseda) ne pove več, temveč vsaka pove vse.

Hvala gospe Tilki Jesenik Balantič za lepo pričevanje o bratu. Gospe Minki pa naj zahvala seže v stvarnost, o kateri je njen brat France Balantič zapisal:

In Ti si tako dober, saj z menoj
si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj,
Gospod, podaril si mi odpuščanje!