Franc Tršar je leta 1918 ustavil italijansko vojsko pri Vrhniki

3
Vrhniški župan Franc Tršar

Vse skupaj se je začelo leta 2011. Na ljubljanskem nabrežju smo v poletnem času v prijateljskem omizju polemizirali in tako je naneslo, da je prišlo do pogovora, kdo je novembra 1918 ustavil italijansko vojsko na Vrhniki.

Sto let je bilo treba, da je resnica vendarle nekoliko zasijala. Z nespornimi dokazi je tudi uradna zgodovina (Grega Žorž, Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora, 2016, str. 364 in 374) ugotovila, da je italijansko vojsko na Vrhniki ustavil župan Franc Tršar, ne pa srbski major Stevan Švabić, ki nikoli ni bil na Vrhniki. Ta zmota je tako dolgo zdržala zaradi dveh diktatur: kraljeve kapitalistične in povojne komunistične.

V želji, da bi bila slovenska javnost seznanjena s tem, kdo ima zasluge za obranitev Vrhnike in posledično Ljubljane novembra 1918, sem aprila 2017 ljubljanske in vrhniške svetnike z dopisom opozoril na prikrito resnico (vira 1 in 2). Zaradi neodzivnosti sem junija 2017 ljubljanskemu županu osebno na ljubljanski Magistrat odnesel pismo s prilogami. Že naslednji mesec je v časopisu Dnevnik izšel obširen članek, kako je junak, polkovnik Švabić obranil Vrhniko in Ljubljano, kar sem razumel kot županov odgovor na moje pismo in s tem tudi njegovo stališče.

Kdo je bil Franc Tršar

Odlikovanje Franca Tršarja – zlati križec za zasluge s krono. Križci so se podeljevali kot priznanje za marljivo in zvesto službo cesarju in domovini, za dolgoletno predano delo v javnih službah. Križec za zasluge je bil ustanovljen v štirih stopnjah: 1., najvišja stopnja je bil zlati križec s krono, 2. zlati križec brez krone, 3. srebrni križec s krono, 4. srebrni križec brez krone.

Franc Tršar se je rodil leta 1873 na Vrhniki kot sin veleposestnika Gregorja Tršarja. Posestvo Tršarjevih z rezidenco ter čudovitim vrtom na Gradišču na Vrhniki je Gregor Tršar zgradil leta 1854. Tršarjevi so bili v tesni sorodstveni zvezi z znano vrhniško rodbino Kotnik. Franc Tršar je bil podjetnik in tovarnar. Skupaj s kaplanom Matevžem Sušnikom sta ustanovila Mlekarno Vrhnika, katere najbolj znan izdelek je sir, imenovan Jazon. Tršar je imel tovarno usnja za transmisijske jermene, ki je bila prva taka na ozemlju sedanje Slovenije.

Stavba mlekarne na Vrhniki, ob njej pa sličici ustanoviteljev Franca Tršarja in kaplana Matevža Sušnika

Franc Tršar je sodeloval v odboru za osuševanje Barja, napeljal je tudi prvi vodovod na Vrhniki v predelu Gradišče. Leta 1918 je bil deželni poslanec in prisoten na sprejemu v Schönbrunnu na Dunaju pri cesarju Karlu in cesarici Ziti. Leta 1915 in 1918 je bil izvoljen za župana Vrhnike.

Za svoje delo je dobil več priznanj, med njimi medaljo za zasluge v kmetijstvu, priznanje za razstavljeno sadje na razstavi v Radovljici, navsezadnje pa tudi zlati križec s krono za zasluge. Umrl je leta 1935.

Sprejem pri cesarju Karlu, ki so se ga udeležili deželni poslanci in drugi slovenski dostojanstveniki; Franc Tršar stoji v prvi vrsti, in sicer drugi z leve.

Tršar je imel sina Franca mlajšega (roj. 1901), ki je hodil na ljubljansko realko. Sinov prijatelj in sošolec je bil Tomaž Furlan, kasnejši predstojnik bolnišnice na Golniku. Vsakokrat, ko je oče Tršar obiskal svojega sina v Ljubljani, je povabil v unionsko restavracijo Rožce poleg Furlana še Ivana Cankarja. Ko je bil Cankar na Vrhniki, se je vedno ustavil tudi pri Tršarju, saj ga je ta vsakokrat denarno podprl. Podatke o tem mi je posredovala hči Franca Tršarja mlajšega Pavlina Tršar, poročena Korošec.

Kako je prišlo do izdaje, zarote in prevare v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov

Vsa tragičnost mlade države z imenom Država SHS (Država Slovencev, Hrvatov in Srbov) se je začela 8. novembra 1918 z ustanovitvijo Komande srpskih trupa (KST), ki so jo namestili v Domobransko vojašnico v Ljubljani. Komandant KST-ja je postal major Stevan Švabić, ki so ga še isti dan povišali v podpolkovnika. KST je že od začetka zarotniško delovala, saj je že 12. novembra 1918 njihova intendanca prepovedala dobavo živil za slovensko narodno stražo (okoli 400 mož) v Logatcu (Ljubljanska intendanca – prepoved, 12. november 1918, Arhiv RS, AS-60 /škatla-9/). Ker komisar dr. Golja kljub prošnjam ni dobil omenjene pomoči, je moral narodno stražo razpustiti.

Komisar dr. Golja je še na isti dan, 12. novembra, poročal Narodnemu svetu v Ljubljani (Protest dr. Golja, naslovljen na narodno vlado SHS, V Ljubljani 12. novembra 1918, Arhiv RS AS-60 /škatla-9/), da je italijanska brigada že v Gornjem Logatcu in bi bilo umestno, da Narodna vlada SHS v Ljubljani tudi sama protestira pri italijanskem poveljniku.

Med dokumenti v Arhivu Republike Slovenije se je ohranila depeša Narodne straže iz Logatca, ki so jo poslali v Ljubljano s prošnjo za pomoč v hrani in drugih potrebščinah. Depeša z dne 12. novembra 1918 je prišla v roke Švabiću, ki je bil takrat poveljnik II. ljubljanskega vojnega okrožja; preprečil je, da bi vojaška intendanca poslala želeno pomoč slovenski Narodni straži, ki je štela štiristo oboroženih mož. Posledica tega izdajalskega dejanja je bila, da je bila Narodna straža v Logatcu razpuščena. S tem je Švabić na široko odprl vrata prihajajoči italijanski okupatorski vojski.

Ker Narodna vlada ni protestirala, je stopil v akcijo vrhniški župan Franc Tršar

Italijani so prodirali proti Vrhniki, ko sta jih tam 14. novembra pričakala župan Franc Tršar in gospod Špiler, ki je dobro govoril italijansko. Z italijanskim poveljnikom, polkovnikom Casarettijem sta naslednji dan imela pogovore v Tršarjevi rezidenci. Tršar je imel tudi zemljevid, kjer je bila zarisana demarkacijska meja, in poveljnika Casarettija poučil, da so prestopili to črto. 16. novembra je Tršar sklical občinsko sejo, kjer so sestavili odločen protest proti italijanski zasedbi. Ta protest je Špiler takoj odnesel italijanskemu poveljniku in ga raztolmačil. Naslednji dan, 17. novembra, je župan Tršar od poveljnika Casarettija dobil odgovor, da bodo naslednji dan zapustili to območje in se umaknili nazaj proti Logatcu.

Tršarjeva rezidenca na Vrhniki

In kaj je naredil Stevan Švabić, komandant srpskih trupa oziroma poveljnik II. vojnega okrožja v Ljubljani? Nič. Kot zapiše zgodovinar in geograf Grega Žorž v Zgodovinskem časopisu (2016) v svojem članku Italijanska zasedba slovenskih krajev v novembru 1918 na koncu povzame svoje ugotovitve:

»Tako italijanski kot srbski viri razkrivajo, da Švabić ni bil osebno prisoten na Vrhniki in ni ravnal samovoljno.«

3 KOMENTARJI

  1. Žalostno, da ta zgodovinska resnica tako pozno prihaja na dan.

    Tudi to je dokaz, kako sta Srbija in Italija delovali v času 1. svetovne vojne in v času podpisa razmejitvene pogodbe v škodo Slovencev in Slovenije.

    Očitno je šlo za realizacijo medvojnega dogovora med Srbijo in Italijo , saj so se na strani Italije proti Slovencem borili tudi srbski polki, kar je zgodovinsko dokazano in je o tem že poročal Časnik.

  2. Zadeva mora najti pot v uradno zgodovinopisje in v šolske učbenike.

    Enako kot lansko razkritje, da so za ustanovitev velike Srbije, ki se je sicer imenovala Kraljevina SHS zaslužni Prostozidarji Francije, Srbije in Slovenije. Umor Ivana Cankarja velikega zagovornika in borca za samostojno Slovenijo s strani Srboslavcev mora enako stati v učbenikih.
    Janez Janša, pričakujemo, da se to udejanji čimprej in nadržavni ravni razglasi zadeve, ki ležijo zametane z Lažjo že več kot stoletje !

  3. Po tem istem vzorcu “srbske trupe” v Sloveniji in predvsem v Ljubljanski pokrajini delujejo še danes. Žal je interpretacija zgodovine bolj kot od resničnih dejstev in zgodovinarjev npr.dr.Možine odvisna od različnih petokolonašev. Pa sedanje dogajanje tudi.

Comments are closed.