Jože Dežman: Franta, ki beži, si želi, da bi bežali drugi

6
2386
Občinski svet Občine Kamnik je spomladi 2015 soglasno izglasoval preimenovanje kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču, prav tako tudi občinski svetniki v Komendi, ki je prav tako soustanoviteljica zavoda. Zapletlo se je, ko so zaradi tega glasno protestirali veljaki zveze borcev. Kot je slišati, naj bi Marjanu Šarcu »legendarni« partizanski komandant Franc Sever – Franta zagrozil, da ga bo zaradi tega preimenovanja »na gobec« Kršinar, I. (2017). Stisnil rep med noge, ko mu je partizanski komandant Franc Sever – Franta zagrozil, da ga bo »na gobec«. Reporter (2. 11. 2017). Foto: Občina Kamnik

Michael James Melnyk v knjigi o nastanku in zgodovini 14. SS divizije Galicija opiše različna stališča ukrajinskih nacionalistov do nemške okupacije in tudi do oblikovanja ukrajinske esesovske enote na okupacijskem območju, ki je obsegalo predvsem nekdanja območja avstro-ogrske Galicije. Nemški okupator ni dovolil označevanja z ukrajinskim imenom, zato se je divizija imenovala Galicija. Do junija 1943 se je prijavilo 81.999 mož. Pred zdravniške komisije so jih poklicali 53.000, sprejeli pa 27.000. Vpoklicali so jih 19.047.

Divizija je po dolgem urjenju prišla na vzhodno fronto in se od 18. do 24. julija 1944 z drugimi nemškimi enotami znašla v obkolitvi pri Brodiju. V spopadu je padlo ali bilo pogrešanih 7000 mož divizije. Po obnovitvi moštva so divizijo poslali zatirat upor na Slovaškem.

14. SS divizija Galicija v Sloveniji

Konec januarja 1945 je bila premeščena v Slovenijo. Razporedili so jo po Štajerski (enote so bile razvrščene v Selnico, Slovenske Konjice, Velenje, Ruše, Falo, Radlje ob Dravi, Lovrenc na Pohorju, Slovensko Bistrico, Slivnico, Maribor, rezervni polk pa je bil na avstrijskem Štajerskem). Divizija je imela nalogo zavarovati transportne poti za umikajoče se nemške in kolaborantske enote z Balkana. Nalogo je uspešno opravila.

V slovenski javnosti že nekaj časa v duhu titoistične mitologije razvijajo mit o Menini planini, o spopadu, v katerem naj bi partizanske enote razbile 14. SS divizijo Galicija. Melnyk v zgodovini divizije korektno povzema slovensko partizansko literaturo. Slovenski pisci, zlasti Franc Sever – Franta, pa ne navajajo nobene resne raziskave o diviziji. Ker potem ne bi bil mogoč mit, da so bile to fanatične nemške zveri, ki so jih ukrotili partizanski nadljudje.

Spopad na Menini planini sicer v strokovni literaturi nima večje teže. Tone Kregar ga komaj omeni, Tomaž Teropšič v svojem pregledu bojev na Štajerskem niti ne.

Po partizanski mitologiji naj bi na Menini planini od 13. do 15. marca 1945 padlo kar okoli 90 sovražnikov, ranjenih naj bi jih bilo 100. Vendar je bilo na nemški strani žrtev vsaj desetkrat manj. Melnyk zapiše, da so bile lastne izgube divizije v teh spopadih minimalne (»appear to be minimal«).

Torej je bil Frantin silni boj manjša praska, v kateri so partizani uspešno pobegnili.

Frantine mokre sanje, da se je v begu na Menini planini prebila kar balkanska fronta

Iz 14. SS divizije Galicija je bilo v okoli dveh mesecih bojevanja v Sloveniji ubitih 156 mož. Od teh jih je kar 28 obsodilo na smrt vojaško sodišče zaradi dezertacij (150 vojakov divizije v Sloveniji dezertira), tatvin, neizpolnjevanja povelj. Melnyk še poudari, da bi bile izgube še veliko večje, če se s partizanskimi enotami ne bi dogovorili o nenapadanju, bile so tudi izmenjave ujetnikov. Omenimo še, da so se takrat iz Odbora ukrajinskih nacionalistov z nemškimi oblastmi že pogajali, da bi 14. SS divizija Galicija postala prva divizija nove ukrajinske vojske.

Če v Sloveniji divizija ni imela večjih izgub, pa je bilo povsem drugače, ko je bila prve dni aprila 1945 premeščena na avstrijsko Štajersko. Tam je bilo v nekaj dneh v spopadih z Rdečo armado 1600 mrtvih in ranjenih.

Franc Sever – Franta svojo izkušnjo na Menini planini strne takole: »Prav ta boj na Menini planini je bil prelomnica, po kateri so okupatorji, vsevprek zbegani, izgubili vsak smisel za odpor in bili popolnoma demoralizirani. Na Štajerskem je naša vojska prevzela popolno vojaško pobudo, preprečila pobeg sovražniku ne samo s Štajerske, temveč z vsega Balkana.«

Franta, ki beži, si želi, da bi bežali drugi. In svoji domišljiji pripiše, da se je v begu na Menini planini prebila kar balkanska fronta.

Vir: Slovenski čas, 26. 9. 2019

6 KOMENTARJI

  1. PARTIZANSKI SUN TZU
    Če pridejo, bomo bežali.
    Če ne pridejo, se bomo hrabro borili.
    (sposojeno od tasila)

  2. Menda bo nastal še film o tej slavni (beri: zlagani) epopeji. Namesto z našim davkoplačevalskim denarjem naj ga snemajo s prostovoljnimi prispevki borcev NOB. Nekaj se bo že nabralo, saj jih je vsak dan več – pred kratkim sem prebral izjemen tvit: “Slovenski gozdovi so tako obširni, da partizani še zdaj lezejo iz njih.” Je pa že bolje, da posnamejo že peto verzijo Kekca. Ko človek sprašuje domačine na Graški gori, kjer praznujejo (z našim denarjem) spomin na “goro jurišev”, ne vedo o tem čisto nič. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno.

  3. Izgube SS divizije so bile minimalne. Enega je povozil motor kurirja, ki se mu je mudilo, drugega je zadel infarkt, tretji pa je padel z drevesa in si zlomil vrat. No, pa je konec naštevanja minimalnih izgub.
    V celoti gledano lahko rečemo, da so bile nemške izgube v Sloveniji v obdobju 1941-1945 pretežno posledica zdravstvenih težav in prometnih nesreč nemških vojakov. Pa partizanarji? Ah, dajte no, kakšni partizanarji neki!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite