Franc Godec prva žrtev covida-19 med slovenskimi duhovniki

7
Franc Godec

V petek, 16. oktobra 2020, me je šokirala vest, da je boj s covidom-19 kot prvi slovenski duhovnik izgubil primskovški župnik Franc Godec. Leta 1988, ko je prevzel takrat mojo domačo župnijo, smo z vrstniki iskali svoj prostor na tem svetu in na poti vere, zato je njegovo delovanje pot moje generacije v odraslost precej zaznamovalo.

Franc Godec je bil rojen 22. februarja 1953 v Novem mestu, otroštvo pa je preživel v Žužemberku. Po osnovni šoli je obiskoval Gimnazijo Poljane v Ljubljani in se po maturi leta 1974 odločil za bogoslovje in s tem za študij teologije. Posvečen je bil leta 1980, kot kaplan pa je služboval v župnijah Ribnica, Trebnje in Šentvid nad Ljubljano, leta 1988 pa je postal župnik na Primskovem v Kranju.

Od svojega predhodnika Božidarja Slapšaka je dobil zahtevno, močno in rastočo župnijo. Mala, nekdaj božjepotna cerkev Marije Vnebovzete je bila premajhna za vse, ki so se želeli udeležiti nedeljskih bogoslužij. Zato je Franc Godec kmalu po prihodu uvedel tretjo, t. i. otroško mašo ob pol enajstih. Verouk je tekel tako rekoč ves dan, saj so imeli šoloobvezni otroci dvoizmenski pouk. Poleg tega je redno tekel mladinski verouk, obstajale so različne župnijske skupine in vse to je moral spremljati.

Franc Godec ob prihodu na Primskovo je stopil v velike čevlje

S seboj je prinesel močan glas in markantno postavo, po čemer se je že na prvi pogled razlikoval od našega prejšnjega pastirja. Predstavljam si, da nobenemu duhovniku ni lahko, ko je postavljen v novo faro, Franc Godec pa je imel še posebno težko delo. Gospoda Slapšaka smo imeli radi, spoštovali smo ga in s poglobljenim krščanskim življenjem nam je bil vsem za zgled. Saj smo razumeli, da je župnija zanj postala prevelika, pa vendar …

Gospod Franc Godec se je na Primskovem odlično znašel. V 32 letih svojega službovanja je nadalje krepil duhovno življenje in se lotil tudi nujne obnove okolice in notranjosti cerkve. Župljanom je bil na voljo, še naprej smo prirejali miklavževanja, obletnice, romanja … Znano je, da mu je bila blizu Božja Mati Marija. Ko človek danes stopi v svetišče Marije Vnebovzete na Primskovem, mu od lepega zastane dih.

Povezanost z občestvom

Ob zemeljskem slovesu od znanega človeka se nam pred očmi zvrtijo spomini: kako smo pričakujoče zrli vanj prvo uro mladinskega verouka, kako nam je dovolil, da smo ob miklavževanju uporabili sodobno glasbo, kako je spremljal predšolski verouk, ki ga je zaupal v vodenje neizkušeni 17-letnici … Tu so tudi neposredni spomini na prejemanje zakramentov: koliko je pomenilo moji mami, ko je potrdil, da je moj oče ob smrti prejel odpuščanje. Ne nazadnje – da je naju z možem poročil in krstil mojo starejšo hčer.

Kadarkoli smo se srečali, nas je bil vesel. Moja vez z domačo župnijo se je po selitvi sicer razrahljala, nikoli pa se ni povsem pretrgala. Tudi mojo mamo je rad obiskal v domu starejših. Nazadnje smo (v nekih drugih časih) sedeli skupaj na hodniku doma, in ker smo bili z bratom ravno na obisku, mama pa se teže premika, smo kar tam zmolili, zapeli in mama je prejela sveto obhajilo. Septembra je daroval sveto mašo za mojega že trideset let pokojnega očeta. Dogovorila sva se, da bo ob prvi priložnosti spet obiskal mamo … Zdaj se bosta srečala v večnosti.

»Za prejete se dari Bogu zahvalimo«

Lepa navada, ki jo na Primskovem še gojijo, je zbiranje otrok pred oltarjem po nedeljski maši. Takrat zapojejo: »Za prejete se dari Bogu zahvalimo in se Božji mamici vdano posvetimo …« To je tista pesem, ki se je celo nedeljo ne moreš otresti.

Zahvaljujemo se Bogu, da je Franca Godca poklical v duhovništvo. Kot pravi Kristusov poslanec je na svoji kratki poti zbiral ljudi, jim oznanjal in služil. Kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu smo zmedeni in ne razumemo, čemu je Bog gospoda Godca že zdaj poklical k sebi. Ravnamo lahko podobno kot učenci – zbirajmo in molimo. In ohranjajmo vero. S tem bomo najlepše počastili njegov spomin.

7 KOMENTARJI

  1. Prav je in hvalezni smo lahko gospej Peklenik za prepricljiv zapis, da je ta osebna zgodba pokojnega zupnika s Primskovega objavljena; tudi zaradi zavedanja, naj bolj skrbno pazimo en na drugega.

    Malo je v Sloveniji objavljenih zgodb ljudi, ki so bolezen covid 19 preboleli ( eden redkih je bil dr. Lukancic) in sploh ne zgodb tistih, ki jim je bolezen vzela zivljenje. Ce bi bile objavljene, bi bili verjetno ljudje bolj odgovorni pri obnasanju. Skrivanje in medijsko nezanimanje, ces da gre podricje prumivatnosti, v katero se ne posega tu nista v prid obce koristne zavesti ljudi o bolezni in pomembnosti potrebnega ravnanja.

    Upam, da mi potem, ko bo obisk sv. mase spet dovoljen, ne bo vec treba gledati ljudi brez mask pri masi, celo brez mask in brez varnostne razdalje pristopati v vrsti k obhajilu. Bogve, kdo je okuzil zupnika gospoda Godca s smrtonosno infekcijo. Vsekakor nikomur ni bila in ni dana taksna pravica!