Fotografske priloge Partizanov titoistično ideološko zabetonirane

0

Ali bi akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec odslovil študenta Jožeta Pirjevca, če bi zagrešil take začetniške napake? Ali lahko opravi seminarsko nalogo študent, ki v javnosti in tudi širše znane fotografske prizore iz leta 1942 premesti v 1941, iz leta 1945 v 1942; ki vsebino prizora opiše tako, da bralec pravzaprav ne ve, kakšna je njegova dejanska vsebina? Mislim, da je oznaka politikant ustreznejša ocena lika in dela kot politik, ki sem jo uporabljal prej.

Jože Pirjevec, nekdanji urednik Mladinske knjige Tine Logar in direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kaja Širok so se znašli v zanimivem trikotniku. In sicer zaradi fotografij in podnapisov k njim v Pirjevčevi knjigi Partizani. Vprašanja so večplastna. Vsekakor taka, da tisto, kar sta zapisala Pirjevec in Logar v lastno hvalo na platnicah Partizanov, ne drži več.

Napake v podnapisih k slikam

Ali bi se za Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki hrani najbogatejše zbirke fotografij iz časa druge svetovne vojne v Sloveniji, spodobilo, da bi naročniku oddal dokumentacijo za fotografije s takimi napakami? Pa vendar se je zgodilo, da so v Pirjevčevi knjigi Partizani objavljene fotografije s prav takimi napakami v podnapisih. Omenimo jih nekaj:

  • V Partizanih: Italijanski streljajo domoljube v Sloveniji, avgust 1941.(Muzej novejše zgodovine Slovenije; dalje MNZS, PL 6290). Dejansko gre za prizor iz italijanske ofenzive leta 1942.
  • V Partizanih: Zločin okupatorja pod Peco na Koroškem, 1942. Ubita Peršmanova mati z otrokoma. (MNZS, TN 75_6) Dejansko gre za dogodek, ki se je zgodil 25. aprila 1945. Umorjenih je bilo 11 članov Peršmanove družine.
  • V Partizanih: Zaporniki na dvorišču zloglasnega zapora v Begunjah, 1941 (MNZS) Dejansko gre za ujete partizane na dvorišču gestapovske kaznilnice v Begunjah leta 1942.
  • V Partizanih: Prvo množično streljanje talcev v Starem piskru v Celju, 22. julij 1942 (AZ) Prvo streljanje talcev v Starem piskru je bilo 4. septembra 1941, ko je bilo ustreljenih deset talcev. Ali deset ustreljenih še ni množičen umor?
  • V Partizanih: Jeseniško-bohinjski odred na Triglavu, 1470944. (MNZS, TN 1491_470) O fotografiji skupine partizanov na vrhu Triglava je bilo veliko polemik. Takrat na vrhu Triglava niso bili samo partizani Jeseniško-bohinjskega odreda, ampak tudi Ivanka Stare – Tanja in Angelca Rožič – Vlasta, politični funkcionarki Zveze komunistične mladine partizanskega gibanja (o političnih organizacijah partizanskega gibanja sicer v Partizanih ne izvemo kaj dosti – a več o tem v prihodnje).

Jože Pirjevec ne ve dosti o partizanski fotografski dediščini

Še in še bi lahko naštevali napačne, pomanjkljive in zavajajoče navedbe v podnapisih v Partizanih. Ali ni že čas, da Muzej novejše zgodovine opere svojo čast v javnosti. Kaj ima s Partizani, da je prišlo do takih napak? Katere fotografije so dejansko iz MNZS in katere iz AZ? Bolj gotovo pa je, da ne Pirjevec ne Logar ne bi smela dobiti pozitivne ocene, če bi fotografske priloge v Partizanih dala oceniti kot srednješolsko nalogo. Pa vendar se Pirjevec v uvodu v Partizane obsodi kar sam: »Brez pomoči Tineta Logarja, ki besedila ni samo uredil, ampak ga je tudi opremil z izjemnim izborom fotografij, bi to ne bilo mogoče

Da Pirjevec o fotografski dediščini ne ve kaj dosti, priča tudi to, da na seznamu literature ni zbornikov fotografij in drugih raziskav fotografij o drugi svetovni vojni.

Izbor fotografij titoistično ideološko zabetoniran

Hujše kot hudičeve podrobnosti v podnapisih pa je dejstvo, da je izbor fotografij nadvse titoistično ideološko zabetoniran.

Pri AZ (http://znaci.net/arhiv/fotografije), od koder je vzeta večina objavljenih fotografij, gre za 4740 skeniranih fotografij Muzeja revolucije naroda Jugoslavije. AZ je izbor iz značilne selekcije fotografskega gradiva iz časov, ko so veljale zakonitosti falzificiranja in vsiljevanja zgodovinskega spomina po načelih sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Muzej Jugoslavije, ki je pravni naslednik Muzeja revolucije naroda Jugoslavije, hrani veliko več tozadevnih fotografij. Ali je za uporabo le delnega izbora v ozadju lenoba, časovna stiska? Ali je bila z Muzejem Jugoslavije sklenjena pogodba za objavo fotografij?

Kolekcija AZ izraža navijaško vzdušje, da naj bi bili na partizanski strani beli angelčki, na protipartizanski pa črni hudiči in očitno se Logarju še danes tako sanja. Črno-bela selekcija fotografij v Partizanih pa je v temeljnem nasprotju z vsebino knjige, kjer Pirjevec vendarle opisuje tudi partizanske vojne zločine in zločine proti človeštvu (čeprav jih praviloma ne poimenuje tako, še vedno raje govori o napakah). Tako je najbliže temu, da v fotografskih prilogah zaslutimo partizanski zločin, fotografija »Berette, s katero je 13. oktobra 1942 Franc Stadler – Pepe, preoblečen v duhovnika, ustrelil Marka Natlačena. (Tine Logar: Osebni arhiv)«. Zločini okupatorjev in jugoslovanskih partizanskih nasprotnikov so obilno fotografsko dokumentirani, o partizanskih zločinih pa le skozi pištolo glorificirana podoba morilca?

Tudi seznami del o partizanstvu so pomanjkljivi

Seveda pa danes obstaja veliko fotografij, ki pričajo o med- in povojnih titoističnih zločinih. Pirjevec se jim izogne tako, da na seznamu literature ne navede temeljnih del Mitje Ferenca in drugih o prikritih moriščih in grobiščih niti ne navaja poročil Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. To je sploh taktika partizanske diskurzne koalicije: nič ne vidijo, nič ne slišijo, se nočejo pogovarjati. Toda: (black) lives matter, mar ne?

Skratka, Pirjevčeve samohvale na platnici knjige ne moremo več jemati resno. Tam je zapisano: »Nič si nisem izmislil, nič namerno izpustil, nič olepšal.« Pa je ignorantstva, izmišljevanja, prikrajanja in lakiranja v Partizanih več kot preveč. Toliko, da predlagam Mladinski knjigi/Cankarjevi založbi, da prijavi Partizane Zvezi potrošnikov in ustreznim inšpekcijam, ki bi jih lahko obravnavali s podobno skrbjo kot perutnino s salmonelo.