Fotograf Tamino Petelinšek je obiskal Ukrajino

2

Fotograf STA Tamino Petelinšek je od 3. do 11. marca na poljsko-ukrajinski meji in v Lvovu fotografsko dokumentiral življenje beguncev in razdeljevanje humanitarne pomoči, kakor jo izvaja ameriška organizacija Knights of Columbus. V zapisu, ki ga objavljamo, sporoča, koliko trpljenja in po drugi strani dobrote je opazil na tej svoji poti in jo opaža tudi v Sloveniji.

Objavljene fotografije so seveda njegove.

Najprej posredujem sporočilo drage sosede Elena Fikhtengolts

Dragi prijatelji Slovenci, v teh težkih časih potrebujemo vašo pomoč!
Številne družine starejših, mater in otrok – beguncev iz Ukrajine bodo potrebovali dom in pomoč pri ureditvi dokumentacije ter našo podporo. Mi smo skupina prostovoljcev in smo se odločili, da to pomoč organiziramo že danes. Zato vas lepo prosimo, če vam je mar za to hudo stisko ljudi v nastali situaciji, za pomoč. Hvaležni bomo vsem.
Potrebujemo:
– možnosti namestitve,
– morebitno kasnejšo pomoč z hrano, oblačili,
– pomoč pri urejanju dokumentacije.
Nekaj družin je že v Sloveniji. Zato bomo hvaležni za vsako pomoč, že v tem trenutku.

Ob videnem trpljenju se človek sprašuje, kje je Bog, da to dopusti, in kdo smo mi, da še živimo

Dan se preveša v večer, ko naju s kolegom Marcinom domačin vodi na lvovsko postajo. Ulice do postaje so že nabito polne starih tramvajev in stežka se prebijamo do ploščadi pred glavnim vhodom. Z neba padajo posamezne debele snežinke. Nikamor se jim ne mudi. Njim naproti pa se širi sivi smog od premoga in odpadnega lesa s kurišč, ob katerih se grejejo zaskrbljeni in otrpli obrazi. Izžeti ob mislih: le kako je to mogoče. Po trgu se vijejo vrste čakajočih na topel obrok. Previdno srebajo prijetno toploto, ki jim greje tudi duše.
Le kje je Bog, da dopusti, in kdo smo mi, da še živimo?

Različni ljudje na železniški postaji, vonj po krvi in smrti, pretresljivo slovo

Prične se mračiti in vonj premoga še bolj zaskeli. Iz daljave se oglasi droben in jokav glas Olge Mieleszczuk, ki prizore še bolj zamakne v leta druge vojne, da kar stisne.
Glavna čakalnica, grajena pred prvo vojno, je nabito polna ljudi, ki zaman pogledujejo na vozni red. Vse, kar jim je uspelo rešiti izpod ruševin, imajo s seboj. Z majhnimi kovčki se nekateri zbegano prebijajo po hodniku pod tiri, ki ni osvetljen. Za bankomatom se zgrudi ženica, na policista vpije gruča, a ta skomigne.

Peron je to pot skoraj prazen. Iz daljave se oglasi stara dizelska mašina, ki počasi privleče dolge modre vagone, zavore naraščajoče škripajo in sunkovito utihnejo. Rjasta vrata se odprejo, za njimi iz vagona puhne dim od premoga, vonj po znoju, zatohlem, gnilem. Vonj po krvi in smrti. Zatem se na vratih sramežljivo pojavi obraz ženice, ki ji pomagajo sestopiti. Potolčena je, a za silo povita. S težavo si pomaga z berglami, glasno joka in trpeče kliče na pomoč: »Gospodin pomiluj!« Kot bi videl svojo babico.
Izza nje se v teku in brezglavem kriku požene na zatohli vlak romska družina, ki na ramenih nosi vse, kar ji je ostalo, zavito v veliko balonasto blago. Moj pogled pritegneta še gospe, ki mahata otrokom v vagonu. Le kam, h komu in za koliko časa? Bodo na varnem? Bomo?

Petelinšek kot član Kolumbovih vitezov sodeluje s poljskimi člani te organizacije

Zdaj Ukrajinci poleg zimskih oblačil najbolj potrebujejo medicinske pripomočke za oskrbo ran. V kratkem bom organiziral pošiljko na Poljsko, v zbirni center Radom, kjer sem spoznal predane člane The Knights of Columbus (Kolumbovi vitezi).
Od tam pošiljajo vlačilce pomoči čez mejo v lvovsko bogoslovno semenišče. Pakete nato presortirajo in jih znova naložijo na vozila za transport v različne kraje po državi. Pot pomoči sem spremljal devet dni, do končnih uporabnikov. Veriga pomoči deluje.
Torej, kdor želi, lahko pripravi medicinske pripomočke, ki zadevajo oskrbo poškodb, ran, kakšne jodove mrežice, povoje. Ne pa tudi večjih stvari.

Kolumbovi vitezi v poljskem Radomu pakirajo donirane stvari, ki jih potem z vlačilci vozijo v različne dele Ukrajine.

Zato obleke, bergle, bunde, kape, šale … oddajajte na zbirna mesta po Sloveniji (Karitas, RK …). Vsekakor tja lahko dostavite tudi sanitetni material.
Za prevzem materiala mi sporočite na zasebno sporočilo. Pridem iskat in potem v doglednem roku pošljem na Poljsko.

Kolumbovi vitezi pri obedu

Popolnoma zaupam mreži Kolumbovih vitezov, katere član sem, ker njihovi konvoji ne sidrajo pomoči na Poljskem, ampak jo vozijo po celi Ukrajini.

2 KOMENTARJI

  1. Na fotografijah se pravzaprav strahot vojne ne vidi. (Ne vem, če bi to sploh rad videl, kajti trplenje je neizmerno.)

Comments are closed.