Verjetno jutri Slovenija še ne bo dobila mandatarja za sestavo vlade. To je za državo slabo. Ne, če Zoranu Jankoviću ne bo potrjen mandat, temveč to, da bo zato še nepredvidljivo dolgo brez vlade. Odločitev DLGV je in ni, kakor koli že ne maram te fraze, presenetljiva. Presenetljiva je zato, ker je v zadnjih dneh, zlasti po parafiranju koalicijske pogodbe, nastal vtis, da je koalicija možna, celo verjetna. Če se takšnega vtisa niso trudili narediti le mediji, pač pa je ‘pristen’, je Janković v zadnjem hipu bodisi spet zagrešil kakšno hudo napako bodisi so v DLGV med ponovno ‘revizijo’ parafiranega ugotovili, da gre za nekaj, s čimer Janković ne more misliti resno. Da je, z drugimi besedami, z razvpito figo v žepu privolil v vse, da bi le dobil mandat, držati pa se tega ne bi niti mogel niti hotel.
Zaradi slednjega pa je zavrnitev vstopa v Jankovićevo koalicijo ob presenečenju tudi pričakovana in politično edino možna poteza. DLGV je šibka in ranljiva stranka: brez ‘terena’, skoraj brez izkušenih poslancev in kilometrine, pa tudi z ‘oktroiranim’, še med njenimi poslanci verjetno ne povsem posvojenim programom. V koaliciji z PS-LZJ in SD bi bila nujno v podrejenem položaju in tarča skušnjavcev. Srednjeročno bi jo vstop v koalicijo skoraj zanesljivo ugonobil, nekaj poslancev bi prej ali slej prestopilo, iz liste pa ne bi nikoli nastala prava stranka.
