Veliko prepozno se je Gregor Virant domislil, da k razkritju dohodninskih napovedi pozove politične konkurente. Če bi to storil, ko je prejšnji četrtek ‘ na odprti sceni’ prvič dobil vprašanje v zvezi s svojim nadomestilom, bi marsikdo težko branil takšno skrajšano žogico na svoji strani mreže. A to, da zdaj pobuda zgleda kot zapoznela samoobrambna domislica iz obupa nad padcem priljubljenosti, je Virantov problem, zaradi katerega ne bi kazalo spregledati bistva.
…..
Predsednik države Danilo Türk, ki je v sredo izjavil, da »položaj države na mednarodnih finančnih trgih narekuje vsakomur maksimalen čut odgovornosti in skrb za skupno dobro«, je svojo priložnost ponuditi zgled prav tako (in pravzaprav spet) zamudil. Še več, predsednikov urad je iz zgodbe o proračunsko refundiranih nakupih protokolarne garderobe, kakršna je, recimo, jeans, naredil spodobno malo farso, ki ima vrednost sociološke analize.
……
‘Solidarnostna’ farsa je torej namenjena temu, da se davkoplačevalci ne bi vprašali, zakaj za vraga se predsednik Danilo Türk ne more enkrat za vselej zahvaliti za sodelovanje uradniku s ponavljajočimi se težavami pri smotrni porabi proračunskega denarja. Od česar bi bilo gmotno več koristi kot od vrnjenega denarja za nakupe.
Domneva, da uslužbenec predsednikovega urada ve marsikaj, s čimer bi lahko po odpustitvi opletal v javnosti – tega pa si v uradu nihče s predsednikom države na čelu – ne želi, je ena od možnih. Dopustna, čeprav ni dokazljiva. Kot je dopustno imeti občutek, da obnašanje urada predsednika države ‘maksimalnega čuta odgovornosti’ niti pri drugih politikih in javnih uslužbencih niti pri davkoplačevalcih ne spodbuja pretirano.
Več: Razgledi
