Flavtistka proti kolhozniku in kagebejevcu

Seveda človeku godi, če se njegove napovedi uresničujejo. Ampak v tem primeru bi se raje motil. V štirinajstih dneh od mojega zadnjega pisanja o Belorusiji se je namreč dogajanje pomaknilo močno v smer nasilne “notranje rešitve”, kakršna je zaznamovala obračun s Solidarnostjo na Poljskem leta 1981. Protestnikom v Belorusiji, ki so si za himno svojega gibanja izbrali nekoliko predelano pesem Solidarnosti Mury, se obeta ali pa že kar dogaja ponovitev videnega pred štiridesetimi leti. Niti ni izključeno, da bo Lukašenka svoje nasilno ravnanje kdaj utemeljeval enako kot nekoč Jaruzelski, češ da je državo obvaroval ruskega posega.

Kalesnikava kot simbol 

V zadnjem tednu je dobil spopad z režimom še eno močno simbolno podobo. Simboli imajo sicer lahko veliko motivacijsko moč in so uporabni, ko zadeve že dobijo svoj epilog, zlasti če je ta srečen. A trenutno zgodba ni zabavna.

Ugrabitev Marije Kalesnikave sredi Minska prejšnji ponedeljek, njena neuspešna deportacija v Ukrajino, ki jo je preprečila z uničenjem svojega potnega lista, in njena aretacija so verjetno doslej najdrznejše javno teptanje vseh pravil, zakonov in pravic, kar si jih je Lukašenkov režim privoščil vsem na očeh. Zato je žrtev Kalesnikavo neizogibno povzdignil  v glavno junakinjo demokratičnega gibanja. Svoj prestiž je glasbenica dvignila še s tem, ko je KGB zaradi ugrabitve prijavila tako rekoč KGB-ju …

Pri tem od začetka ni bila čisto logična izbira za prvo damo opozicije Lukašenki. Veljala je za najbolj proruski člen ženske “trojice”, ki je po sili razmer izzvala avtokrata (pri čemer nobena od žensk ni pripadala tradicionalnemu okolju beloruske nacionalne opozicije Lukašenki, kar je bilo v tem primeru koristno). V preteklosti je bila kot organizatorka nemško-beloruskih kulturnih projektov verjetno vsaj do neke mere povezana z oblastjo, njenemu šefu Viktorju Babariki, za katerega je do njegove aretacije vodila kampanjo, pa je pred nekaj meseci ušla celo izjava, da bi Belorusi pozdravili rusko priključitev svoje države. Da je drugače kot predsedniška kandidatka Svjatlana Cihanovska in žena nekdanjega kandidata Veranika Capkala ostala doma, zaradi česar jo danes toliko ljudi slavi, je vsaj spočetka sprožalo ugibanja o tem, ali ni nemara blizu Lukašenki ali vsaj ruskemu režimu. V tem smislu so ji z brutalnim odvzemom prostosti naredili uslugo.

Spomin na Hedviko

Ob izpričanem osebnem pogumu se Kalesnikava še na nekoliko drugačen način dobro prilega vlogi simbola odpora. V njeni kalvariji je namreč simbolno zajet spopad med kulturo in barbarstvom. Ali tudi med lepotico in zverjo, če hočete. Na eni strani je Kalesnikava kot mlada glasbenica, ki je že pri sedemnajstih let poučevala flavto in nato študirala staro glasbo v Nemčiji (ne glede na to je njena nemščina na trenutke še vedno simpatično nebogljena), na drugi strani Lukašenka in vse bolj Putin kot ostarela predstavnika betonskega sovjetizma, ki mu ne za človeka ne za kulturo ni nič mar. Še enkrat: če bi šlo za ameriški film, bi se sam k sceni ugrabitve simpatične kratkolaske kar naprej vračal (pa sem izdal enega svojih fetišev, a tega poznajo vsi, ki so z menoj govorili več kot trikrat v življenju). Zdaj gre za resnično življenje in konec ni znan.

Nekoliko pa v spopadu med flavtistko in kolhoznikom ter tretjeligaškim kagebejevcem odmeva še usoda legendarne poljske kraljice Hedvike, ki so jo kot najstniško nadarjeno umetnico in kulturnico poročili s petindvajset let starejšim in do včeraj poganskim grobijanom Jogajlo, velikim knezom Litve (in s tem vladarjem Belorusije).  Seveda gre tu v veliki meri za stilizacijo, ki sodi k romantičnim prikazom zgodovine. A če nič drugega, litovskega kneza hkrati bremeni in proslavlja dejstvo, da je mlado ženo preživel kar za petintrideset let. In z njo vred še dve drugi ženi, med drugim Ano Celjsko. Lukašenka vsekakor meni, da je lahko tudi on tako trpežen.

Vendarle Trudeau

Dogajanje zadnjih dni v Belorusiji je celo brez zgodbe o Kalesnikavi ponovno razkrilo vso mračnost sovjetoidnega sistema. Pred približno mesecem dni sem ob branju knjige Bernarda Nežmaha o novinarskem pisanju sklenil, da se bom skušal izogibati črno-belemu presojanju dogodkov, kjer bo le mogoče. Ampak moj Bog, kolhoznik in kagebejevec me spet silita, da gledam v tem, kar se godi v Belorusiji, epski spopad med civilizacijo in barbarstvom. O sovjetoidnosti pišem že zadnjih sedem let, a me njena betonskost, ko se pojavi na delu, vedno znova preseneti. Lukašenkov recept (ki ga je očitno blagoslovil Putin) za reševanje krize je namreč v celoti prepisan iz najboljših sovjetskih učbenikov. Prisilne deportacije in ugrabitve političnih nasprotnikov so samo vrh ledene gore.

Pred nekaj leti sem izpostavil, da je danes evropski konservativec ujet nekako v sendvič med Justina Trudeauja in Vladimirja Putina. Takrat sem ugotavljal, da mu je Trudeau kljub vsem pomislekom bližji. Vmes sem zaradi nadaljnjega drsenja zahodnoevropskega konsenza v levo o tem vsaj sam pri sebi kdaj že podvomil.  Belorusija je zato zame zdravilen zgled.

Kajti jasno se kaže, da Lukašenkov in Putinov sistem ne glede na vso vabljivo tradicionalistično pravoslavno navlako temeljita zgolj in samo na sovjetoidnosti. V njej ni prostora za človeka posameznika. Slednji ne šteje nič, šteje zgolj gola sila in oblast. Torej je tudi nesmiselno govoriti o tem, da Lukašenkov model predstavlja alternativo liberalni demokraciji. Pendrek zame ni in nikdar ne bo konservativna vrednota, beton v glavah pa ne znamenje zvestobe krščanskim koreninam.  Vsakršno upanje, ki bi ga evropski konservativci polagali v ruski dvojec Putina in Lavrova, je jalovo. Po mojem mnenju se motijo tudi tisti, ki se jim zdi, da so sovjetoidi obnovili rusko veličino (in Lukašenka belorusko). S svojim zatiranjem posameznikov in njihovih ustvarjalnih pobud z blagoslovom pravoslavne hierarhije pravzaprav preprečujejo, da bi se velike ustvarjalne sile ruske kulture zares sprostile. Ker bi jim bile kmalu nevarne, kot je Lukašenki nevarna Marija Kalesnikava.

Evropa je že zamudila

Če se nekoliko vrnem k Belorusiji, je za demokratično gibanje življenjskega pomena, da se v težkih razmerah naraščajoče represije obdrži pri življenju. In da ohrani vsaj nekaj svetovne pozornosti. Avanturistična zgodba Kalesnikave je bila v tem smislu sorazmerno dobro dramilo.

Evropska unija je svojih pet minut, ko bi lahko uveljavila že tako skromen vpliv, bržkone zamudila. Cincanje z uvedbo sankcij (menda je kriv Ciper) in govoričenje o tem, da na seznamu ne bo glavnega krivca in motorja vsega dogajanja Lukašenke, razumejo betonski sovjetoidni umi v Minsku kot prazno menico za stopnjevanje nasilja. Morda bi se dalo vsaj Putina pregovoriti, naj umakne brezpogojno podporo svojemu kolegu in vzorniku v Belorusiji. A za to bi bilo treba uporabiti težje diplomatske topove, za kar očitno ni volje. Saj na zahodu niti niso vsi prepričani, da je Belorusija sploh v Evropi. Putinu pa gre v prvi vrsti za to, da prepreči “belorusizacijo” na svojem pragu, medtem ko v drugi vrsti očitno verjame, da si bo lahko Belorusijo v bližnji prihodnosti povsem podredil brez prevelikega naprezanja. Od Kremlja povsem odvisni Lukašenka je do tja najboljša pot.

Nadalje je sicer lepo spremljati triumfalne sprejeme za Svjatlano Cihanovsko na Poljskem ali naslovnice poljskih medijev v beloruščini njej v čast. Toda dolgoročno se utegne med voditelji opozicije v izgnanstvu in trpini doma razširiti prepad. Da beloruska diaspora na Poljskem in v Litvi slavi Cihanovsko kot predsednico in jo nosi po rokah, je simbolno pomembno. Toda sprememb se ne bo dalo izvesti v Varšavi in v Vilniusu, četudi Litva in v zadnjem času Poljska storita ogromno. Hkrati pa je bila prednost Cihanovske (in njenih sobork), da niso bile vezane izključno na nacionalno najzavednejši tok beloruske družbe, pač pa so predstavljale predvsem zamisli mladih proti okosteneli sovjetoidni Lukašenkovi “viziji” (narekovaji niso naključni) Belorusije. Omenjeno širino bi bilo za kakršno koli upanje na uspeh nujno ohraniti, čeprav Putin s svojim rožljanjem te naloge ne lajša in ljudi sili v protiruski kot, kamor nikakor niso hoteli iti.