Avtor: Jože P. Damijan. Kaj naj si mislimo o kandidatu za finančnega ministra, ki pride povsem nepripravljen na “hearing” (zaslišanje pred pristojnim odborom DZ)? Kaj naj si mislimo o kandidatu, ki ne pozna številk s področja, ki bi ga naj vodil? Ki ne zna našteti prioritet svojega bodočega mandata in pojasniti glavnih ukrepov, ki naj bi jih izvedel?
Uroš Čufer ni kar priplaval po juhi. Do leta 2004 je vodil Analitsko raziskovalni center (ARC) Banke Slovenije (BS), torej njen glavni raziskovalni center oziroma načeloma “možgane” centralne banke pri analizi in snovanju makroekonomskih politik. Leta 2004 je sicer odstopil (ker ni bil potrjen za člana sveta BS) in se zaposlil na NLB kot njen glavni ekonomist oziroma vodja finančnega upravljanja in kontrolinga. V obeh službah do sedaj se je po svoji funkciji moral ukvarjati z makro številkami. Sredi noči bi moral iz rokava stresti ključne makro podatke in ključne izzive javnih financ.
Vendar jih ni. To je opazil tudi, sicer običajno zelo pristranski, Dnevnik:
Čufer, ki ga je podprlo devet poslancev, pet pa jih je glasovalo proti, na prvem javnem nastopu ni ponudil konkretnih odgovorov na domala nobeno pomembno vprašanje: o Slovenskem državnem holdingu (SDH), prihajajoči prodaji obveznic v evrih, o dvigu DDV, načinu sanacije bank, virih za prihranke v javnem sektorju, o ukrepih države za pomoč podjetjem, o vlogi SID banke, morebitni dokapitalizaciji Posebne družbe za podjetniško svetovanje (PDP), o številu državnih sekretarjev… Poslancem ni omenjal nobenih konkretnih številk, pri predstavitvi si ni pomagal z grafi. Nasprotno od predhodnika Janeza Šušteršiča pa je večkrat poudaril pomen spodbujanja gospodarstva, »kar pa ne sme biti poziv k trošenju«.
Ignoranca ali neznanje? Ali kaj tretjega? Meni na misel padeta dve razlagi. Prvič, da je kot nadomestni kandidat, 37. na seznamu za to mesto, ki so ga za kandidata “sneli” v petek popoldne ob petih, morda zelo šibka izbira za to najbolj zahtevno ministrsko mesto. Toda ne glede na to je imel pred seboj polne tri dni in tri noči časa, da se dobro pripravi in da pripravi vrhunsko prezentacijo s ključnimi poudarki svojega mandata, prepriča pristojni odbor in domačo javnost, da je strokoven in kompetenten kandidat za vodenje javnih financ v najbolj pomembnem času po osamosvojitvi. In predvsem, da prepriča tujo javnost in mednarodne finančne trge, da ve, kaj bo počel in da bo trdno vodil slovenske javne finance.
Ali drugič, da očitno še ne ve, kaj bo moral delati in mora počakati na navodila tistih, ki so ga nastavili. Če bodo botri hoteli povečanje javnega financiranja z namenom spodbujanja gospodarske rasti, bo pač počel to. Če bodo želeli višje davke, bo pač dvignil DDV in trošarine. Če bodo želeli ohranitev sedanje ravni javnih plač, bo pač zagotovil sredstva za to. Če bodo želeli brisati kreditne sledove pri prenosu slabih kreditov na slabo banko, bo pač naredil tako, kot rečejo.
Toda kako bo tak šibek finančni minister, cunja v rokah nekoga iz ozadja, čez teden ali dva stopil pred tuje vlagatelje in jih prepričal, da mu posodijo dve nujno potrebni milijardi evrov za refinanciranje zapadlih obveznosti in za pokritje tekoče proračunske luknje? Kako lahko nekdo brez kakršnekoli vizije prepriča tuje vlagatelje, da Slovenija ve, kaj počne in da je sposobna kredite vrniti?
Ne ena ne druga razlaga ne vliva optimizma. Ne meni, še manj pa finančnim trgom.
Vir: Damijan blog
