Demokratični socializem – kdo lahko o tem govori
Objavljamo del razprave (v celoti na Financah) med nekdanjim ustavnim sodnikom Matevžem Krivicem in zdajšnjim ustavnim sodnikom Janom Zobcem.
Matevž Krivic:
Ker drugače visoko cenim Vaše intelektualne vrline in Vaše delo na ustavnem sodišču, česar tudi v javnosti ne skrivam, nekako ne morem mimo tega, da Vam ne bi sporočil svojega mnenja ob Vašem sedanjem, že drugem (sicer zelo spornega incidenta z Maslešo zaradi specifičnosti Vaše vloge v njem tja namreč ne štejem) »izletu« na področje, kjer se ustavni sodniki po mojem mnenju ne bi smeli pojavljati. Javno komentiranje ideoloških (ter z njimi povezanih političnih) trendov in stanja v državi in še toliko bolj njihovo ustavnopravno kvalificiranje po mojem trdnem prepričanju preprosto ni združljivo s funkcijo ustavnega sodnika. Po moji vednosti tega niti Scalia ali kakšen drug, ideološko-politično jasno opredeljen ugleden ustavni sodnik v svetu ne počne in ne sme početi. Se morda motim? Ali pa morda mislite, da Vas k temu upravičuje specifičnost situacije v Sloveniji? Če boste utegnili komentirati ti dve moji vprašanji (tudi kdaj kasneje, ne takoj), Vam bom hvaležen.
Jan Zobec:
Vaše pismo sprejemam z mešanimi občutki – vsekakor z razumevanjem, vendar tudi z začudenjem. Vedno sem namreč cenil Vašo načelno držo, tudi takrat, ko se z Vami nisem strinjal. In vedno sem občudoval Vaš pogum, še zlasti v časih komunizma, ko ste se odločno in brezkompromisno postavili v bran svobodi izražanja (spominjam se Vaše polemike s takratnim glavnim urednikom Dela Koprivcem). Prav zato me presenečajo Vaša kritika mojih javnih nastopov in Vaši pogledi na svobodo izražanja – pa čeprav ustavnega sodnika. Dobro vem, da je ta omejena – omejena s prepovedjo opredeljevanja in komentiranja odprtih ustavnosodnih zadev in vprašanj, ki so z njimi povezana. Ustavni sodnik mora biti zadržan tudi pri komentiranju zadev, ki bodo morda šele prišle na Beethovnovo 10 (recimo, če sem zelo nazoren, zadeve nepremičninski davek ali zadeve Patria).
Tudi dnevnopolitičnih tem se mora ustavni sodnik izogibati. Glede preostalega pa tudi zanj velja, vsaj tako mislim, svoboda izražanja. Nič ni narobe, če ustavni sodnik javno nastopa, govori in piše o pomembnih vprašanjih, ki zadevajo ustavnost. Pa ne mislim samo na ozka strokovna in pravnotehnična vprašanja, ampak tudi na širše vidike ustavnosti v družbi – kot so določene dejanske, lahko čisto drobne in ustavnopravno morda na videz marginalne prakse takšnih in drugačnih nosilcev oblasti (ki ne bodo nikoli prišle na naše mize), ki pa na koncu v seštevku vodijo k slabšanju stanja ustavnosti v državi.
Z ustavnostjo ne mislim samo na tisto, kar je v polju ustavnosodne presoje, ampak na presojo vseh ravnanj, prek katerih se izraža ustavna kultura v neki državi. In globoko sem prepričan, da se pri nas stvari gibljejo v napačno smer, da v tem vidiku nazadujemo. Upam si celo trditi, da je porazno stanje naše družbe (vsesplošna kriza – poslabšanje in razsulo na vseh področjih družbenega življenja) posledica protiustavnih praks. Zato čutim državljansko dolžnost, da nisem tiho, da na to opozarjam. Utišanje ustavnih sodnikov, za katere menim, da so intelektualci, katerih javna beseda pomembno prispeva k ohranjanju ali k dvigu ustavne kulture, bi po mojem mnenju osiromašilo javno diskusijo, brez katere, kot sami dobro veste, ni demokracije.
In še to – ne verjamem, da se ne bi smel opredeljevati do ideoloških vprašanj – ideoloških seveda, če enačimo ustavne dobrine (človekovo dostojanstvo, suverenost slovenskega naroda, vse, kar je na primer zapisano v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti RS, in tako naprej) z ideologijo (konec koncev imajo tudi človekove pravice svoje ideološko ozadje, da ne govorim o svobodnem trgu kot evropski ustavni vrednoti ali o ustavnem jamstvu lastnine). O marsikaterem ustavnopravnem vprašanju (na primer o referendumu, o volilnem sistemu, o zlatem fiskalnem pravilu – to mi je ta hip padlo na pamet) je tekla javna debata, v kateri smo sodelovali tudi ustavni sodniki – pa to ni nikogar motilo (čeprav gre za ideološke in politične teme).
Zelo jasno in neposredno smo se sodniki (tudi ločeno vsak od nas, povsem individualno v pritrdilnih ločenih mnenjih) izrekli na primer v zadevi Titova cesta. Bojim se, da bi Vaša stališča, če bi bila splošno sprejeta, pomenila izločitev ustavnih sodnikov iz javne debate – vsako svoje stališče bi morali presoditi, ali morda, kot pravite, ne pomeni »ustavnopravno kvalificiranje ideoloških (in z njimi povezanih političnih) trendov in stanja v državi«. Že tako se mi zdi, da stanje demokracije v Sloveniji ni dobro, da so pritiski na javno besedo, da je zato preveč inhibiranosti, samocenzure in pretirane politične korektnosti (pri vseh, ki z javno besedo nastopajo bodisi v stroki bodisi v medijih – upam si reči, da se to pozna celo v sodstvu).
Če bi iz javne debate izključili še ustavne sodnike, bi (ne samo nas – ki smo tu drugotnega pomena, ampak v prvi vrsti) posameznike, člane družbe pomembno prikrajšali za možnost slišati, presoditi in si na podlagi tega oblikovati svoja stališča do pomembnih družbenih vprašanj (ki na koncu vplivajo na ustavno kulturo).
Omenjate A. Scalio – prav njega sem imel pred letom dni čast osebno spoznati in poslušati njegov zaključni nagovor na konferenci The Federalist Society (Washington D. C., 15.-17. novembra 2012). Zelo eksplicitno je komentiral Obamovo administracijo (še prej pred njim pa sodnik Alito) – česa takega si nihče od nas ne bi drznil.
Več: Finance
