Komentiramo nekatere, tudi precej nenavadne izjave udeležencev
»Osebno sem še danes prepričan, da Adria Airways ni tukaj zato, da dela dobiček. Obstaja zato, da se ljudje lahko vozimo. Klinični center obstaja zato, da ljudi zdravi, ne pa da dela dobiček,« je povedal profesor na ekonomski fakulteti v Ljubljani Maks Tajnikar, sicer tudi nekdanji gospodarski minister, ki je neuspešno sanital Tam, in (med drugim) tudi nekdanji predsednik upravnega odbora Adrie Airways.
Komentar Financ: Osnove ekonomije, profesor: osnovna dejavnost podjetja je maksimiziranje dobička. Ekonomist Tajnikar morda na Adrio res gleda kot na javni servis, kar je klinični center, saj je imel dostop do bistveno ugodnejših letalskih vozovnic, kot večina prebivalstva, ki je plačevala tržne cene.
“Tu smo, kjer smo, in tega se ne sme na hitro razprodati. Če hočemo ostati kot narod. Če nočemo biti Madžarska, ki je vse razprodala, zdaj pa drsi v fevdalizem,” pravi Franci Križanič, nekdanji finančni minister v Pahorjevi vladi.
Komentar Financ: Drsi tudi Slovenija, predvsem zaradi brezglavega zadolževanja, za katerega je v največji meri zaslužen prav Križanič, nekdanji finančni minister. Temu očitno ni bilo jasno, da bo dolgove, ki smo jih najemali za tekočo porabo, z drugimi besedami, za preobsežni javni sektor, enkrat treba plačati. Poleg tega pa, gospod Križanič, v fevdalizmu so bila poslovna razmerja, kdo je lastnik in kdo le rentnik, povsem jasna. Pod ministrom Križaničem so se kot lastniki obnašali ljudje, ki niso imeli niti formalne moči za upravljanje z državnim premoženjem. In še to, narod ne izgine, ker privatizira. Precej laže pa, če njegova država bankrotira.
“Poskus vlade 2009 je bil prvi naiven poskus, da bi uredili upravljanje. Vsi kasnejši poskusi so bili še slabši,” pravi šef Modre Zavarovalnice (pred tem Kada) Borut Jamnik. “Natančno naj se določi, kaj naj se ne proda. In drugič, pomembno je, da razvijemo upravljavca, ki bo vlagal v domače gospodarstvo. To počnejo na Hrvaškem in prek njih kupujejo celo slovenska podjetja,” je povedal.
Komentar Financ: Nobena vlada doslej ni pokazala resnega namena izboljšanja upravljanja državnega premoženja. Edini poskus, ki pa je propadel v hipu, je bil predlog nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, da bi premoženje dali v upravljanje profesionalcem, prek razpisa. Poleg tega nobena vlada doslej ni jasno utemeljila, zakaj bi morala določena družba biti v državni lasti.
Ekonomist Maks Tajnikar pa pravi, da se moramo odločiti, zakaj mislimo, da mora ostati v državni lasti. “Jaz si ne predstavljam, da sem minister za transport in nimam nobenega vpliva na Luko Koper. Jaz si korporativno upravljanje predstavljam drugače. Ta podjetja potrebujejo strategijo. Eno ključnih vprašanj, ki ga ni v zakonu, je, kje je politika. Korporativno upravljanje pomeni urejanje odnosov med deležniki. Mi gremo na volitve in volimo politike, tudi zato, da bodo dobro upravljali državno premoženje,” je povedal Tajnikar.
Komentar Financ: Politike volimo zato, da vodijo državo. Ne, da se vtikajo v vodenje posameznih družb.
“Upravljanje državnega premoženja je vroča tema že od osamosvojitve. Žal s poudarkom na prodaji, ne pa na upravljanju. Ta podjetja so bila prepuščena lovu posameznih strank,” je na današnjem javnem posvetu stranke SD z naslovom “Odgovorno upravljanje ali masovna privatizacija” povedal prvak stranke Igor Lukšič.
Komentar Financ: Lukšič zavaja. Doslej so se družbe večinoma prodajale posvečenim političnim zaveznikom – z eno besedo tajkunom. Kam so ti, s pomočjo politike, katere del je tudi Lukšič, pahnili, vidimo. Prav tako se nismo ukvarjali z boljšim upravljanjem podjetij.
“V Sloveniji je temeljno vprašanje, kako biti na svoji zemlji gospodar. Neoliberalni ofenzivi je uspelo prepričati veliko večino ljudi, da je država slab gospodar. In to je vodilo v tajkunizacijo. Zato zdaj plačujemo zelo visoko ceno. V zadnjem času pa se govori že, da je najboljši gospodar tujec. Temu mi ostro nasprotujemo. Vedno smo zanemarjali upravljanje,” pravi Lukšič. Najboljši poskus upravljanja premoženja je po njegovih besedah AUKN.
Komentar Financ: Naš “gospodar” so upniki, pri katerih smo si sposojali denar in ga trošili. Ti bodo zdaj tudi odločili, kdaj in kako bomo ta denaqr morali vrniti. Profesorju Lukšiču svetujemo, da naj za kakšen gospodarski nasvet raje vpraša ženo, zasebnico z zdravniško prakso, ki mu bo znala povedati, da tudi banke zahtevajo plačilo posojil. Princip je povsem enak kot pri zadolževanju države. Edina razlika je, da bi ob nezmožnosti plačevanja posojila ob premoženje bila le žena, če pa država ne zmore plačati dolgov, pa nasrkajo vsi davkoplačevalci. Še to, nobene posebne kampanije za prepričevanje ljudi ni treba – ti vsak dan občutijo, kam so državo pripeljali politiki in njihovi nameščenci v družbah. Nasprotno, kakšnih posebnih škandalov v družbah s tujimi lastniki, ni.
Več: Finance
