Filozof na Freudovem kavču

3

Vinko Vasle, komentator tednika Reporter, piše o poskusu psihoanalitične recenzije.

Boris Vezjak je po izobrazbi filozof, po poklicu liberalni komunist, po značaju pa boljševik, kar gre in drži nekako skupaj, če je nit prava. A me ob tem bega paranoidno vprašanje: ali Vezjak kot filozof ve, da na primer stari grški filozofi niso bili komunisti in da bi sedanjo slovensko liberalno opcijo zasmehovali v svojih najboljših delih?

To se notranje samo-sprašujem zategadelj, ker se Vezjak v svojem najnovejšem literarnem delu (k plagiatu lastnih starih in manj starih kolumen) zateka k psihoanalizi zarot, sovraštva in poniževanja razuma kot piše. Da je vso to količino brezumja moč najti samo na t.i. desnici, je seveda obča resničnost, ki veje iz Vezjakovih pisanj in je tudi nemogoče pričakovati, da bi človek kaj podobnega iskal na tako imenovani levici, ker bi lahko kaj našel. Ampak s paranojo, manipulacijo, s poniževanji razuma, ki nam jih uprizarja levica odkar je spet na oblasti, se kar naj ukvarja kdo iz desnega kolumnističnega pola, če to sploh ima smisel. Kajti desne paranoje, manipulacije in zarote ter sovraštva je treba analizirati, dokumentirati, razlagati, (s)filozofirati in psiho politizirati kot to počenja Vezjak, levih pa ni treba, ker so v nebo vpijoče.

A Vezjak seveda sodi v filozofsko-miselno polje, ki se razglaša za libertarno in celo demokratično, čeprav včasih, no večinoma, tudi iz njegovih pisanj veje nekakšna obsedenost z Janezom Janšo in njegovo stranko, kar je bolj klasični relikt manipuliranja kot pa nekaj, kar bi lahko zlorabljali z oznako demokratično. Ker si seveda ne drznem v razmislek (niti nisem za to kvalificiran) o filozofu, ki bi moral ležati na Freudovem kavču in razlagati kakšne frustracije, spregovoriti o lastni podzavesti, materi , očetu in še čem. Lahko je tudi kaj religioznega, saj je hudič tudi v Vezjakovih kolumnah vse prisoten. In kaj bi bilo, če bi si avtor omislil ekzorcista in kako bi potem bilo videti njegovo pisanje, je seveda zgolj retorično vprašanje, kajti znano je, da filozofi svet razlagajo, čeprav ga je treba včasih malo popraviti in spremeniti. Tu pa tam tudi z revolucionarnim nasiljem, kar levica dobro obvlada, to bi Vezjak že moral vedeti. A ko filozofi svet razlagajo na ravni aktualno političnega, trpita tako filozofija kot tudi stvarnost. Ali še bolje: v Vezjakovi interpretaciji je svet takšen kot misli on, da je; če kdo misli drugače, je žrtev njegovih kolumen. Zato v njih zaradi lastne psihološke uravnoteženosti išče tudi redke pozitivce in se mu zgodi, da bivšega tranzicijskega mogotca levice Boška Šrota v svojih kolumnah jemlje v bran, ker je človek (torej Šrot) žrtev tako imenovane medijske okuženosti – se pravi, s takšnimi naj se ne bi družili, ker nas spravijo na slab glas, kar je zavržno, sovražno dejanje, kot razumem pisca. Boško Šrot zato v Vezjakovi knjigi kolumen nastopa kot levi razbojnik, ki ga od desnega loči le to, da je levi boljši od desnega, ker je pač levi, čeprav gre pri obeh za enako dejanje zoper čast in dobro ime tujega premoženja. Takšna sinteza pa je mogoče le na ravni filozofije mojstra Vezjaka.

Nekatere njegove kolumne je zato načel tudi čas, saj niso pisane za večnost, ampak za sprotnosti, za aktualne družbeno-politične potrebe in tu Vezjak vstopi v prostor žanrsko režimskega – se pravi iz subjekta pisanje se spremeni v politični objekt manipulacije, ko se ne more več distancirati niti od samega sebe. Zato se zateče k priročnemu izgovoru, da piše zaradi državljanskega motiva, da je nekaj treba storiti. Vezjak torej na tej ravni postaja državotvoren pisec, le da državo pojmuje v skladu s svojimi liberalnimi akademiki – ne kot občestvo vseh, ampak kot združbo izbranih. To ni etiketa, ampak informacija o tem piscu in filozofu.

In še k vprašanju za en evro: čemu je Vezjak preplonkal samega sebe, da se je lahko objavil še v knjigi? Ali zgolj zaradi tega, da lahko samega sebe citira, se občuduje, se sam s seboj še enkrat strinja? Je to narcisoidno, paranoidno, ali manipulacija? Resnica je lahko bolj prozaična in nefilozofska: Vezjak je to storil zato, ker se boji, da so ga nekateri spregledali, nekateri celo namenoma, kar je njegova človekova pravica. Zdaj imajo takšni ignoranti priložnost, da to sovraštvo in poniževanje razuma – če citiram podnaslov avtorjevega dela – ki so ga namenjali Vezjaku, spremenijo v neko novo seveda samo simbolično ljubezen. Ki jih bo pa nekaj stala, ker je knjiga zajetna (knjiga je orožje!), natisnjena pa je v velikih črkah, da lahko spregledajo še tisti z veliko dioptrijo.

Trenutno knjiga nima cene, ker Vezjak že na začetku jasno pove, da mu nihče nič ne subvencionira in torej o vrednosti svojih misli še razmišlja. Skladno z naslovom tega pisanja o filozofu na Freudovem kavču pa je tudi dejstvo, da je na inavguraciji tega pomembnega dela za kolumnistično arheologijo Slovenije bil psihiater Slavko Ziherl. Za vsak primer.

Reporter

3 KOMENTARJI

  1. Kdor želi še več ‘pravičnih’ in ‘uravnoteženih’ sodb o slovenski desnici, seveda brez vseh predsodkov, naj le vzame v roke Vezjakovo knjigo z naslovom: “Zmote in napake v argumentaciji : vodič po
    slabi argumentaciji v družbenem vsakdanu”. Čeprav govorita o zmotah v argumentaciji, pa sama zagrešita prvovrstni primer zmote poznane kot argument proti človeku (beri: argument proti desnici). …

  2. A je to tisti vilozof iz Vumpaške vilozofske šole, ki so ga pred leti študentje ocenili z dvojko? Ko je nekdo objavil tisti rezultat na spletu, mu je slavni Vezjak malček zagrozil. 😛

Comments are closed.