Filmski superheroji in vera

vir: blog.casperdaugaard.com

Preden se naše misli in sodbe o odnosu med filmskimi superheroji in vero zaletijo v naprej postavljene umske pregrade, dovolite, da poudarim pomembno dejstvo. Bilo bi nepošteno, ko bi z oznakama »superheroji« in »junaki« v isti koš zmetali vse tisto neverjetno dogajanje, ki ga imamo priložnost videti v kinodvoranah. Za zmešnjavo pa smo bolj kakor dobičkonosne in pompozne uprizoritve, te ali one vrste, krivi sami. Najprej zato, ker navadni smrtniki nismo usposobljeni za ločevanje med plevelom in zrnom in tudi zato, ker nas bolj kakor večdimenzionalnost zgodbe in njenega smisla privlačijo večdimenzionalni efekti videnega.

Efekt videnega

V vseh primerih vendarle ne gre pripisovati krivde povprečnemu opazovalcu, temveč filmski industriji. Filmski trak namreč v mnogih primerih predstavlja zgolj pot do zaslužka. Predstavlja obrt in ne umetnosti. Efekte in ne zgodbe. Zgodba, ki se plete v ozadju, je v nekaterih primerih tako luknjasta in plitka, da jo zmorejo prekriti le 3 D-očala in afektivna vznemirjenost. In še to samo v očeh nezahtevnega obiskovalca.

Jasno je, da so različni superjunaki in heroji s svojimi nadnaravnimi močmi in sposobnostmi kot nalašč primerni za uprizoritev senzacije. »Ljudje hočejo nekaj več, nekaj dramatičnega, nekaj magičnega« (Drago Jančar). V primeru superjunakov je zato bolj kakor njihova osebnost, življenjska pot in način, kako so se profilirali v junaka, pomembna rušilna moč. Takšna destruktivna moč brez smisla seveda tudi za vero nima posebnega pomena; Spiderman, Maščevalci in ostali panteon Hollywooda. Panem et circenses!

Kaj je v drugem košu?

Batman (Na začetku) je zagotovo lik, ki bi ga marsikdo brez posebnega razmisleka uvrstil med zgornje. Deloma bi imel prav. Medtem ko v večini filmov o junakih zgodbo pretehta spektakel, Batman predstavlja neke vrste študijo karakterja Bruca Wayna, zamaskirano v akcijsko dogajanje. Mladi Bruce Wayne, sirota z neizmernim bogastvom, je predstavljen kot čisto navaden človek. Izurjen, neizmerno bogat, a navaden človek, ki v boju zoper korupcijo in slabosti človeka spozna, da ne more zmagati kot navaden mož (v očeh drugih), temveč le kot legenda. Bruce lahko uresniči svoj cilj samo s pomočjo izjemnih psiholoških efektov ustvarjene legende. Batman je superheroj samo v legendi, ki jo je, gledano filmsko, ustvaril sam. V njegovem privatnem človeškem življenju so posledice še kako vidne: modrice, zlomi, poškodbe, depresija …

Kljub vsemu, kaj ima to skupnega z vero?

Najprej je bistveno še enkrat podčrtati človeško naravo superheroja, Batmana. To spoznanje je izhodiščna točka, ko govorimo o pomenu, ki ga ima film za osebno vero. Ni brezpredmetno, da Sveto pismo, če za trenutek zamenjamo frekvenco, izpostavlja konfliktne in problematične moške like: »Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, ni zanimivo zato, ker bi v njih odkrivali le dobre, brezgrešne in poštene ljudi. Prej nasprotno. Če za profano zgodovino velja, da jo po pravilu pišejo zmagovalci, je Sveto pismo v veliki meri sestavljeno iz izpovedi poražencev in grešnikov. Bog jih pogosto kliče in spreminja v svoje sodelavce, nosilce in posredovalce življenja. Od njih ne zahteva brezgrešnega življenja, pač pa pogumno soočanje z življenjem, tudi z lastnimi grehi« (Stanko Gerjolj). Sveto pismo torej ne opisuje popolnih moških. Pri vsakem od velikih mož tudi neprizanesljivo razkriva šibkosti. In prav to velja za Batmana, saj njegova človeška narava, ne toliko popolnost in nadnaravne moči, predstavljajo vstopno točko identifikacije navadnega smrtnika. Batmanovo človeško junaštvo je dostopno majhnemu človeku. Seveda ne v smislu visokotehnoloških naprav za obvladanje – in ne ubijanje – pokvarjencev in izprijencev, temveč v smislu identifikacije z (moralnimi) kakovostmi, ki izhajajo iz njegovega lika. Na tem mestu lahko omenimo eno najbolj vidnih in edinstvenih vrednot v filmski industriji, »ne ubijaj«. Batman svojih žrtev nikoli ne pokonča, ampak le onesposobi, tudi za ceno dejstva, da ga »moralna« odločitev ne ubijanja postavlja v bistveno slabši položaj: Joker, kot eden glavnih nasprotnikov Batmana, najverjetneje niti ne bi bil omenjen, če bi ga Batman »lahko« pokončal že ob prvem srečanju. Batmanova odločitev ne ubijanja izvira iz neomajnega zaupanja v možnost, da se človek lahko spremeni in spreobrne. Ko vsi »pravični« izgubijo upanje na rešitev »mesta pogube« Gotham City, Batman vztraja. Še več, za ceno rešitve drugih žrtvuje sebe, doživi izgon in degradacijo. Lahko bi seveda ponovno zamenjali frekvenco s svetopisemsko in iskali paralelne primere, a verjamem, da to ni potrebno …