Filmska spraševanja o dediščini množičnih pobojev

8
238
S plakata za film Biserni gumb.
S plakata za film Biserni gumb.

V Kinu Dvor in Kinoteki so predvajali filma čilskega režiserja Patricia Guzmana »Nostalgijo po svetlobi« in »Biserni gumb«. Avtor, ki je lavreat in slavljenec na berlinskem, moskovskem in canneskem filmskem festivalu, vseskozi pripoveduje isto temo: enkrat skozi perspektivo vesolja, drugič oceanov – temo o zločinih diktature generala Pinocheta. Tako v »Nostalgiji po svetlobi« sorodniki pobitih še štirideset let po zločinu iščejo in kopljejo po puščavah za ostanki svojih bližnjih. Najdena kost je hkrati bolečina in radost.

Ta moderni cineast, ki mu kritiki in publika ne očitajo preštevanje kosti ne dolgočasnega ponavljanja, permanentno uprizarja ukvarjanje s spominom na travmatično obdobje Čila. In naravnost napeljuje na slovensko aktualno spraševanje o mrtvih v Kočevskem Rogu, Barbarinem rovu in drugih skritih moriščih. Tako Čile (1973) kot Slovenija (1945) sta doživeli diktaturo, ki je svoje nasprotnike v tisočih na skrivaj pomorila in jih zagrebla, ne da bi jih pokopala v grobovih. Fenomen skrajnega sovraštva, ki nasprotnike ne izniči le kot bitja, ampak jih izniči še posmrtno, ko onemogoči svojcem, da bi se srečevali z njimi ob njihovih gomilah.

Poljski režiser Andrej Vajda se je v filmu »Katin« lotil iste travme – poboja ujetih poljskih častnikov v Katinskem gozdu s strani Stalinovih krvnikov in izginotja njihovih trupel. Ena izmed pretresljivih sekvenc prikazuje odnos sorodnikov, ki so na družinski grob vseeno vklesali ime umrlega in ob letu smrti 1940 pripisali kraj – Katin. Policijski agenti so jih seveda preganjali in odstranili nagrobno ploščo.

Torej: Čile (1973), Slovenija (1945), Poljska (1940), tri zgodbe, trije spomini in tri iskanja izginulih.

Okvir, ki sili v nadaljnji premislek. Kako se slovenska aktualnost loči od čilske in poljske? Koliko je primerov v Sloveniji, ko so sorodniki na družinski grob vpisali ime očeta, deda, brata, ki je izginil v vihri povojnih pobojev? Koliko je teh, ki bi ob imenu vpisali kraj smrti Sv. Barbara?

Slovenski parlament je lani sprejel zakon o urejanju grobišč, ki sta ga izglasovali SMC in Nova Slovenija. Politična gesta, ki naj bi na uradni ravni uredila pokop zagrebenih v rudnikih in drugih skritih moriščih. Toda veliko simbolno dejanje ne prinaša nobene realnosti. Le zakon, ki leži v predalu.

Ob tem se odpira drugo vprašanje: v Čilu niso glavni akterji iskanja posmrtnih ostankov žrtev diktature politične stranke, temveč civilna družba, posamezniki, ki terjajo pravico umrlih do groba. Slovenska značilnost je pasivnost sorodnikov žrtev, ki izvira iz strahu – 45 let je partijski režim prepovedoval in celo sodno preganjal vse, ki bi na krajih zločina prižgali svečo, kaj šele postavili spominsko obeležje. Tožilec, ki je nekoč sodno preganjal duhovnike zaradi kaznivega dejanja (?) obeleženja posmrtnih ostankov pobitih in zagrebenih, je zdaj generalni tožilec demokratične Slovenije.

Toda cena epohe 45-letnega strahu je izginotje osnovnega občutka za postulate civilizacije. Potomka ubitega deda (1945) jemlje kot naravno stanje, da na družinskem grobu ni njegovega imena. Čas pobojev vztraja skozi invalidnost. Sorodniki izginulih se ne organizirajo in v svojem imenu ne terjajo od vlade, da izvede identifikacijo pobitih v Barbarinem rovu in njihov posthumni prenos iz rudniških rovov v človeške grobove. In med slovenskimi režiserji ni Guzmana in ne Vajde.

8 KOMENTARJI

  1. Na teh zločinih temelji moč omrežij, ki obvladuje Slovenijo. In omrežja ne želijo izgubiti moči in temelja, na katerem so utemeljeni.

  2. Dober uvid, ki me potrjuje na sedanji poti. Politika je vse ugrabila, ker so ljudje tako prekleto pasivni in prestrašeni. Ter komunistično pasivno čakajo, kaj bo Firer rekel, kako jih bo Firer in Partija rešila.

    Ne pa, da bi se ustvarjalno vrgli v delo, ustanavljali civilno družbene skupine in pritiskali na lene in birokratske politike, ki jih nazaj sledijo z mitomanskimi fantazmami in nemerljivimi cilji.

    Krivi smo mi, ker smo zabetonirani, pasivni socialisti. Imamo tako gnile politike, kot smo sami gnili.

  3. Ne samo s Čilom- Pinochetom in Poljsko-Katynom je možna primerjava. S Hrvati toliko bolj, ker gre za skupno usodo tistih, ki so se maja 1945 umaknili na Koroško.

    No, Hrvati o temi za razliko od Slovencev imajo spodoben celovečerni film Četverored iz l. 1999 po scenariju akademika Ivana Aralice in enega najbolj znanih režiserjev Jakova Sedlarja. Pri filmu je sodelovala smetana hrvaških filmskih igralcev. O umetniški vrednosti tega filma sicer niso bile najboljše ocene, je pa vprašljivo, če del kritičnih ocen ni bil ideološko pogojen.

    Podoben film je v Sloveniji zaenkrat nepredstavljiv. Predvsem je slovenska kulturno-filmska srenja nazorsko preveč levičarsko spreparirana ali obremenjena, da bi od sebe lahko dala kaj primerljivega.

  4. Zelo dobra objava, presunljiv krik, terjajoča zahteva v veter z juga. Ali pa tuljenje v Burjo iz vzhoda, saj je vseeno.Tadva vetrova sta v Kučanovem Slovenistanu najpogostejša, zato.

    Čisto vseeno je, trenutno, ker je tegob v deželi tako ogromno.Tisti, ki so jih utoličili, da vladujejo , se še vedno iščejo.Ne znajo se zbrati.Ko se zberejo, začnejo frleti afere, ki odnašajo ministre in sekretarje. Nabor izbranih SZDL edinih kandidatov je tako mizeren, da bi vsaka najenostavnejša štacuna na njeni osnovi propadla v štirinajstih dneh. Izbor je tako nerazsodno zastavljen in špekulativno riskanten, da se sproti sesuva in polzi kot saharske peščine v vetru. Tudi predsednik ne more zagrabiti zadeve, da mu je ne bi raznašal veter.Vse mu polzi med prsti, pesek mu leze v čevlje, mu sili v oči in usta, tako, da v lastnem pogrezanju v puščavo nemoči čisto odmisli in pohodi vsa načela s katerimi, kobajagi,je prepričal volilce.Tatovom velikega denarja odpušča grehe zato pa kaznuje onega, ki je kradel Paštete.
    V tem primeru je pašteta z veliko začetnico.Zdaj čakamo, da slovenistanska kučanova puščava požre predsednika, zato, da bodo objavili naslednjega edinega kandidata, seveda z novim, obrazom.
    Tudi zato Dežman in Ljudmila, spet, ne moreta začeti z izkopavanjem in z pokopavanjem naših mrtvih. Zdaj imajo Zakon in imajo amandmaje in imajo stari predal za shranjevanje takih Zakonov. Imajo celo denar in imajo tudi zagon in voljo, so pravili v jeseni. konference so bile.
    Ampak, Dežman, tako kaže, nima nobenega Štrovsa, ki bi začel z delom.Verjetno tudi nimajo nobenega kameramena, ki bi sproti snemal dokumentarne zapise. Ne vem, skratka,
    česa vse nimajo tokrat, da ne začnejo z izkopavanji.

    A je lepi pevec iz kostelske dežele že snel verige s slovenskih morišč, kaj še manjka, kaj ne špila ?
    Kaj še rabi za prebitje Omerte rabljev?

    Človek pričakuje; tako sta Dežman in Ljudmila napovedovala
    daleč preje, kot je zapadel prvi sneg lani jeseni, da zdaj pa bo!Ne dramatiziram in se ne grem cinika, ker mi je rahlo že tragikomedično, da Dežman nikakor ne more začeti.
    Dela je toliko, da glava peče. Več kot 600 lokacij , ampak se na niti eni ne dogaja čisto nič. Ne zasledim niti ene najave. Torej, g.Dežman, ob velikih govorjenjih lanske jeseni, sprašujem ali ste izdelali načrt, časovni plan za kakršne koli izkope in za pogrebe ?
    Kje se ga da videti in brati? Bo spet konferenca?

    Drugo sprašujem in opozarjam, da se ne bi, slučajno začelo dogajati, da bi na “vojna grobišča” in na “prikrita vojan gorbišča” (namesto : vojna morišča!)samo posadili nova znamenja, naredili spravnopogrebne maše in tako pokopavali pomorjene, brez izkopavanj!?
    Upam, da ga ni duhovnika, ki bi vam asistiral, mimogrede.

    Pomorjene je nujno treba izkopati in jih ponovno položiti
    k počitku na lepe svete kraje, v lepo izopane jame v krstah in z lepimi rožami jih je treba položiti v ravne vrste, jih obrniti v isto smer in jim prižgati lepe sveče.

    Zdaj so , namreč, nametani kot so jih zmetali. Enega čez drugega kot živali in slabše kot zanikrni nerodnež zloži bukove klaftre pred zimo.

    Kaj konkretno se dogaja, je vprašanje.
    In kakšni so načrti, je drugo vprašanje.

    In še bolj konkretno:
    g.Dežman in ga.Ljudmila:”Kdaj se začne delo v Krimski jami
    in kdaj se začne izkopavanje v Hudi jami?”

    Toliko konkretnega kot odmev na silno sporočilno dramljenje gospoda Nežmaha.Hvala mu, absolutno.

    Pričakujem pa konkretno priganjanje, ne znam bolj posvetno
    prositi našega prestolnega nadškofa, spoštovanega g.Zoreta kdaj se bo naveličal teh jamranj in po Frančiškovo usekal po mizi in terjal, da se delo začne, za Božjo voljo. Spet mlačnost. Znamenja časov pa terjajo svoje, če ne bomo vse zamudili.Tudi g.škof bo vprašan tam pred Božjim tronom, kaj je naredil.Seveda.

    Močno upam, da bo g.predsednik Slovenije tudi zavihal rokave in dal zgled in organiziral delovno akcijo v enem od naših lepih od žleda opozorilno polomljenih lubadrskih gozdov.Lokacij je nešteto in ,če zasadi lopato eno dopoldne nekje na Dolenjskem in, da vsaj nekaj mladih pomaga, pokaže narodu kako naj družno, rdeči in beli skupaj ozdravijio gnojne zločeste bule naroda Slovencev.
    RODOVNO DREVO NARODA JE TAKO ZASEKANO IN TAKO RANJENO IN GNIJOČE,DA VISIMO NAD PREPADOM POZABLJENJA IN IZGINOTJA.

    Dragi Borut, slovenski rod lahko izgine preje kot bodo Indijci ali Kitajci postavili postojanko na Marsu!

    Ja, g.Nežmah, provocirate in zelo Vas skrbi, zato Vaše opozarjanje. Res.Nimamo ne Polanskega, ne Vajde, ne Guzmana. Imamo dovolj režiserjev, samo strah jih je premakniti se. In izziv ne prinaša slave v kučanskih medijih Slovenistana, prej pogubno raztelešenje in posvinjanje duha ter razuma.

    Ampak, sem prepričan, enkrat, kmalu, bo tako zelo hudo, da se bo narod zavedel svojih najdaljših korenin in se bo smrtno ustrašil izgubiti dragotine, ki ga držijo pri življenju.

    Trdim pa, da bi svet obstal in bi obnemel, ko bi videl predstavo o boljševiški kriminalni antičloveški krvavi grozi 1941-1947 , ki bobni v podzemlju Slovenije.

    Deset Salvadorjev Dalijev bi lahko vzklilo čez noč, ko bi začeli slikati na platna to podzemno grozjaško krvavo grozo Slovenije in nad njo sajasto, na pol mrtvo Karmo naroda Slovencev, ki so se pustili zakopati v grozo boljševiške fikcije skupaj z nedolžnimi žrtvami z bremeni za dolge čase.

    Film o Katynu bi postal miniatura te groze pod Triglavom, ko nekoč ugleda dan film o slovenskem krvavem podzemlju 1945.
    Ni več vprašanje ČE, vprašanje je KDAJ.

  5. Zelo pohvalno je to sporočilo uglednega publicista in novinarja Bernarda Nežmaha.
    Kot član Civilne pobude,Teharje-muzej genocida in katarze lahko potrdim prikazana dejstva o odnosih naše družbe do problema dediščine množičnih pobojev.
    Že 10 let stoji nedokončan in nepoveden, veličasten spomenik v spominskem parku Bukovžlaku teharskim žrtvam povojnih pobojev, ki je državnega pomena po odloku ministrstva za delo in družino.
    V takem stanju je polaganje oblastnih vencev za dan spomina na pokojne, čista farsa oblasti, ki to dela inkognito.
    Država (oblast in razne civilne asociacije) pa se spreneveda o odgovornosti za tako stanje. Sklicujejo se na denar in pristojnost, oblast pa maha z zakonom o pokopu žrtev pobojev brez konkretne lokacije in načina. Med njimi ni ustreznega dialoga in volje po ureditvi.
    Temu se lahko reče neodgovornost, ki je sramotna za celotno družbo, ki se ji reče država.
    Država kot družba v celoti z vizijo bi lahko korak po korak urejala ta spomenik v ugledno ustanovo za spravno naravnanost družbe v sožitje različnosti, da se kaj takega ne ponovi. Potrebna je tozadevna vzgoja, ki potrebuje tudi tozadevni opomnik in dokaz narodne katarze.
    Manjkajo demokratični dialog in dejanja za urejanje. Ker tega ni tudi ni tozadevnih dejanj.
    Ta zapis naj služi za spodbudo, da se zadeva začne premikati v urejeno in dostojanstveno stanje civilizirane družbe.

    • Se absolutno strinjam z Vami, g.Zabukošek.Nimam pojma o tem kako so ga delali, razen tega, da ga je krajinsko obdelala Kučanova hči (Groteska vseh grotesk) in niti ne vem kaki, pravzaprav, so bili njihovi nameni, kajti iz “spomenika in parka” veje nekaj nedorečenega, iz vsega govori nekakšen strah, zatajevanje, skrivanje, nedodelanost, zgrešen namen, zaničevanje, premoščanje, čakanje na nekaj drugega, skratka za puščobno in ubito brezizrazje. Ena sama stvaritev, postavitev ali ureditev ne pove nekaj jasnega, sporočilnega, vse je en skrotovičen in neizpraznjen naboj. Vse je nabito, zabito, ničesar ne odneseš od tam razen to:”Sem me ne bo več”!
      Tista velika, grdo oblikovana Omega na štrcljih nečesa je obupna groza, grdoba oblikovanja. Mora te zabiti v tla in te odvrniti od gledanja.
      Ja, kot je nekdo zapisal o Omegi Teharij. Tu je bil vaš Konec. Konec trpinov in mučencev rdeče kriminalne revolucije. Jaz pa dodajam : “Vi pa, ki vstopate tod mimo zdaj, vedite, da je Konec z njimi in, da ni alternative niti za vas.” tako sem čutil in čutim vsakič, ko se spominjam.
      Moja mati, ki je po čudežu prišla iz Teharij 1945 in se tja vrača vsako leto, ne čuti nič drugače kot takrat, ko je tam živela eno samo grozo.Že prve dni so ji od tam odpeljali v Hrastniški hrib očeta in v Hudo jamo brata, ravno polnoletnega. Sama je imala rosnih sedemnajst.Nobene spremembe.Nič kesanja.Eno samo grmadenje in prikrivanje zla.
      Dragi nadškof,g.Šuštar, daj stopita z g.Rožmanom do
      Velikega zbora slovenskih Svetnikov in odvalite strahotni kamen z groba slovenskih mučenikov in pošljite močan signal, močno strelo, da zbije Teharsko zakleto Omego s stebrišča dol na zemljo!

  6. Malo primerjav:

    V 300 letih svojega obstoja je španska inkvizicija umorila cca 5.000 ljudi.

    V 17 letih svojega obstoja je diktatura Pinocheta umorila do cca 3000 ljudi. Uradno število žrtev režima je 3.197. (Rettingovo poročilo – 1990)

    Število žrtev slovenskih komunistov je …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite