Filmček z odpeto celotno Zdravljico, ki ga je režiral uspešen, v tujini uveljavljen slovenski režiser Mitja Okorn, nas je navdušil in ganil.
Priznam, da sem si skoraj dve uri in pol trajajočo petkovo proslavo ogledal po delih, ker se mučim že s prireditvami, ki so dolge kakšno uro manj. Tako sem ob prvem ogledu izpustil filmček z odpeto celotno Zdravljico, ki ga je režiral uspešen slovenski režiser Mitja Okorn. Ko sem ga včeraj končno videl, sem bil navdušen, celo ganjen. Rekel sem si, tako sem si zgodovino in poslanstvo evropskega povezovanja predstavljal in si ga še vedno predstavljam tudi sam.
Kot sem si želel …
Izpostavil bi nekaj v filmu vidnih gradnikov te predstave. Prvi je, da je ostala Evropa po razdejanju druge svetovne vojne ne le razdeljena, marveč tudi svobodna samo napol. Celotna vzhodna polovica je bila neprostovoljno in za dolgo časa podvržena nedemokratičnim režimom komunistične provenience. Verjetno najbolj tragična je bila usoda Poljske, zaradi katere so zahodne države sploh šle v vojno z Nemčijo, a ji ob koncu vojne niso mogle izboriti demokratične ureditve, ampak so jo na milost in nemilost prepustile Sovjetom. Zato je imela ravno Poljska poseben položaj v sovjetskem “satelitskem” sistemu, njena posebnost pa je bila med drugim vloga Katoliške cerkve, ki je imela od vseh organizacij v kateri koli evropski socialistični državi z Jugoslavijo vred največ avtonomije v razmerju do vladajočih struktur.
Drugič je bilo slovensko popravljanje nezdravega povojnega stanja z demokratizacijo od konca osemdesetih let naprej vključeno v širše srednje- in vzhodnoevropsko dogajanje in njegov samoumevni del. Ni torej razloga, da bi na Poljake, Litovce ali Estonce, ki so nam v marsičem kazali pot, gledali zviška. Šele s koncem sovjetskega imperija in Jugoslavije je lahko Evropa zadihala s polnimi pljuči, kot je bilo včasih modno reči.
Tretjič filmček po mojem mnenju upravičeno izpostavi posebno vlogo Janeza Pavla II., ki se v njem pojavi trikrat kot eden motorjev demokratičnih sprememb. S svojo poljsko izkušnjo je kot malokdo razumel tragičnost razdeljenosti Evrope na svobodni in nesvobodni del in je za premostitev te tragičnosti zastavil svoja prizadevanja v večji meri kot večina papežev iz nam otipljive zgodovine. Tudi Evropska unija kot mirovni projekt, kar je ravno tako izpostavljeno, je bila zares mogoča šele po koncu delitve. Seveda sem se nehote vprašal, v kolikšni meri je njegova uspešna poljska zgodba vplivala na Okornov film ob Zdravljici.
Pa vendar to danes ni zgodba vseh
Ne skrivam, da sem vesel, ker je na proslavi slovenska država na neki način uradno posvojila zgodbo, ki jo že dolga leta pripovedujem sam. In sem si od nekdaj želel, da bi se lahko ob njej poenotila večina slovenskega občestva. Le da se mi je kar nekaj časa zdelo, da jo pripovedujem predvsem sebi, da je ne bi preglasila tista, ki se mi je zdela v slovenskem prostoru in predvsem pri vladajoči politiki bolj navzoča. V njej je srednje- in vzhodnoevropsko sosedstvo večinoma razumljeno kot nekaj zelo odmaknjenega, v njej je močno zasidrana iluzija, da je Slovenija po drugi svetovni vojni lebdela v nekakšnem paradižu neuvrščenosti ali vsaj vicah, Janez Pavel II. pa seveda nima nobene privzdignjene vloge.
In nemara se me je prav zaradi tega ob veselju, ki je prevladovalo, polastilo nelagodje. Ne v prvi vrsti zaradi tiste (verjetno) večine sodržavljank in sodržavljanov, ki si v prizadevanju za bolj osnovne in zemeljske reči ne morejo kot jaz privoščiti razkošja, da premišljujejo o zgodovinskih temeljih naše in evropske skupnosti. Bolj me skrbi, da ne bi videnje, kot ga servira Okornov filmček, s svojo jasnostjo in neposrednostjo tistih, ki so bili zaradi dolgih let filmčkov drugačnega predznaka tako rekoč priraščeni na drugačno zgodbo, tako zelo odbil, da se jim bodo pocedile sline po preprostejši stari pripovedi in jo bodo hoteli nazaj. Zgodba, ki je blizu meni, pa bo spet izgnana napol v ilegalo. Saj vem, rekli boste, da se lahko takšna misel porodi le v glavi razvajenega strahopetca. Ali zajca, kot me je nekoč poimenoval neki moj prijatelj.
Nazadnje me spričo izkušenj zadnjih mesecev in morda let še bolj skrbi, da niti na zahodu naše celine (znova?) ne vedo niti ne razumejo, da sta bila njihova svoboda in blaginja v povojnih desetletjih v veliki meri kupljeni z nesvobodo druge polovice celine.
