Želim si, da bo film Samo začeti je treba, ki bo sedaj dostopen javnosti, spodbujal solidarnost med nami in spremembe na bolje.
Krek in solidarnost
Ko mi je Matej Cepin dal tole nalogo, nisem vedel, kaj naj povem. Saj smo že imeli več kot 10 predstavitev filma o Kreku po vsej Sloveniji, po filmu vedno tudi pogovor. Nikoli pa nismo govorili prav o solidarnosti.
Kaj sploh je solidarnost? Najprej mi je padla v oči etimologija. Solidarnost izvira iz latinskega pridevnika solidus, kar pomeni trden. Solidarnost kot nekaj, kar daje skupnosti trdnost. Ko bi posameznika zlomilo, ga drugi podprejo. Druga definicija govori o prostovoljni družbeni podpori med ljudmi.
Solidarnost je torej nekaj, kar daje skupnosti trdnost, za kar se posamezniki prostovoljno odločijo.
V krogu družine je solidarnost – hvala Bogu – še vedno nekaj običajnega. Solidarnost do lačnih otrok v Afriki ter žrtev naravnih nesreč po drugih koncih sveta tudi radi pokažemo z darovi za Karitas, misijonarje in druge humanitarne organizacije. Izziv pa vidim predvsem na ravni sosedskih odnosov. Če samo pomislim: v našem nadstropju bloka je 8 stanovanj. Tam živim že skoraj 9 let, a po imenu poznam samo 2 od stanovalcev (pa še ta se čez nekaj dni selita). Ko so nama z ženo vdrli v klet nama nihče ni sporočil – kako bi, saj se ne poznamo – dokler nisva sama tega odkrila.
Ljudje iščemo varnost in gotovost v svojem delu, v svojem zaslužku. Se zanašamo na svojo moč. Pogosto se šele, ko te moči pojenjajo, znova pojavi potreba po drugem. Biti bližnji. Naj povem lep primer tega. Tast in tašča živita v starem jedru Metlike. Ker so že skoraj vse urade in trgovine preselili v novi del je center vedno bolj prazen, peščica prebivalcev pa že kar v letih. Prišli so do zavesti, da vsak sam ne zmore. Tako je postalo kar normalno, da si gospe nesejo kos sveže pečenega štrudla, prosijo drug drugega, naj pogledajo na hišo medtem, ko gredo k zdravniku. Da pridejo vprašat, če je vse vredu, ko tašče kak dan zaradi bolečin v kolenu ni pri maši.
Krek reševal stvari tam, kjer se jih je dalo
Ta občutek za bližnjega je nekaj, v čemer mi je Krek velik zgled. Župančič je tako navdihnjeno zapisal ob njegovi smrti, da je Krek kakor knjige bral ljudi:
»Tako zatopil se je tajnopis
človeka našega, da je odtis
njegovih najglobočjih sanj
vžgal pekočo stigmo vanj.«
Reševal je stvari tam, kjer se jih je dalo. Če bi čakali na državo na Prtovču, morda še zdaj ne bi imeli vodovoda. Tako pa jih je Krek spodbudil, sosedje so stopili skupaj in naredili nekaj.
To je spoznanje, ki je najbolj odmevalo po predvajanjih filma. Želim si, da bo film, ki bo sedaj dostopen javnosti, spodbujal solidarnost med nami in spremembe na bolje.
