Filip Terčelj – slovenska Antigona

6
Foto: Štulčeva domačija v Davči, približno tako je zgledala na dan umora Filipa Terčelja in Franca Krašne.
Foto: Štulčeva domačija v Davči, približno tako je zgledala na dan umora Filipa Terčelja in Franca Krašne.

V škofiji Koper poteka proces za beatifikacijo, po vojni umorjenega duhovnika Filipa Terčelja. Beatifikacija je smiselna, če je določena oseba za ljudi zgled, smerokaz, spodbuda za resnično krščansko življenje. Pri tem pa procesa za beatifikacijo ne smemo zamenjati z moraliziranjem. Tudi svetniki so samo ljudje, ki so tudi grešniki, kljub temu pa mora biti kandidat za blaženega vendarle pokončna oseba, prežeta z evangelijskimi krepostmi.

Že samo dejstvo, da so Filipa Terčelja, skupaj z duhovnikom Francem Krašno, 7. 1. 1946, na zahrbten način umorile povojne komunistične oblasti, sproža veliko vprašanj in dvomov. Znane so polemike ob poskusu rehabilitacije škofa Rožmana in ob beatifikaciji Lojzeta Grozdeta.

Niko Gorjup, v svojem prispevku Del katoliške cerkve se je uprl škofu Rožmanu (www.ujet.si, 19. 2. 2010), citira odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V prispevku je omenjen duhovnik in pisatelj Finžgar ter naveden njegov citat v katerem govori o »najbridkejšem črnem madežu« katoliške Cerkve na Slovenskem; Rožmanov suspenz duhovnika dr. Metoda Mikuža; svarilo, ki ga je škofu Rožmanu poslal dr. Izidor Cankar; izjava akademika dr. Antona Trstenjaka o tem, kako se je mariborski škof dr. Ivan Jožef Tomažič uprl kolaboraciji; citat jezuita Franca Ceraja iz njegove knjige Partizan nekoliko drugače; ter citat Petra Kovačiča-Peršina, ki meni da »sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«

Koliko je Gorjupov zapis na spletu, interpretacija Ivana Jana Srečka, ter mnenje Petra Kovačiča-Peršina objektivno, koliko pa gre za političen konstrukt in diskreditacijo Cerkve? Je res vse tako črno-belo, kot hočejo predstaviti »črni, beli in rdeči«?

V obdobju fašizma je bil Filip Terčelj »Čedermac vseh Čedermacov«. Zaradi svojega delovanja v prid zatirani slovenski manjšini v Italiji, je doživljal preganjanje, strahotno mučenje in konfinacijo v južni Italiji. Po prebegu v Jugoslavijo, je v Ljubljani deloval kot profesor na gimnaziji in bolniški kurat v psihiatrični bolnišnici. Raziskave kažejo, da je bil Filip Terčelj povezan s krogom, ki se je zbiral okoli Finžgarja, da je med vojno plačeval prispevek za OF, da so se pri njem zbirali aktivisti OF, da je sodeloval pri zbiranju prispevkov za družine interniranih ali aretiranih, da je bil apriori proti domobranstvu na Primorskem. Zakaj so ga po vojni komunistične oblasti zaprle? Zakaj je bil zahrbtno umorjen v Štulčevi grapi v Davči? Zakaj je bilo potrebno umor prikrivati? To vprašanje si zastavljam kot vicepostulator, saj nikakor ne bi bilo prav, da na oltar postavimo človeka, ki si tega ne zasluži, oziroma nam ne more biti za zgled. Lepo prosim, da mi sporočite, če kdo ve karkoli obremenilnega proti Terčelju. Tudi zato, da v tem primeru, postopek zaključimo ter z njim ne mučimo živih in mrtvih.

Raziskovanje okoliščin Terčeljeve smrti v Davči, me utrjuje v prepričanju, da je Terčelj, s svojim ravnanjem tik pred smrtjo, daleč presegel stališča, ki jih zasledimo v enostranskih polemikah med »partizani in domobranci«. Po pričevanju ljudi v vaseh pod Ratitovcem, sta se duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj, javno zavzela za družine, katerih očetje so po končani vojni izginili (24 mož) ter za 90 v Avstrijo izgnanih oseb, med katerimi je bilo 62 otrok. Njihovi predniki so se v te kraje naseliti pred 700 leti, nosili so nemške priimke ter uporabljali tirolsko narečje. Povojne oblasti so te ljudi obravnavale kot tujce, švabe, naciste, izdajalce, sodelavce okupatorja in razredne sovražnike. Naj zgodovinarji in pravniki presojajo o krivdi teh ljudi ter o upravičenosti ravnanja novih oblasti, tako ali drugače, dejstvo je, da sta se Franc Krašna in Filip Terčelj zavzela za te ljudi in njihovo dostojanstvo. Gotovo sta vedela, da bi prišla bolje skozi, če bi molčala in se ne bi zavzela za »izdajalce«. Ugotovitve kažejo, da je v Sp. Danjah od konca vojne do decembra 1945, izginilo nad 50% prebivalcev, na celotnem področju v vaseh pod Ratitovcem pa okoli 30%. Mar ni to democid, genocid, ki so ga izvedle takratne slovenske oblasti? Kdaj se bomo Slovenci s tem resno soočili?

Ob premišljevanju teh dejstev postajam kritičen tudi do stališča Petra Kovačiča-Peršina, kot ga predstavi Niko Gorjup. Moj namen ni zagovarjanje škofa Rožmana in domobranstva. Recimo, da drži, da je bila vloga škofa Rožmana taka, kot jo vidi Peršin in je Rožman v resnici najbolj odgovoren za bratomorno vojno med Slovenci. Je Rožman odgovoren tudi za povojne poboje? So povojne poboje izvedli domobranci? Na kakšen način je Rožman odgovoren za smrt Terčelja? Je Rožman odgovoren tudi za to, da se povojni poboji še vedno prikrivajo in da povojna grobišča še vedno niso raziskana ter urejena, četudi se za nekatera ve, kje so? Mar ni to prikrivanje in valjenje krivde na druge še veliko večji zločin in človeka nevredno dejanje, kot so bili izvensodni povojni poboji?

Terčelj je slovenska Antigona! Zdi se, da bomo Slovenci potrebovali še veliko časa, da »prežvečimo« Antigono, ki jo je Sofoklej napisal že v 5. st. pred Kristusom. Terčelj in Krašna sta se več kot pol leta po vojni zavzela za »sovražnike« in bila tako zvesta svojemu duhovniškemu poslanstvu. Spoštovanje vsakega človeka, tudi zločinca, ni le naloga duhovnikov, temveč vsakega kristjana in vsakega človeka. V civiliziranem svetu ima tudi kazen, pa naj bo izrečena po pravični ali krivični sodbi, pred amnestijo ali po amnestiji, svoje meje.

Nam tudi smrt Antigone, Hajmona in Evridike ne zadostuje? Kaj pa usoda Kreona; jo prepoznamo v našem narodu? Za vse je potrebno moliti, vsem želeti dobro, vsem odpuščati! Vsi smo med seboj bratje! Tudi Kreon je naš brat, četudi še vedno ne priznava svoje odgovornosti!

Paradoks: naš odnos do preteklosti je sedanjost!

Poleg tega: po krščanskem prepričanju, pa tudi po prepričanju muslimanov in tistih, ki verujejo v reinkarnacijo, se življenje ne konča s smrtjo, temveč je le prehod v nov način bivanja. Kosti ali pepel pokojnih je v »grobovih«, pa naj bodo le ti znani ali neznani, taki ali drugačni, naj gre za raztros pepela v morje ali za uporabo pepela pri izdelavi opek; bodisi da so bili umorjeni pokopani s pieteto ali s satanističnim obredom. Truplo in grob ni dokaz za prenehanje bivanja. Polinejk, Eteokles, Hajmon, Evridika in Antigona so med nami in nas spodbujajo k spravi. Nič nočejo slišati o ceneni pomiritvi in pozabi. Ne bodo odnehali, dokler živi ne dosežemo sprave in sprejmemo človeških zakonov, ki so zapisani v naših srcih.

Po krščanskem prepričanju na svetu, v vsakem izmed nas, poteka boj med dobrim in zlom, pri tem pa je izid vnaprej znan. Boj med dobrim in zlim poteka tudi v našem odnosu do preteklosti. Na koncu bo zmagala Ljubezen. Se ji je smiselno upirati?


6 KOMENTARJI

  1. Ali sem prav prebral, da naj kdo pove, če ve kaj obremenilnega zoper Terčelja?! In to v istem odstavku, ki pove, da je podpiral zločinsko organizacijo?! Tisto organizacijo, ki ga je pozneje “likvidirala”, ker ni bil zadosti njen. Se tukaj nekdo norčuje?!

    To seveda ni ovira pri beatifikaciji, če je zablodo spoznal in popravil. Hočem le opozoriti, da tekst kaže veliko konfuznost.

    Ali pa navajanje Gorjupa, Srečka, Trstenjaka, Cerarja, Peršina ipd., potem pa jih spodaj “podpisovati” kot »črni, beli in rdeči«. Prosim vas – kdo od teh je za “bele”?!

    Ali ste, g. Vidmar, vi že presegli “enostranske polemike med judi in nacisti”? Si upate npr. “uravnoteženo” trditi, da so bile žrtve enako krive kot rablji? Po isti analogiji namigujete ob partizansko – domobranski dialektiki.

    Presežimo enostransko Terčelj (žrtev) – Antiterčelj (rabelj) polemiko! Boste tudi njegove mučitelje spravili do časti oltarja? Ali samo pri Terčelju niso vredni te časti? Pri klevetanju Rožmana in pobijanju domobrancev so pa že skoraj pol blaženi?

    Spoštovani gospod Vidmar, z iskrenim veseljem vam priznam, da ste v spoznanjih zares daleč pred povprečnim (najglasnejšim) Primorcem, a zmede je za nekoga v odgovorni vlogi skoraj-postulatorja vseeno še odločno preveč. Nikakor nočem spodbijati počez, a sektaštvo še pri svetništvu in slovenskih pokrajinah je pri najodgovornejših ljudeh pač zares odveč!!

  2. Zakaj so ga po vojni komunistične oblasti zaprle? Zakaj je bil zahrbtno umorjen v Štulčevi grapi v Davči? Zakaj je bilo potrebno umor prikrivati?
    =====================
    Kaj nimate nobene dokumentacije o njem? Pošljite koga vsaj v arhiv.

  3. Nekam zmedeno pisanje, podobno kot zadnjič nastop Franceta Dolinarja v oddaji o spravi. Podpiranje komunizma se Trčelju po moje ne bi smelo šteti v dobro pri kandidaturi za blaženega.

Comments are closed.