Filip Terčelj – ob obletnici nekega zločina

24
Foto: Radio Ognjišče.
Foto: Radio Ognjišče.

Primorska duhovščina je po končani drugi svetovni vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Med novimi oblastniki je prevladalo mnenje, da je Cerkev glavna opozicija vladajoči partiji, ker naj bi želela prevzeti glavne pozicije in vpliv med ljudstvom. Po mnenju komunistov naj bi Katoliška cerkev izrabljala verski čut med ljudmi z dokazovanjem, da je vera v nevarnosti pred komunizmom.

Primorska duhovščina je v obdobju fašizma odigrala izrazito pozitivno vlogo, ko se je zavzela za narodne pravice Slovencev (in Hrvatov) v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo izginiti vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Preganjane in ukinjene so bile vse zakonite civilnopravne ustanove Slovencev in Hrvatov v okviru italijanske države. Katoliška cerkev je bila še zadnje zatočišče za preganjano manjšino in duhovniki pogosto edini razumniki, zlasti na vasi, ki so vztrajali z ljudstvom.

Cerkev na Primorskem je konec druge svetovne vojne dočakala z relativno majhnimi žrtvami med duhovniki, zlasti v primerjavi s t.i. Ljubljansko pokrajino. Do razpada Italije leta 1943 ni bilo človeških žrtev med njimi, čeprav so italijanske oblasti slovensko duhovščino preganjale (zapor, konfinacija, nasilna premestitev), predvsem zaradi narodno-obrambnega dela v korist zatirane manjšine v Julijski krajini.

Partizansko gibanje se je zavedalo moči in vpliva duhovnikov med ljudstvom, zato je bilo postopanje z njimi skrajno previdno. O tem priča uvodnik v daljšem pismu z naslovom »Predragi duhovniški sobratje«, ki ga je duhovnik Metod Mikuž, »verski referent pri Glavnem poveljstvu Slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov« napisal 20. februarja 1943 in ga naslovil na primorsko duhovščino:

»Z velikim veseljem sem izvedel, da ste skoro brez izjeme vsi polni navdušenja za našo sveto osvobodilno stvar. Nič čudnega to, si mislim, saj morete edino vi, ki ste neustrašni borci za vero in slovenstvo vztrajali toliko let pod poživinjenim fašističnim terorjem, razumeti, doumeti in pravilno vrednotiti naš veliki osvobodilni boj, boj za pravo človečnost, vseh materialnih vezi očiščeno vero in trajno svobodo slovenskega naroda.«

Proti primorskim duhovnikom, ki so nasprotovali partizanskemu gibanju, predvsem je šlo za nasprotovanje revoluciji, se je postopalo po naslednji direktivi komunističnega vodstva partizanskega gibanja: »Proti odprto nasprotnim duhovnikom moramo postopati dosledno in znati braniti našo narodno oblast.«

Po septembru 1943 so se razmere spremenile, okupatorjevo nasilje in partizanski teror sta zahtevala žrtve tudi med primorsko duhovščino. Tako so samo partizani do konca vojne ubili sedem primorskih duhovnikov in dva bogoslovca. Najbolj je izstopal umor kaplanov Ludvika Sluge in Lada Piščanca v Cerknem februarja 1944. Ob koncu vojne nam seštevek pokaže, de je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot bombardiranja ter Nemci in četniki skupaj.

Na protifašizem primorskih duhovnikov in služenje v narodovo korist so novi oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi večjega dela Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je tudi Cerkev izza nekdanje rapalske meje postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge. Začeli so se procesi in obsodbe primorskih duhovnikov ter bogoslovcev. Med temi velja izpostaviti predvsem t.i. tolminski proces marca 1952 proti petim duhovnikom, bogoslovcu S. Sivcu in kobariškemu organistu L. Šturmu. Šlo je za nadaljevanje tiste sprevržene politike povojnih državnih oblasti, ki se je v drugih predelih Slovenije sistematično izvajala že vse od konca druge svetovne vojne, njeni začetki pa segajo v nastop revolucije med okupacijo.

Omenjena revolucionarna praksa se pokaže tudi pri krutem umoru Filipa Terčelja (1892–1946), vipavskega rojaka iz kmečke družine v Grivčah pri Šturjah, danes del Ajdovščine ob levem bregu Hublja. Naselje je tedaj spadalo pod deželo Kranjsko in s tem v Ljubljansko škofijo. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju je domači župnik Ivan Kramar prepričal starše, da so nadarjenega mladeniča poslali naprej v šole. F. Terčelj je tako med 1905–1913 obiskoval škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani. Po maturi se je jeseni 1913 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Posvečen je bil 8. januarja 1917 v Ljubljani, kjer je imel junija 1917 tudi novo mašo, ker je njegova mater doma hudo zbolela. Njegova prva kaplanska služba je bila v Škofji Loki. Po nasvetu svojih predstojnikov, predvsem škofa Antona B. Jegliča, je jeseni 1921 nadaljeval študij teologije na Socialno-pedagoški fakulteti v Kölnu. V tem času je Terčelj skrbel tudi za slovenske izseljence, posebno za rudarje na Vestfalskem. Zanje je ustanovil prvo zasebno šolo v Hambornu pri Oberhausnu.

Po vrnitvi na Primorsko jeseni 1922, tedaj že v okviru italijanske države, je Terčelj začel z neutrudnim narodnobuditeljskim delom, zlasti med mladino. Znan je bil kot sposoben organizator, izvrsten pridigar in prosvetni delavec. Veliko je delal na področju cerkvenega petja, vodil duhovne vaje in tridnevnice.

Kot katehet in duhovni vodja je deloval v zavodu Alojzijevišče v Gorici, kjer je tudi bival. Postal je tajnik Prosvetne zveze, ki je vključevala 162 katoliških prosvetnih društev na Goriškem in hkrati mladinski organizator v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije, narodno-obrambne organizacije primorskih Slovencev, ki se je borila proti poitalijančevanju. Toda fašistične oblasti so do jeseni 1927 ukinile vsa kulturna in izobraževalna slovenska društva v Julijski krajini.

Zdi se, da je tudi Terčelj pripadal skupini goriških krščanskih socialcev, ki se je povezovala z bolj liberalno usmerjeno narodno-obrambno organizacijo TIGR, čeprav so krščanski socialci nasprotovali tigrovskim metodam delovanja. Tako so mladi goriški krščanski socialci, tudi na Terčeljevo pobudo, odklanjali zbiranje zaupnih vojaških podatkov, hkrati pa so opravljali politično obveščevalno delo in pomagali odkrivati italijanske zaupnike med primorskimi emigranti.

Terčelj se je razdajal za vero in narod, ustanavljal je izobraževalna in kulturna društva, prirejal tečaje, začel izdajati mesečnik Naš čolnič, hkrati je pisal o vzgoji, ukvarjal se je tudi s prozo in poezijo. Bil je tudi član vodstva Goriške Mohorjeve družbe, kjer je leta 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem, s katero je želel pokazati, da je družina temelj narodnega in verskega obstoja vsakega naroda. Pogosto se Terčelj ni podpisoval z imenom in priimkom, ampak je uporabljal različne psevdonime (Grivški, Čavenski, Pelikan), ali pa se je podpisal samo z imenom Filip oz. s kraticami F. T.

Njegovo kulturno in prosvetno delovanje je bilo trn v peti fašističnim prenapetežem, ki so ga konec leta 1931 zaprli. Obtožili so ga, da se je družil s posamezniki, ki so v Brdih, ob prvi obletnici ustrelitve bazoviških žrtev, izobesili nekaj slovenskih zastav. Med mučnimi zaslišanji v goriških in koprskih zaporih so mu očitali iredentistično delovanje v korist Jugoslavije. V začetku leta 1932 so ga konfinirali v Campobasso v pokrajini Molise. Zanj so posredovale ugledne osebnosti, tudi nekateri goriški duhovniki na odgovornih mestih. Zato je 13. novembra 1932 minister Arturo Bocchini izdal sporočilo, da je Filip Terčelj pomiloščen. Uradno je šlo za pomilostitev ob priliki praznovanja desete obletnice prihoda fašistov na oblast v Italiji. Tako se je Terčelj smel vrniti iz konfinacije, toda službe med Slovenci ni dobil. Ponujali so mu sicer razne namestitve v notranjosti Italije, a on ni želel zapustiti svojih krajev. Zaradi neke pridige mu je grozila ponovna aretacija in konfinacija, zato so mu prijatelji poslali zaupnika na očetov dom v Ajdovščino, ki mu je svetoval, naj se hitro umakne v Kraljevino Jugoslavijo. Iz dokumenta italijanske kvesture z dne 4. maja 1934 je razvidno, da je 26. aprila 1934 Filip Terčelj prestopil tedanjo italijansko–jugoslovansko mejo blizu Godoviča in se odpravil v Ljubljano. Sprejel je službo kateheta in profesorja nemščine na II. državni (poljanski) gimnaziji, stanoval pa je v ljubljanski umobolnici na Poljanskem nasipu, kjer je bil tudi hišni duhovnik. Bolela pa ga je, ker v Ljubljani ni bil sprejet z naklonjenostjo, niti med nekaterimi sobrati duhovniki. Tudi v novem okolju je nastopal na različnih shodih, zbiral katoliško mladino in organiziral zanje duhovne vaje. Predvsem pa je vedno in povsod opozarjal na obupen položaj zatirane slovenske manjšine pod tedanjo Kraljevino Italijo.

Ob italijanski zasedbi aprila 1941 so Filipa Terčelja okupatorji ponovno zaprli za tri mesece. Po izpustitvi se je povezoval s krogom, ki se je zbiral okoli pisatelja F. S. Finžgarja in kazal naklonjenost do OF. Tudi Terčelj je plačeval prispevek za OF in nudil zatočišče aktivistom OF, hkrati pa je odklanjal organiziranje domobranstva na Primorskem.

Po koncu druge svetovne vojne so Terčelja zaprle tudi nove jugoslovanske oblasti, obtoževali naj bi ga sodelovanja z okupatorjem. Ker so se obtožbe izkazale za neutemeljene, so ga po treh mesecih izpustili. Počutil se je izdanega, po vsem kar je dobrega naredil in trpel za preganjane primorske rojake. Po izpustitvi iz zapora se je želel vrniti na Goriško, toda oblast mu tega ni dovolila. Zaman se je obračal tudi na starega prijatelja in pisatelja Franceta Bevka, ki je tedaj opravljal pomembne oblastne funkcije na Primorskem. Terčelj je ostal brez stanovanja in sredstev za preživljanje. Zato so ga nekateri duhovniki na Kranjskem prosili, da jim je hodil pomagat na različne župnije. Župnik Franc Krašna (1887–1946) iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, ga je tako prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti KNOJ-a, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu. Krajevne oblasti iz Kranja so leta 1947 ukazale, naj vse neznane mrliče ustrezno pokopljejo. Tako so domačini iz Davče oba ubita duhovnika prekopali na svoje pokopališče, svojci pa so jima pozneje postavili nagrobni spomenik. O njunem tragičnem koncu priča zapis na marmornati plošči pod zvonikom župnijske cerkve v Davči, kjer je poleg osnovnih podatkov tudi pripis: »Oba zahrbtno umorjena.« Glede naročnikov tega umora danes lahko sklepamo tako na ukaze iz slovenskega partijskega vrha, kot tudi na lokalne oblastnike. Slednje je motilo, da sta hotela duhovnika Krašna in Terčelj posredovati pri oblasteh v Ljubljani za domačine iz vasi pod Ratitovcem, ki so jih nove oblasti aretirale po koncu druge svetovne vojne. Nekatere so kasneje pobili, druge izgnali v Avstrijo, »krivdo« pa naj bi dokazovali predvsem njihovi nemški priimki in staro tirolsko narečje.

Poleg tega se je tedanji politični vrh v Ljubljani nedvomno bal Terčeljevega ugleda na Primorskem, ki si ga je pridobil s svojim narodno-kulturnim delovanjem pod fašizmom ter njegovo jasno izraženo namero, da se tja kmalu vrne. Razen pričevanj in govoric, doslej še niso bili odkriti morebitni ohranjeni dokumenti, ki bi potrjevali ali izključevali omenjene razloge za zahrbtni umor.

V škofiji Koper se je jeseni 2010 že začel postopek za beatifikacijo umorjenega duhovnika Filipa Terčelja, ki ga kot postulator vodi dr. Primož Krečič, koprski stolni župnik, kot vicepostulator pa neumorno zbira pričevanja mag. Bogdan Vidmar.

24 KOMENTARJI

  1. Hvala avtorju za ta lep zgodovinski pregled zamolčane velike osebnosti slovenstva in Cerkve. Upam, da postopek beatifikacije čim prej obrodi sadovi. Tako mučenca Filipa Terčelja, kot na drugem koncu Slovenije mučenca Danijela Halasa. Upam, da po Terčelju nekoč poimenujejo tudi kakšno slovensko šolo.

    Prav je tudi, da se v obudi zgodovinski spomin na južnotirolsko manjšino iz vasi pod Ratitovcem in nad Baško grapo in da se poskrbi za varovanje njihove kulturne, tudi stavbne dediščine.

  2. Zelo dobro napisano.

    ZA nobenega od njiju nisem do sedaj slišal. Tudi krut pokol družin (nemški potomci) iz vasi Danje, Sorica, Podbrdo, Podlonk, Prtovč je še danes zamolčan in kaj slišiš samo še od prijateljevih staršev.

    Dobronamerno me zanima: ali je naloga duhovnika, da se ukvarja z ideologijo in narodom? Kje je Jezus skrbel za narodno zavednost Judov preganjanih od Rimljanov. Seveda so italijanski katoličani, predvsem kleriki v času fašizma igrali zelo grdo vlogo. Večjo moč so imeli, slabši so bili.

    Pa res nimate nič ustnih in pisnih virov likvidatorjev. Domači terenci so pol leta po vojni zelo verjetno pobijali samo po ukazu z vrha: Kidričeva morilec1 in morilec 2, Kardelj, Maček! Hafner?

    • Pavel,jasno in glasno vam še enkrat-predvsem tudi zaradi drugih bralcev Časnika- povem.da vaše vprašanje cit:”ali je naloga duhovnika,da se ukvarja z ideologijo in narodom?”ni-kot presneto dobro veste tudi vi sami-niti slučajno “dobronamerno”,ampak zavajajoče in prefrigano sugestibilno v stilu starega in neokomunističnega po-revolucionarnega ločevanja Cerkve od države!A Slovenski duhovnik je(razen v totalitarizmu!) svoboden državljan z vsemi zagotovljenimi pravicami iz Slovenskega in Evropskega Državljanstva po obeh ustavah!Brez prizadevnih in zavednih Slovenskih duhovnikov kot je bil npr.Filip Terčelj,pa bi tudi vi in drugi Slovenci morda govorili le Italijansko,Nemško-ali pa pa morda še Rusko in Srbsko…Če bi le hoteli,bi povsod lahko našli dovolj dokazov o tem-a očitno vam ni do tega.Sicer pa…že dolgo opažam,da je pogovor z vami brez smisla in imam res že dovolj teh igric.

      • Kot jaz razumem … gospod Pavel ne sprašuje, ali se duhovnik sme ukvarjati z ideologijo, narodom in podobno, gospod Pavel sprašuje po temeljnem poslanstvu duhovnika. No, pa berimo:

        179. Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo?

        Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.
        http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

        Zadovoljni gospod Pavel?

        • In kako naj opravlja duhovnik svoje temeljno, torej oznanjevalno poslanstvo drugače kot preko besede in preko Besede. Predvsem v maternem jeziku in materni kulturi ljudstva, ki se mu Besedo oznanjuje. Svoboda ljudstva, predvsem duhovna svoboda, med drugim v izražanju po svoji volji, v svojem jeziku in svoji kulturi, je s tem nekaj, kar ni samo duhovnikova pravica kot človeka in intelektualca, ampak kar je po naravi integralni del njegovega poslanstva, ker je to naravna duhovna potreba tistih, ki jih naslavlja.

          In slovenski primorski duhovniki tistega časa, slovenski Čedermaci so izgleda skoraj instinktivno to čutili in to izpričali na junaški način. S tem odgovarjam tudi pavlu. Se mi zdi skoraj odveč, saj bi pričakoval, da to vnaprej razume, ampak morda pa le ni odveč to povedati, recimo tudi komu drugemu, ki bo bral.

          • “kako naj opravlja duhovnik svoje temeljno, torej oznanjevalno poslanstvo drugače kot preko besede”

            S svojim življenjem. Sem ter tja pa mora vendarle postaviti jezik domorodcev na malo višjo raven. Najlepši primer za to je naš Baraga.

          • Opomba … sveta Ciril in Metod pa sta dvigovala slovanske jezike na višjo raven in tako Slovane obvarovala pred germanizacijo …

          • Tole o Vianneju, Cirilu in Metodu in Baraga pa se mi zdi zelo dobra intervencija.

            Škoda, da sta Ciril in Metod bila leta 1945 tako grdo zlorabljena s strani rdeče mafije. Ne morem, da ne bi povedal, kako se ta model zlorabe duhovnikov v mafijsko socialistične namene dogaja tudi danes.

        • Hvala za vaš trud. A ta birokratska (kot socializem) LATOVŠČINA me prav odbija. Nič čudnega, če zahodna Cerkev sama v sebi propada, je v prostem pade.

      • Baubau, jasno in glasno vam povem, da nimate prav. Vidim že, da se moram zaradi džihada (edino mi imamo prav, smo od Boga poklicani, posekajmo brezverce : tiste, ki ne priznavajo našega kulta in našega vodje kot edinega, ki nas lahko reši in nas modro vodi) prav samocenzurirati. Kajti besedo dobronamerno sem napisal kasneje, da ja kak paranoid ne bi razumel drugače in začel s sekiro jurišati name.

        Kako poklicani se čutite, da patriarhalno skrbite za druge in “v imenu vseh” bijete “pravične vojne” in še penite od jeze in ogorčenja.

        Po vašem obnašanju vas spoznavamo. Hudič vas močno jaha. Stalin v peklu se vam smeje, ker uporabljate njegove metode.
        Niti pomislil nisem v smeri komunističnih prevzgojiteljev duhovnikov. Seveda ima vsak duhovnik pravico politične opredeljenosti, volitev. Na srečo nima več pravice biti politik (klerikalizem je naredil ogromno škode, ki jo v Cerkvi plačujemo še danes). So pa še politkomisarji danes, ki izgorevajo pretežno za mafijo ideologijo. Se mi pa zdi zanimivo, da so ljudje tudi takrat govorilni tlačansko vdano na opozorila, da kleriki niso primerni voditelji:
        “Ja kdo nas bo pa potem vodil? Ja kdo nas bo pa potem reševal pred…? Ja, saj nimamo boljših politikov? Kakšne so vaše rešitve? Ne kritizirajte veš čas, dajajte rešitve, pa vi prevzemite…?

    • Meni ni preveč všeč tu pavlov izraz “nemški potomci”. Tudi avtor uporabi izraz tirolski. Jaz uporabim tu zgoraj izraz zdajšnje pokrajine, Južnotirolske. Dejansko so govorili neko vrsto nemškega jezika, a precej posebno. Podobno posebno kot Kočevarji, ki pa so bili naseljeni, če se ne motim, z Bavarske. Na sorškem polju pa so bili zanesljivo naseljeni Bavarci, Freisinška škofija.

      Skratka, njihova identifikacija ni bila prvenstveno nemška. Ampak mogoče v prvi vrsti tirolska ali celo briksenška, torej po škofiji, ki so ji pripadali. Stoletja so tudi vsako leto številčno peš romali v rodno škofijo. Se pa sam ne spomnim več, ali sem bral, da so romali v središče škofije Briksen, ali pa v staro versko središče Pustertala, Innichen. Če se ne motim, so bili izvorno prav iz te severne doline južnotirolske pokrajine, torej Pustertala.

      • Hvala za to. Večino tega nisem vedel. Po očetovi liniji sem potomec ali briksenških ali freisinških nemško govorečih. Takrat Nemčije še ni bilo. V 18.in 19.stl. se je začela obsedenost z nacionalno državo, narodom (Prešeren, romantika). Imam prijatelja, družinsko se družimo, izpod Ratitovca. Tam imajo vsi tipično nemške priimke. Le, da eni so se že prej po Sloveniji, asimilirali. V Zg. In SP. Danjah pa so govorili svoj jezik.

        If (naj te pohvalim, da si tukaj med najbolj normalnimi pripadniki plemena, sekte, kulta: čeprav včasih čisto sveto prepričano kako imaš prav in kako gledaš normalno in sredinsko, sekaš orto socializem), mi lahko prosim razložiš še to:
        1.Kdaj so škofi selili podložnike?
        2. V 14.stl. renesansa, mestne državice, razcvet?
        Ali v času Karla Velikega (sveto nemško cesarstvo v 9. in 10.stl. – gotika)?

        3. Zakaj so jih selili?

        4.So bili to kaznjenci?

        5. Ali so bili mnogo, mnogo bolj izobraženi kmetje kot tukajšnji?

        • Heh, težko ti bom to natančno odgovoril. Stvari sem prebiral v Loških razgledih, ki izhajajo letno, bogvedi v katerih. In izvodov nimam pri sebi, ampak so pri mami.

          Za tvoj priimek vem, da je razširjen predvsem na sorškem polju blizu Kranja ( tudi znani kantavtor je od tam). Tam so zanesljivo naseljevali freisinški bavarski škofje. In prebivalstvo se je povsem asimiliralo v slovenstvo, za razliko od od sveta odmaknjenih vasic v hribih pod Ratitovcem.

          Kot veva, so naseljenci pod Ratitovcem in nad Baško grapo iz briksenške škofije, mislim da iz Pustertala. Briksenški škofje so imeli v sedanji Sloveniji sicer pomembno posest na Bledu. Freisinški pa predvsem Škofjo Loko z okolico, pa na Koroškem tedaj slovensko naseljeno področje ob Vrbskem jezeru ( nekateri to lokacijo povezujejo z nastankom Brižinskih spomenikov).

          Mislim, da sta obe posesti po pisnih virih iz časa začetkov drugega tisočletja, če se ne motim iz časa enega naslednikov Karla Velikega, Otona II. Torej čas neposredno po nastanku Brižinskih ( torej freisinških) spomenikov.

          Za obe ti naselitvi iz dveh škofij sem skoraj prepričan, da segata še v srednji vek, ne vem pa točno, v kateri čas. Če bi moral ugibati, bi rekel v visoki srednji vek, v 14. ali 15. stoletje. Tudi za Kočevarje se mi zdi, da so iz tistega časa.

          Te stvari so v Loških razgledih nekje zapisane, ampak kot pravim, nimam jih pri roki. In polno izvodov bi bilo za pregledati, kje to piše.

          Niso bili kaznenjci, tega nisem nikjer zasledil. Nobene asociacije na Avstralijo, torej. Niti ni bilo kakšno načrtno potujčevanje ali širjenje nemštva; tega ni bilo v tedanji mentaliteti.

          Verjetno so jih selili zaradi demografske rasti v izvornih krajih in relativno praznih, ugodno ocenjenih oddaljenih posestev pri nas. Na nek način so ti ljudje napredovali, so dobili svoj lep kos zemlje, ki morda doma ne bi bil dosegljiv.

          Mestne državice so značilnost drugih pokrajin, v naši bližini predvsem italijanskih. To je bilo izvorno ruralno, kmečko, morda tudi delno obrtniško prebivalstvo in podobno je živelo tudi v okolju, kamor je prišlo. Predvsem so prišli kmetovat.

          Kmetovali so pa očitno precej zgledno, napredno za naš prostor. Kmetije na Sorškem polju so do danes ohranile svoje posebnosti in so lepo urejene, v kolikor jih niso, nekatere, žalibog, pred kratkim, opustili.

          V hribih pod Ratitovcem ali Bohinjskimi hribi nad Baško grapo je bilo seveda kmetovanje mnogo težje, precej vezano na gozd, a tudi za njive, travnike in pašnike se je lepo skrbelo. Sorica je recimo še danes čudovita tudi zaradi skrbno urejene kulturne krajine. Občudovanja so vredni tudi zato, ker so uspeli dobro gospodariti tako visoko in v strm breg- Zg. Danje, danes žal žalostno zapuščene, so na 1100m nadmorske višine tudi najvišja slovenska vas.

          Ozemlje obeh škofovskih posestev pri nas se je skozi čas nadpovprečno razvijalo, vsaj do industrijske revolucije. Tudi mesto Škofja Loka priča o tem. Recimo izjemen razvoj cehovstva. Obenem z gospodarstvom tudi kulture. Škofjeloški pasjon kot prvo dramsko delo. Ogromno umetnikov, od besednih ( me drugimi Tavčar) do upodabljajočih, posebej slikarjev ( Grohar, Šubici) izhaja iz širšega območja. Sakralna dediščina krajev je seveda neprecenljiva. Škofja Loka je prva v Sloveniji recimo dobila elektriko.

          Tudi ljudstvo je dobro sprejemalo oblast ukrivljene palice. Četudi pretežno kmečko, je bilo to ljudstvo hitro pismeno in dobro razgledano, na mnogih kmetijah so premogli prave knjižnjice. Do danes je ostalo nadovprečno tradicionalno in katoliško v vrednotah. Predvsem škofjeloško podeželje, ki se ga je komunizem in migracije manj dotaknil kot mest, velja za eno najbolj politično pomladnih ali zmerno-desnih v državi. Ivan Oman ali Prevčeva družina kar dobro kažejo na svoje lokalno poreklo, upornik Luka Mesec najbrž malo manj.

          Toliko, pavel iz moje glave.

          • Najlepša hvala.

            Zelo si se potrudil. Izredno dobro si opisal. Zelo malo učiteljev sem imel v življenju, ki so tako ognjevito in srčno predstavili določeno tematiko.

    • Lubi Savel&Pavel?
      Pa zmeri ti neki zmanka, se ti spodmakne pručka al pa se ti zlomi klinc na lojtri. pa brez zamere, hočem bit čisto dobronameren.
      Da ne ovinkarim-nisem tak trot, da bi ti odgovoril na vprašanje o duhovnikovih funkcijah, delovanju v občestvu,itd

      Namesto odgovora bi ti ukresal iskro, tako, dobronamerno, nobenega cinizma:
      Ali poznaš slovenske Čedrmace?

      Pa ne me vprašati zakaj, prosim lepo.

  3. V članku je pretežno napisano kako se je duhovnik Terčelj srčno boril za slovenski narod. Manj jasno pa, da ga je likvidacija rdečega džihada (čeprav je podpiral OF in ni podpiral domobrancev) doletela predvsem zaradi tega (ali celo samo zaradi tega) ker sta s Krašno šla tisti dan v Ljubljano reševati nemško manjšino, tisti večinski del svojih župljanov. Tu se res kaže svetniška smrt pogumnih Kristusovih bojevnikov.

    Pretirana se mi zdi skrb za narod (to je bila pač obsedenost kulture tistega časa) in narodova duševna bolezen (paranoidnost, nanašalnost: vsi drugi nas ves čas in vsepovsod ogrožajo).

    Terčelj je dobesedno umrl kot pastir drugega naroda, zato so vsi izgovori, da je bil fašist, čisto mimo.

    Za avtorja in druge imam vprašanje kdo je bil duhovnik Krašna, par stavkov, od kod je bil… Hvala.

    • Da me ne bo spet kdo napačno razumel in džihadisti črno napadel:

      “Terčelj je dobesedno umrl kot pastir drugega naroda, zato so vsi izgovori, da je bil fašist, čisto mimo.”

      Je pa to jasen pokazatelj, da so bili komunisti (s slovenskimi koreninami) že takrat fašisti. Ne samo po letu 1948, ko so Jugofašisti (titoisti) prekinili s stalinizmom (jih pobili ali poslali na Goli otok: kjer so bili zaprti občudovalci Stalina in sami zagrizeni komunisti).

      Predvsem pa par let kasneje (po lakoti zaradi 5-letk in kolhozov) ko so dovolili mala podjetja, malo gospodarstvo, privatnike in še kasneje, ko so v podjetja spuščali kapitaliste – lastnike iz Nemčije, Avstrije in Italije (Semperit, Siemens, Henkel, Renault, Fiat). Saj je industrija zaradi komunizma crkavala in bi jo brez tujcev pobralo.

  4. No sedaj pa ena paralele, ki bo džihadiste na obeh straneh vrgla v luft (sami se bojo razstrelili, ker se grem svobodo govora).

    Titoisti so bili fevdalni, ki niso znali gospodariti in voditi gospodarstva, podjetij. Živeli so lagodno kot buržuazija. Kmetje pa so zaradi brutalnih davkov stradali in umirali od lakote.

    Kot mafijci (novi razred) so za predstavo pred ljudmi na zunaj napadali Zahod, Evropo, ZDA in kapitalizem. Podmizno pa so z njim sodelovali. Kajti SZ so bili lačni berači. Celo tako močno so titoisti sodelovali (kolaborirali) s kapitalisti, da je ZDA denarno postavila 4.najmočnejšo vojsko v Evropi: JLA. Postali so čisti odvisniki Zahoda in še danes so. Najhuje pa so tolkli po konkurenci, po notranjem sovražniku. Udbovec Niko Kavčič (mentor IB in jj) je nazorno opisal vzporedno mafijsko “ekonomijo”.

    Tako imamo tudi danes “črne titoiste”, ki na zunaj užigajo po komunistih, udbomafiji (histerično stanje državljanske vojne) in notranje sovražnike iščejo predvsem med neopredeljenimi, vsegliharji in na desni, pri konkurenci. Medtem ko veselo podmizno trgujejo z udbomafijo. Pa tudi ovirajo z njo vse reforme, že minimalne spremembe. Mentaliteta jurišnikov pa je ista kot pri stalinistih.

    • Največji džihadist na tem forumu si prav ti, Pavel.
      Vedno mora veljati le tvoja, vsi drugoče misleči so džihadisti, socialni, sdsovski, friclovski!

      Daj, Pavel, malo se skuliral, boš lažje živel, kar bo dobro zate in tvojo družino. Pa še tisti perfekcionizem glede idealne družine te ne bo težil!

    • mali martin:
      “Beden si”,
      “vas bo obrekljivost pokopala”,
      “Pavel, v svoji nadutosti”,
      “Brigaj se za svoje ležišče !”,
      “Pavel, spominjaš me na stare opravljive vaške tercialke !”,
      “ti s svojim obrekovanjem pa si škodoval njej in njeni družini.”,
      “Podlo!”,
      “Samo ćlovek, ki ni čisto gladek si vzame čas za iskanje gradiva za takšno pisanje ! Škoda cajta ! Ampak, če je sovraštvo, tud pmet ne pomaga !”(to je sicer letelo na Alfeja),

      Pavel, a si prepričan da si odporen na take kletve? Tole, kar se ti dogaja zadnje dni je precej nevarna zadeva. Prožilci tesnobe in depresije? mali martin s svojo pojavo spominja na katoličana, jaz se bojim, da lahko gre tudi za kaj takega:
      “Razdiranje cerkvenih skupnosti je prav tako del tega, ker dlje ko nekoga oddaljiš od Boga, lažje ga je dokončno odtrgati. Več je poti, kako razdreti cerkveno skupnost, jaz sem uporabil klevetanje. Razširil sem govorice in manipuliral z ljudmi na zelo posebne načine, da sem dosegel, da so se zgražali nad svojo cerkveno skupnostjo in jo zapustili – in jih tako odtrgal od vere.”
      https://iskreni.net/druzina/kultura-zivljenja/166146-bivsi-satanist-halloween-prvotno-krscanski-praznik-je-danes-praznik-okultizma.html

  5. Katoliška cerkev je v preteklosti mnogo naredila za obstoj slovenstva. Vsekakor mnogo več kot kot komunisti, a tega cerkvi niso pripravljeni priznati. Umor Terčelja je eden izmed mnogih zločinov, ki so jih storili medvojni in povojni revolucionarji, o čemer pa repetovsko zgodovinopisje bolj malo poroča. Bolje rečeno kar prikriva.

    Menim, da bi tudi sedaj KC morala biti bolj dejavna kot civilna družba glede posvetnih stvari. Tudi glede teh zločinov. Zakaj je preveč pasivna, bi verjetno vedeli povedati njeni predstavniki. Je to strah pred kritiko skrajne levice, je to zaradi udbaških sodelavcev v cerkvi ali kaj drugega?

    Mimogrede, gospod Pavel, niso vsi, ki se z vami in vašim načinom komunikacije ne strinjajo, džigahisti. Preden jih določate, se sami poglejte v ogledalo.

    • “Mimogrede, gospod Pavel, niso vsi, ki se z vami in vašim načinom komunikacije ne strinjajo, džigahisti.”

      Vem, da ne. Alfe, J, Zdravko, if in še kdo se lahko pogovarjamo z argumentiranjem. Pa se dostikrat ne strinjamo. Se trudimo ubesediti in razložiti svoje misli.

      Džihadisti pa samo z ogorčenjem in zmerljivkami. V enem ali dveh stavkih.

  6. Imam predlog za zgodovinarja Renata in duhovnika Bogdana: ali lahko na Časniku objavita kako osebno pismo, razmišljanje, dnevnik, misli, pričevanja iz arhivov od duhovnikov Terčelja in Krašne.

    Kajti gotovo je imel notranje boje glede zapovedane ideologije krščanstva in slovenstva. Na drugi strani je bila prebujajoča, napredna, personalistična smer, ki so jo krščanski socialisti zadavili in utopili v komunizmu in socializmu. Zelo me zanima zakaj je Terčelj

    1.zavračal domobranstvo
    2. podpiral OF
    3. Kako je odgovarjal komunistom, ki so hoteli izgnati cca 500 (ali je kje številka, koliko ubiti, koliko zaprtih, koliko izgnani oseb) slovenskih družin, južnotirolskega izvora, ki so živele okrog Ratitovca in Bohinja (Nemški Rovt).

Comments are closed.