Fenomen pesnika Balantiča

1
311
Foto: Martin Lisec.
Foto: Martin Lisec.

Društvo Demos na Kamniškem, Društvo sv. Jakob, pobuda Resnica in sočutje ter spletni magazin Časnik so v okviru Socialnega tedna v Knjižnici Franceta Balantiča v Kamniku pripravili okroglo mizo z naslovom Fenomen pesnika Balantiča na Kamniškem: od političnega problema do sočutnega iskanja poti sprave. Povod za pripravo okrogle mize so bili politični zapleti okoli preimenovanja kamniške knjižnice. Na odmevnem junijskem pogovornem večeru o pesniku Balantiču in odzivih na izjavo kulturnikov, zgodovinarjev in drugih uglednih javnih osebnosti se je ponovno razkrilo, da je sprava večplasten in zapleten proces, ki se dotika najglobljih in najbolj intimnih plasti človekovega čutenja in doživljanja, posameznikovih izkušenj, vrednot in odnosa do življenja, hkrati pa je vraščena v vse kulturne, politične in medijske procese slovenske družbe, ki je zaznamovana s številnimi odprtimi ranami iz preteklosti in z aktualno notranjo razdvojenostjo. Otroci in vnuki – tako žrtev kot krvnikov – so zaznamovani z bolečino, vsak s svojo, in sam Bog ve, kakšna je bila intimna družinska izkušnja travm teh, ki danes podpirajo preimenovanje knjižnice, in onih, ki temu nasprotujejo.

Na tokratnem pogovornem večeru, ki se ga je udeležila tudi sestra Franceta Balantiča, gospa Tilka Jesenik, in na katerem smo zbrali čez sto udeležencev, so sodelovali trije eminentni gostje: dr. Bernard Nežmah, dr. Andrej Perko in dr. Tomaž Erzar. Po uvodnem pozdravu dr. Marjete Humar in recitalu treh Balantičevih pesmi je voditeljica večera, novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko, provokativno načela dve uri trajajoč pogovor: “Smo na kraju zločina, bi porekli tisti, ki jih je zbodlo ime. Ali pa bi kraj zločina poimenovali prostore občine, kjer so to poimenovanje izglasovali. Ali pa bi za zločince razglasili tiste, ki so dobili idejo zanj. … Še vedno potrebujemo dovoljenje, da smemo javno govoriti o tem, kako razmišljamo? Se je treba še vedno bati, če razmišljamo drugače? Zdi se, da v nekaterih okoljih duh časa zaostaja. Je to občina Kamnik? ”

Gostje so se v pogovoru dotaknili različnih tem. Uvodoma so spregovorili o svojem odnosu do pesnika Balantiča. “Diplomiral sem iz književnosti leta 1984, a o Balantiču nisem zvedel nič” (dr. Nežmah). “Balantičeva poezija umiri jezo. Njegovi verzi so nežni, razodevajo, da je bil rahločutna duša” (dr. Erzar). “Name je naredil Balantič velik vtis. Če bi živel v nekih drugih časih, bi ga častili kot Prešerna. Nerazumljivo je, da nismo Slovenci sposobni ob njem stopiti skupaj in ga primerno počastiti. Tragično je, da tudi ob Balantiču čutimo razdvojenost” (dr. Perko).

Nadalje je tekla beseda o praznovanju 70. obletnice konca druge svetovne vojne. Dr. Tomaž Erzar je izrazil prepričanje, da se je odnos do sprave tudi zaradi številnih dogodkov, organiziranih ob tej obletnici, nekoliko spremenil. Poudaril je pomen poslušanja različnih zgodb ljudi, ki so imeli izkušnjo vojnega in povojnega nasilja. “Nimam nič proti partizanskim zgodbam, če bi bile resnične. Toda treba jih je brati z malo soljo.” Danes postaja čedalje bolj jasno, da se je zgodba, ki smo jo poslušali dolga desetletja, od druge svetovne vojne naprej, izpela. Hkrati dobivajo zgodbe ljudi, ki so bile prej utišane, legitimnost in domovinsko pravico: ni jih več mogoče utišati ali zatreti. Po njegovem mnenju doseže nek narod v procesu sprave pomemben preboj vedno, ko nekdo, ne glede na kateri strani je, pove nekaj, česar mu ni potrebno povedati; ko prizna napako in prosi za odpuščanje.

Dr. Andrej Perko je med drugim spregovoril o svojih spominih na otroštvo, ko so k njegovemu očetu, slikarju Lojzetu Perku, prihajali različni ljudje, tako škofje kot tudi partijski funkcionarji, med njimi tudi Maček. “Ko sem kot otrok to gledal, se mi ni zdelo to nič čudno.” Po njegovem ljudje verjamemo to, kar hočemo, zato je dialog nemogoč, če nismo sposobni iti “preko” svojih prepričanj. Poudaril je, da je pomembno, da v življenju sprejemamo odločite. To, da sprejmemo odločitev, je izraz svobode posameznika. Citiral je Frankla, ki meni, da ne moremo nikoli govoriti o kolektivni krivdi nekega naroda, ampak lahko govorimo vedno samo o osebni odgovornosti. Ko se posameznik odloča, je svoboden, da izbere smiselno ali pa nesmiselno odločitev. In še: “Pomembno je, da se odločamo, čeprav narobe.”

Dr. Bernard Nežmah je med pogovorom postregel s številnimi udarnimi mislimi: “Vojna je produkt interpretacije.” “Prepoved besed in drugačnih misli vpliva na to, da se svet skrči.” V preteklem režimu sta bili najtežji besedi izdajalec in kolaborant. “Pri nas sta to postali nalepki, s katerima so ožigosali kogarkoli in ga degradirali.” Glede sodobnih medijev in načinov sodobnega komuniciranja je dr. Nežmah mnenja, da je medijska realnost, ki jo spremljamo, res samo medijska realnost in da pogosto nima nikakršne zveze z dejansko realnostjo. Zaradi tega se je potrebno zavedati velike omejitve medijev. “Medijski svet je nekaj, kar bi se morali učiti brati.” Na socialnih omrežjih opaža malo resnih iniciativ državljanov, sem in tja se pojavi samo kakšna iniciativa za spremembo tega ali onega imena. Socialna omrežja so odprt prostor, zato so lahko pomembno “orožje” civilne družbe, hkrati pa omogočajo številne manipulacije.

Sogovorniki na pogovornem večeru so se dotaknili tudi nadaljnjega razvoja dogodkov okoli preimenovanje knjižnice v Kamniku. Čeprav sta dva občinska sveta, Občinski svet Občine Kamnik in Občinski svet Občine Komenda, soglasno sprejela odločitev o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, zgodba glede na napovedane procedure še ni zaključena. Dr. Nežmah je ob tem opozoril, da se moramo v demokraciji “navaditi” in sprejeti tudi odločitve, ki niso povsem po naši volji, a so bile sprejete po demokratični poti.

V tem prispevku smo povzeli samo nekatere poudarke bogatega pogovornega večera v Kamniku. Vabimo vas, da spremljate Časnik: v naslednjih dneh bomo objavili videoposnetek celotnega pogovora na okrogli mizi v Kamniku.

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite