Fenomen Frančišek

1
352

Papež Jorge Mario Bergoglio je marsikoga presenetil z imenom Franciscus. Po začetni radovednosti in ugibanjih, kateri Frančišek iz cerkvene zgodovine (Asiški, Saleški, Ksaverij) ga je navdahnil, se je na srečanju z mediji ves svet uzrl v asiškega ubožca, pridigarja in misijonarja, ko je papež izjavil Francesco de Assisi. Paradoks? Rimski Pontifex Maximus (Veliki duhovnik), kot se imenuje papež, se zgleduje po kontroverznem svetniku, ki ni bil duhovnik in je s svojo pojavo spominjal vse prej kot na vatikansko stolico.

Fenomen po fenomenih                 

S Frančiškom sem doživel tretjega Petrovega naslednika, prvega od njih Janeza Pavla II. sem v živo srečal dvakrat, enkrat iz neposredne bližine. To je bil človek misli, karizme in Kristusa, ki je celo odgrinjal ideološke zavese. Benedikt XVI. je bil veliki teolog, pa vendar razumljiv razlagalec liturgije in Kristusa v svojih knjigah o Nazarečanu. Njuno bolehanje je bilo moč spremljati skozi medijsko prizmo dogajanja na Svetem sedežu. Svet se lahko praktično v vsakem trenutku preko medijev poveže s trpečim papežem in ustvari »virtualno« sočutje. Vera, mir in sočutje presegajo nacionalne in kulturne meje. Poljski papež je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zbral v Assisiju predstavnike svetovnih religij, da bi molili za mir. Vera in mir sta bili za Frančiška nekaj, kar presega vse meje sveta in dimenzije stvarstva.

Papež Inocenc III. in asiški ubožec  

Novi papež je zavrnil predlog imena Adrijan, ki bi spominjal na reforme tega papeža in se je podal na pot za Frančiškom, ki je dosledno izpolnjeval evangeljsko preprostost in uboštvo. Zanimivo, novi papež, prvi Neevropejec, je po krvi staršev italijanskega rodu, medtem ko je bil Sv. Frančišek sin italijanskega trgovca Petra Bernardoneja in matere Pike iz francoske Provanse. Sv. Frančišek je živel na prelomu 12. in 13. stoletja, ko je bila cerkev pred izzivi zaradi vojn in krivovercev, a hkrati je bila to zlata doba srednjeveške kulture in ustvarjalnosti. Veliki sen mladega in razvajenega Frančiška sta bili slava in viteštvo. Preobrat Frančiška se je zgodil po njegovem drugem neuspelem viteškem pohodu, takrat v papeški vojski, in ponovni bolezni. Bog je že starozaveznim prerokom pogosto govoril v sanjah in Frančišek je ves bolan sanjal o vprašanju »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«. Frančišek je sprva kolebal med samoto in ljudmi, naposled pa se je po božjem glasu (Mt 10,7-13) odločil za oboje. Njegova duhovnost je temeljila na uboštvu, samoti, molitvi in oznanjevanju evangelija. Že pred tem je Frančišek slišal glas:»popravi mojo cerkev«. Cerkev je bila v tistem času v marsičem politična, vendar je Frančišek kakor Kristus gledal preko družbe, struktur in politike. On ni bil upornik, ampak rešitelj. Kljub protislovjem cerkve je obstajal znotraj cerkve, mar mu je bilo za njeno »telo«, za ljudi! Ubog, odet v preprosto haljo, je šel v Rim k papežu Inocencu III., ki ga je blagoslovil in potrdil Vodilo za novoustanovljeni red manjših bratov (frančiškanov).

Evangelij in stvarstvo   

Frančišek bi naj bil po milostni domislici rojen v hlevu (kot Jezus), saj njegova mati ni mogla roditi v običajnih razmerah. Frančiškova narava je bila kot sonce (od tod Sončna pesem), čeprav je po svoji spremenitvi veliko pretrpel. Eloi Leclerc v svojih knjižici Modrost nekega ubožca ganljivo oriše Frančiškov čut do človeka, narave in Boga. Frančišek je bil svojevrsten inovator, saj si je dovolil delovati drugače, bolj pristno in odprto za milost Boga. Pripetljaji z razbojniki in nevarnim gubijskim volkom nam kažejo, da je možen drugačen krotek, pristop do vsega, ki ne bo prežet s strahom in nasiljem. Frančišek je enostavno videl svet in kar ga napolnjuje. Njegova veličina se kaže tudi v tem, da je v času križarskih vojn mirno poskusil z evangelijem na egiptovskem dvoru sultana Meleka el Kamela.

13. marec 2013 – papež Frančišek (I.)

Ko je vel bel dim iz vatikanskega dimnika, je zavelo navdušenje po vsem svetu, prvi papeževi stiki z verniki in mediji so navdušenje še stopnjevali in dosegli svojevrsten vrhunec ob znamenju – imenu svetega očeta. Poznavalci Sv. Frančiška pogosto omenjajo, kako pomembna so bila znamenja za tega svetnika. Ob vseh teh svetih trenutkih za cerkev človek skoraj ne more pomisliti na njeno grešno stran. Pa vendar ima celo frančiškanski red precej razburkano zgodovino. Ob tako visokih idealih Sv. Frančiška in posvetnemu napredku so se po njegovi smrti pojavljali odkriti notranji in zunanji spori, pritiski na strogo vodilo pa so bili že prej. Nedvomno, da so vatikanske in druge afere v nebo vpijajoče in kriminalne, vendar se moramo zavedati, da lik Sv. Frančiška ne predstavlja izvrševalca čistk rimske kurije ipd. Pokojni duhovni pisatelj Carlo Carretto v knjižici Jaz, Frančišek pokaže Frančiškovo mistično opredelitev za uboge. Socialni in gmotni položaj ljudi v postmoderni družbi je občutljiva tema, vendar ne primarno cerkvena. Sv. Frančišek ne nasprotuje bogastvu, saj je podoba drže, čutenj in doživetij, ki ne iščejo temelja v razumskih in retoričnih opredelitvah.

Po izvolitvi se je veliko pisalo o »politiki« novega papeža. Frančiškovi bratje so bili ob svojem nastanku v stiku z ljudskimi množicami. Lahko analiziramo ali bo papež Frančišek denimo presegel ljudskost in karizmatičnost Janeza Pavla II ter ali bo s tem, ko je blagoslovil misijonarja Opeko, predvsem apostolski. Lahko debatiramo o izzivih Cerkve in njeni prihodnji podobi ter naredimo splošni zaključek, da je kot vedno težava v telesni in duhovni gobavosti časa, na kateri ni imuna »niti« Cerkev. Kaj naj to sploh pomeni? V postni kolumni sem razmišljal o pomenu ženske in papež Frančišek je na svoji avdienci po veliki noči posebej nagovoril žensko in mater, ki sta zaklad človeških občutij in ljubezni. Papež in ime gor ali dol!? Pomen Sv. Frančiška ni v tem, da so sedaj vse oči uprte v Vatikan. On me nagovorjav tem, da se ni treba jalovo zaposlovati s svetom, ampak, da je bitka v nas samih. Zato tudi  ni mogel dobiti osebne vojne na viteških poljih. Čeprav se je odpovedal bogastvu, družini, slavi in stari družbi, je še vedno ostal »vitez« v sebi. Poanta ni bila v odpovedi, ampak v tem, da je stopil iz vrste in začel po lastni volji in Božji milosti misliti ter delati drugače. Apostoli so šli v svet, na »tuje«. Nemara je »tam zunaj«, čeprav tvegano, priložnost, da se lažje soočimo s svojim jazom in odnosi. Nedvomno je to tudi težko, a vera v dobro pretehta, kot pri Sv. Frančišku, ki je ob prejemu Kristusovih ran leta 1224 doživel vso senco trpljenja in ves sijaj ljubezni.

Foto: Casarrubea


1 komentar

  1. Dobre misli.
    Končno članek, ki se papeža Frančiška ne loteva z evforijo in špekulacijami.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite