Feminizem in splav. Pravica? Dolžnost? Skrivnost?

spontani splavZa nami je božič, praznik Jezusovega rojstva. Pridružil se nam je Mali otrok. Dete, ki je Bog. Ki je Bog z nami. Na nek način je to življenje že prej prebivalo med nami, v času adventa. Prebivalo je v telesu žene – Marije, ki je bila izbrana. Ki je nosila skrivnost. Bog je ženi zaupal, da prinese svetu največji dar. Tako na ženo gleda Bog. Kako pa je pri ljudeh?

Govori se, da so ženske v preteklosti bile vedno zatirane. Da so možje z njimi ravnali kot s svojo lastnino, da so morale biti doma in rojevati otroke, garati, skrbeti za dom. Da niso imele pravice odločati o skupnih stvareh, da niso imele dostopa do znanja in tako naprej. Družbeni položaj žensk je bil precej ubog in mnogi za to stanje krivijo tudi svetega Pavla, ki je v 1. pismu Timoteju zapisal, da naj bo ženska tiho.

Mnoge ženske se v tej situaciji niso dobro počutile in so hotele imeti iste pravice kot moški. Mnogo truda so vložile v to, da so izenačile status z moškimi. Začel se je oblikovati družbeni tok, ki ga imenujemo feminizem. V 20-tem stoletju so se predvsem v zahodni kulturi zgodile mnoge spremembe. Ženska je dobila v družbi novo mesto. Mnoge so postale izobražene, šle so v službe, naredile so kariero. In velika družina je za njihov način življenja začela predstavljati oviro. Znanost je odkrila, kako preprečiti nosečnost s kontracepcijo in tudi splav je postal bolj sprejemljiv. Prizadevanja feministk so se tako osredotočila na razširjanje dostopnosti in poznavanja kontracepcije ter na legalizacijo in dostopnost medicinskega splava, ki naj bi bil za žensko bolj varen, kot prej.

Razen v nekaterih redkih oblikah, kjer se feminizem ni izrodil, in si prizadeva predvsem za ohranitev dostojanstva ženske in za njihove pravice, ki nikogar ne ranijo, pa je feminizem pogosto moškim sovražen in se včasih sprevrača tudi v spolne prakse, ki moškega iz odnosa izključujejo.

Feministične ideje so danes v naši družbi precej sprejete in zelo glasne. Ženska oziroma dekle, ki je nenačrtovano noseča, danes lahko čuti, da ima na nek način moč nad svojim življenjem. Živi v družbi, ki ji ponuja, da oblikuje svoje življenje, kot si želi. Če ne želi zanositi ima lahko spolne odnose s kontracepcijo. A tudi če zanosi sprejetje nosečnosti zanjo ne pomeni neko dolžnost. Ima možnost splava za katerega se lahko odloči. Na prvi pogled je lahko videti, da je splav v nenačrtovani nosečnosti možnost, ki ji ponuja rešitev problema. Toda sama imam dvome v takšen način razmišljanja, saj takšna odločitev lahko potlači nekatera ženska čustva, ki jih goji v odnosu do nosečnosti in tudi globlje želje za načrte za svoje življenje. Zdi se mi, da je prav, da ima ženska moč odločati se sama o svojem življenju, a ne o življenju drugega, a tudi o svojem sočasno s tem, da si dovoli začutiti svoja najgloblja čustva in želje in nagnjenja.

Feminizem kot odgovor moškim na zatiranje žensk, ta razkol v odnosu med ženskimi in moškimi še poglablja in hkrati tudi daje ponuja sredstva, ki nespoštovanje do žensk pospešuje. Pavel VI. je namreč v svoji okrožnici Humanae Vitae že leta 1968 opozarjal na to, da bodo moški zaradi umetnega uravnavanja rojstev izgubili spoštovanje do žen, saj: “se ne bi več brigali za njihovo psihološko in telesno ravnovesje ter bi jih začeli gledati le kot sredstvo svojega samoljubnega uživanja in jih ne bi več imeli za svoje soproge, ki so jim dolžni spoštovanje in ljubezen.”

Če želi ženska, ki je ranjena zaradi nespoštovanja s strani kogarkoli, ponovno začutiti svojo vrednost in dostojanstvo, se mora vrniti k Bogu, ki je ženi zaupal skrivnostno poslanstvo. Vrniti se mora v objem tistega od katerega je ljubljena, izbrana, spoštovana v celoti z vsem, kar je in kar ji je dano. In njen molk tako ne bo več sramotni molk podrejanja v nečem, kar jo žali, temveč molk v zrenju skrivnosti, ki je položena v njej in v kateri ji je dano, da svetu prinaša življenje. In ko ženska in moški v Bogu najdeta svoje mesto, med njima ni več razkola, kjer bi se morala za pravice boriti, temveč sta eno v spoštovanju in ljubezni.