Kaj pa vam pomeni don Bosko?

0

Ves mesec januar v salezijanski družini imenujemo po domače salezijanski mesec, ne samo zato, ker se na zadnji dan tega meseca praznuje sv. don Bosko, temveč zato, ker je v tem mesecu kar nekaj salezijanskih svetnikov. Tako se 8. januarja spominjamo mučenca Titusa Zemana, 15. januarja bl. Alojzija Variare, 22. januarja bl. Lavre Vikunje, 24. januarja praznujemo velik praznik sv. Frančiška Saleškega, na koncu pa sledi še praznovanje začetnika dela in ustanovitelja Družbe sv. Frančiška Saleškega. Torej veliko priložnosti za praznovanje, veselje in hvaležnost.

Don Bosko je mladim pomagal odkriti globoko srečo, ki se napaja v ljubezni do Boga in v Božji ljubezni do njih

Za don Boska so bili prazniki nepogrešljiv element vzgoje svojih fantov. Čas industrijske revolucije v 19. stoletju je bil čas razcveta, velikih priložnosti in hkrati čas velikega izkoriščanja ljudi. Med njimi so bili najbolj na udaru prav mladi, ki so se na takšen ali drugačen način borili za preživetje. Ko je don Bosko začel svoje delo med temi fanti, je hitro ugotovil, da mladi potrebujejo upanje na lepšo prihodnost. Poleg vseh drugih elementov so bili prazniki konkreten način, da so fantje doživljali drugačno, lepšo plat življenja. Po svoje jim je don Bosko prek tega odpiral večnostno dimenzijo. Sedanji vrhovni predstojnik Angel Fernandez Artime je o tej temi zapisal:

»Don Bosko je imel zmožnost iz rednega, vsakdanjega, težkega, utrujenega, izsušenega in lačnega življenja izluščiti motiv za radostno življenje. Mladim je pomagal odkriti globoko srečo, ki se napaja v ljubezni do Boga in v Božji ljubezni do njih. … Bil je genij, ki je znal najti veselje in upanje v majhnih rečeh, v pozornosti do vseh, v preprostih kretnjah, ki so se zdele izgubljene v rednem življenju iz dneva v dan, a so bile velikega pomena.«

Don Bosko se je zelo zavedal pomembnosti priprav na praznovanje

Vsako praznovanje je bilo sestavljeno iz več elementov. Don Bosko se je zelo zavedal pomembnosti priprave na praznovanje. Govorimo o elementu pričakovanja in tudi poti, ki jo nekdo naredi do samega dogodka. Zato je s svojimi fanti don Bosko obhajal devetdnevnice (devet dni duhovne priprave), po katerih so počasi vstopali v skrivnost tega, kar se bo zgodilo. Praznovanje se je nato odražalo v bogoslužju, kjer ni smelo manjkati petje, pridiga in drugi bogoslužni dodatki. Vedno pa se je poznalo v jedilnici. Don Bosko je za večje praznike kljub pomanjkanju poskrbel za kakšen priboljšek. Ni bilo veliko. Kakšno jabolko ali drugo sadje in že so fantje konkretno doživeli, da je tisti dan nekaj posebnega. Seveda je bilo in je pomembno tudi razvedrilo. Kaj pa je praznik drugega kot potencirano veselje in hvaležnost. Zato so bile igre, tekmovanje, prosti čas, druženje nepogrešljivi elementi. Tu so fantje pozabili na vsakodnevne tegobe, da so se lahko nato z večjo vedrino in upanjem soočali z vsakodnevnimi izzivi.

Nič brez mladih

Če se je don Bosko razlikoval od drugih duhovnikov, se je vsekakor v tem, da je bil mladim blizu. Da je živel z njimi in zanje; da se je z njimi jokal in z njimi tudi veselil. V salezijanski tradiciji naj se ne bi nič zgodilo brez mladih. Vsako leto smo se z dijaki iz Gimnazije Želimlje na današnji praznik zbrali na Rakovniku, obhajali sv. mašo, se srečali in poklepetali.

Letos to na ta način ni mogoče, sem pa prepričan, da smo z mladimi prek različnih pobud na Facebooku, Instagramu, Tik Tok tudi v teh dneh močno povezani. Ves čas epidemije od marca naprej lahko spremljamo številne nove iniciative, ki so nastale prav na njihovo pobudo. Od sestankov, srečanj preko Zooma do duhovnih vaj, animatorija, izobraževanj, do preprostih druženj ob družabnih igrah. Tudi v teh zadnjih tednih lahko spremljamo različne pobude, po katerih se spominjamo Janeza Boska. Tako poteka na FB nominacija Don Boskov izziv, spletna devetdnevnica, najdemo lahko razmišljanja o sv. Janezu Bosku pod naslovom Kaj pa vam pomeni don Bosko?, marsikje so imeli don Boskov teden ali pa don Boskove dneve na Zoomu, da o don Boskovih mislih sploh ne govorimo.

Ko gledamo na to preteklo obdobje, lahko vidimo veliko dobrih stvari. Veseli me velika ustvarjalnost mladih, njihove nove, drugačne ideje in rešitve. Treba jim je le prisluhniti, se pogovoriti z njimi, jih usmerjati. Papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Kristus živi daje zanimivo prispodobo kanuja, v katerem mlajši zaradi svoje mladostne moči vesla, starejši pa ga usmerja.

Prihodnost je v timskem delu, sodelovanju, medsebojnem spoštovanju ter podpori drug drugemu.

Z upanjem zremo v prihodnost

Za konec bi rad omenil zelo aktualno tematiko, in sicer upanje. Vrhovni predstojnik salezijancev vsako leto pošlje posebno sporočilo. Letos nosi naslov Žene nas upanje. V njem želi poudariti, da smo kot don Bosko danes vsi odgovorni za to, da ob epidemiji, vseh težkih ukrepih, različnih preizkušnjah prinašamo upanje. Zanimiva je naslednja misel, ki jo je povzel po Giuseppeju Colomberu:

»Upanje je kot kri: ni je videti, a mora biti. Kri je življenje. Tako je upanje: je nekaj, kar kroži navznoter, mora krožiti, ti dati čutiti, da si živ. Če ga nimaš, si mrtev, s tabo je konec in k temu ni kaj dodati … Ko nimaš več upanja, je, kot da ne bi imel več krvi … Morda si cel, a si mrtev. Točno tako.«[1]

Don Bosko je bil prinašalec upanja, in to ne lažnega. Tudi ni prinašal samo upanja na boljše čase enkrat v prihodnosti. Upanje, ki ga je vlival v srca fantov, je bilo utemeljeno v Bogu, izražalo pa se je v čisto konkretnih stvareh. V teh časih ni narobe, če se vsak dan znova vprašamo, kaj je zame upanje in kje ga najdem, krepim? Kako danes jaz prinašam upanje v ta svet? Komu sem lahko v oporo, da bo laže šel skozi življenje? Sem komu v tem tednu polepšal dan? Nikakor pa ni dovolj, da se samo sprašujemo. Potrebna so konkretna dejanja.

Don Bosko je verjel v mlade. In oni verjamejo v don Boska. Mladi ga občudujejo, se ob njem navdihujejo in o njem razmišljajo. Zato letošnje praznovanje pravzaprav ne bo okrnjeno. Bo drugačno. In bo vsekakor bliže mladim. S tem pa ni nič narobe.

[1] G. Colombero, La malattia: una stagione per il coraggio, Paoline, Rim 1981, str. 66