Farizejska in saducejska cerkev

6
440

 

 

pharisees2Nedeljski evangelij (Lk 7,1-10) je postregel vznemirljivo besedno dinamiko med Jezusom, rimskim (poganskim) stotnikom in judovsko množico. To impozantno dogajanje nosi večno sporočilo, da vera ni odvisna od zaslug in verske pripadnosti posameznika, temveč, da je vera v nenehnih svobodnih odločitvah za njo. Glede na to, da velja Kristusov nauk tako za nazaj kot za naprej, bi lahko pogosto kritizirane in izpostavljene farizejsko-saducejske »bolezni« imenovali kar izvirni greh sodobnih kristjanov.

Politična cerkev 

Iz drugih odlomkov evangelija izvemo, da je bil Jezus pogosto v besednih obračunih s farizeji in saduceji. Posebej za farizeje bi danes v žargonu lahko rekli, da so bili pretirani folkloristi, kar bi za vernike danes pomenilo npr., da smo že z rednim obiskom verskih obredov izpolnili svojo versko dolžnost ali pa denimo, da s »trdo roko« vzgajamo otroke v duhu spoštovanja božjih zapovedi. Za lažje predstavljanje paradoksalne teze, da Kristus ni od tega sveta, pa vendar je med nami, se je nujno najprej ozreti po družbi, ki nas obdaja in si sproščeno priznati, da je Kristus figura, ki je nad vsakršno pripadnostjo in nad kakršnim koli sistemom ter politiko. 

Iz razlag Svetega pisma je znano, da so razne judovske skupine (farizeji, saduceji, zeloti itd.) dejansko predstavljale versko-politične stranke in da je judovsko državo oz. njihov družbeni sistem gradil Bog skozi Postavo in njene razlage. Lahko bi se posplošilo, da je država v času prvih civilizacij predstavljala manifestacijo boga, kasneje pa je srednji vek s krščanstvom napovedal nov razvoj z delitvijo sekularnega in verskega, s čimer je bila dana možnost, enemu in drugemu dati pravi pomen. Vendar se je zgodovina odvijala po svoje in Bog ni imel kaj dosti vpliva na razne avguštinske božje države ipd., saj Bog ne gradi nobene države, tudi ne skozi politiko. Evangelij pripoveduje, da Poncij Pilat bi ne imel oblasti, ko mu ne bi bila dana od zgoraj. Z vidika, da je Bog stvarnik vseh stvari, oblast res izhaja od Boga, vendar ne iz njega. Politika je človekova obrt, ki temelji na igri, taktiki, strokovnosti in kompromisih, kar pa ne velja za sakralnost. Predstavljajte si odnos, kjer zakonca taktizirata. 

Stranske učinke krščanske vere lahko tako opazimo tudi v času slovenske zgodovine. To se je denimo kazalo v politizaciji nekdanje Katoliške akcije, pa vse do danes, s polemikami o poimenovanju in številu krščanskih političnih strank. Krščanske vrednote so sicer nedvomno vpete v družbeni in politični prostor, vendar ne gre pri tem prezreti potencialnih zlorab vere in vernikov. Obrabljena fraza t.i. »temne sile kontinuitete« je spodbudila nastanek »odrešenjske pomladi«, za rezultat pa imamo nepopustljivi boj dobrega in zla, odvisno iz katere strani se gleda. »Smrtne« figure postajajo »nesmrtne«. Judje so vedeli, da so Abraham in preroki pomrli, zato je bil poslednji in največji med njimi, večni Jezus, tako nesprejemljiv in moteč za Izraelovo državo pod rimsko streho. Danes pa je nevarnost ravno obratna, in sicer, da bi neka oklicana politična resnica pod zastavo krščanstva nosila prav poseben politični kapital.

Dekaloška cerkev

Farizeji, kar pomeni »ločeni«, so bili posebej pobožni in zavezani izročilu ter v pričakovanju Mesije priljubljeni med ljudstvom. Nasprotno so bili saduceji vplivna elita, ki je sodelovala z rimskim okupatorjem in je nasprotovala veri v vstajenje od mrtvih, zato so bili toliko bolj sovražni do Jezusa. Jezus je predstavljal grožnjo za judovski socialni red, ki je temeljil na spoštovanju sobote in družine. Slabšalni izraz farizej je v sodobni rabi dobro poznan povprečnemu nedeljniku in pomeni hinavca oz. prevzetneža, saj so se imeli farizeji za boljše in več vredne od ostalih. Ta farizejska večvrednost in dvoličnost je ob vsem kriminalu, ki se dogaja v sodobni Cerkvi, kamen spotike, zaradi katerega je Cerkev (predvsem institucionalna) tako nesimpatična v širši družbi. Precej pogreta je že juha, da moralizirajoča Cerkev, ki žuga s prstom, v sodobni družbi ni atraktivna. Odmik od razsodniške Cerkve, ki bi imela vero v oblasti, ne pomeni nujno, da bi se zavzemali za všečno Cerkev, ki bi razbremenjevala človeka njegove odgovornosti in širila relativizem. Le izobesiti sinajski tabli prezaposlenemu človeku, je površinsko in destruktivno. Zavzemamo se lahko za čutečo Cerkev, ki sprejema in je pozorna na vse dimenzije človekovega življenja. Farizej v shodnici (Lk 18,9-14) ni mogel sprejeti, da z njim moli tudi grešni cestninar, saj se je imel zaradi svojih rednih molitev in del po izročilu za boljšega. Ob tem dogodku velja dodati, da je Kristus nad moralo oz. pomeni precej več kot to. Farizejstvo in saducejstvo ni samo problem institucionalne cerkve, ki sicer nosi večje breme kredibilnosti, ampak tudi laične. Rezerve za boljšo sedanjost so predvsem v družinah, kjer se odnosi začenjajo, in ne v drugačnih razporeditvah obkroženih številk na volilnih lističih, kamor se pogosto transformira reševanje osebnega nezadovoljstva. Jezusu so očitali rušenje dekaloga, vendar npr. četrta zapoved, »spoštuj očeta in mater«, drži le, če ju posameznik res lahko spoštuje. Farizejsko izpolnjevanje dolžnosti se nam namreč maščuje. Če temelji dojemanje vere na miselnih in nazorskih konceptih, se ne gre čuditi, da verniki delo na odnosu do sebe in z drugimi zamenjamo s pretiranim ukvarjanjem s političnimi in družbenimi problemi. Politična participacija je sicer odgovorna, vendar politike ne moremo mešati z resnico in pravičnostjo, ker teh, razen nas samih, ki smo ustvarjeni po božji podobi, ni. Politika ne more biti intimna, saj še družinski odnosi sami po sebi niso. V družinskih in političnih sistemih pa običajno igra pomembno vlogo avtoriteta, ki pa je resnica (Bog) ne potrebuje.

Paradoksalna cerkev 

Smo pred izzivom. Skušnjava vernikov je, da mislimo, da smo zaradi neke verske uniformiranosti in lojalnosti boljši od drugih in bi dali besedo ter še kaj več za obrambo vere in Cerkve, hkrati pa si ne bi dali možnosti za najboljše, saj stežka verjamemo, da bo Jezus za vedno ostal v naših telesih preko evharistije in da smo večni, kakor so večni naši odnosi, če temeljijo na ljubezni. V nas je torej nekaj farizejskega in saducejskega. Ali tega ne zmoremo ali nočemo preseči, je sicer vprašanje, vendar je bistvena zmožnost preseganja miselnih in vedenjskih vzorcev, ki salonsko malikujejo človeške in družbene danosti okrog nas same po sebi in celo abstraktne ideologije ter namišljene mesije – na račun nas samih. 

Foto: somethoughtsonbeingchristian.wordpress.com

 


6 KOMENTARJI

  1. Mislim, da je po mariborskem cerkvenem skandalu marsikatero popolnoma nic krivo pobozno, vendar financno oskodovano katolisko srce skocilo v hlace.
    Zaradi visjih ciljev , mislim, da bo pocasi cas, da se spravimo z naso Cerkvijo, tudi zaradi nas samih.
    Morali bomo, ce ne drugace s skripajocimi zobmi odpustiti tistim takrat nadleznim cerkvenim organom, ki so se zaleteli v zid.
    Krscansko bi bilo prepustiti sodbo Bogu in ne zeleti , da nase levicarsko sodstvo, ki je s takim uzitkom ravnokar obsodilo JJ, tudi nje cimbolj kaznovalo.
    Ce tega razumnega koraka v smislu ljubezni do boliznjega kmalu ne storimo, skodujemo svojemu dusnemu miru in sami gojimo tokrat za spremembo lastnega cerkvenega gresnega kozla.

  2. Farizejstva in seducejstva ne moremo znebiti, tako kot vse druge grešnosti. Edino pravo zdravilo je, da svoj dan zapolnimo z pravim življenjem, ki nas maksimalno okupira. Takoj , ko prenehamo živeti zapademo v farizejstvo.

    Tudi stranke krščanskega predznaka so na istem. V tem sodbnem svetu posthumane družbe imajo te stranke še kako pomebno vlogo, da ščitijo človeka od spočetja do smrti, da posatvijo kapital v korist človeka in ne obratno. Da naredijo vse, da otrok odrašča v pravi družini, kjer ima edno možnost, da posatne zdrav odrasel človek. Skratka vnos veličine človeškega bijta v center političnega dogajanja bolj kot kdaj koli to nujno potrebuje.
    Politika je izgubila moč nad kapitalom, ko se odpove človeku je samo še hlapec, ki se lahko znese nas šibkejšim, to je nad posameznikom.

  3. “Obrabljena fraza t.i. »temne sile kontinuitete« je spodbudila nastanek »odrešenjske pomladi«

    G. Gregor, kaj predlagate? Morda, da opustimo (“nepopustljivi”) boj za slovensko Resnico? Da v imenu popuščanja še naprej omogočimo iztirjeno resnico, ki jo je napisalo samo Zlo.

    Sam mislim, da Jezusa ne razumete ‘do konca’. Jezus je umrl na križu zaradi nepopustljivosti do Zla, in ne, kot vi želite napeljati, ker je pred Zlom popustil. Boj za Resnico mora biti nepopustljiv, ker je to boj za Dobro.

    Čudno z vaše strani se mi zdi tudi, da (krščansko) politiko in politike ovijate v črnino egoizma. Ne upoštevate, da smo vsi samo ljudje (in ne bogovi), z vsemi človeškimi napakami in zmotami ter smo v nenehnih skušnjavah.

    Sumljiva se mi zdi vaša analiza tudi zato, ker uvodoma po mojem pravilno pronicljivo ugotovite, da je vera v nenehnih svobodnih odločitvah za njo. Skratka, z drugimi besedami ugotovite, da je človek grešno bitje, zatem pa mu ne dopustite boja za Dobro, ki je boj za Resnico nasproti megli, ki nam jo neznana sila v obliki skušnjav nenehno vsiljuje v misli in čustva.

    • Če vas prav razumem, vi zlo pripisujete skoraj izključno levi strani. Iz tega sledi, da polovica slovenskih volilcev podpira zlo, druga polovica pa podpira borce proti zlu.

      Sedaj pa mi povejte, kaj demonu preprečuje, da ne bi mogel delovati hkrati na levici in na desnici? Kako naj si sicer razlagamo mojstrsko izvedeno razcepljenost slovencev?

      Menim, da v gornjem članku je nekaj resnice. Zlo, ki prihaja z “desnice” gotovo ni tako brutalno in obsežno kot tisto z “levice”. Lahko pa naredi veliko škode, tudi zato, ker je bolj skrito in deluje pod krinko dobrega.

      • Ne merite zla po velikosti! To kar naprej poslušam, “manjše zlo”, pravijo, in s tem opravičijo lastno pokvarjenost. Žal, to je slabo opravičilo. Človek je grešen, ja, vendar tisti ki zna meriti zlo, je samo pokvarjen.

      • Zlo je zame v tistih osebah, ki zavestno – z vedno novimi psihološkimi triki – meglijo resnico. Pri nas niti ne moremo določiti, kaj je dobro in kaj slabo, saj nam zaradi povsem ‘zmešane’ resničnosti vsaka stvar spolzi iz rok. Sam zato v vsakem članku, ki poskuša na tej ravni enačiti slovensko levico z desnico vidim samo eno novo finto. Še enkrat poudarjam: Vsi smo grešniki! Toda pravo pot vidim v iskanju resnice in ne njenem meglenju. Ob tolikih novih zgodovinskih informacijah slaviti zločince in zločinski sistem in s tem smetmi še naprej zastrupljati nove generacije, se mi zdi nedopustno. Demokratičen človek ne sme nikoli zaspati. Taki članki, kot je zgoraj, imajo prav to vlogo – vlogo duhovne tablete za spanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite