Fajonizem je fašizem s človeškim obrazom

Poved v naslovu ni pogruntavščina pisca tega prispevka. Pred njim jo je zapisal že vsaj novinar in publicist Vinko Vasle. A ker se mu je zdela duhovita, domiselna in aktualna, ji je želel posvetiti ščepec pozornosti. Na levici so že pred desetletji izumili janšizem, ki naj bi bil fašizem ali vsaj nekakšno avtoritarno stanje v politiki in družbi, ki je plod vladanja ene osebe – Janeza Janše. Koliko je v tem resnice, je druga stvar. A če je že govor o janšizmu, zakaj si ne bi v revolucionarnem slogu privoščili še razmišljanja o fajonizmu kot o žlahtnem, levem fašizmu slovenskega izvora. Potemtakem je njegov pripadnik oziroma privrženec fajonist, ženska pa fajonistka. Seveda gre za kreativno razmišljanje.

Kaj sploh je fašizem?

Fašizem je ena najpogosteje uporabljenih, najbolj obrabljenih in zlorabljenih besed. Psovka za vse potrebe. Uveljavila se je zato, ker jo pozna in razume vsak plebejec, ki je dal skozi vsaj nekaj osnovnošolskih uric zgodovine. Ima tudi močan negativen prizvok. Le redko kdo bi se želel z njo spoprijateljiti ali biti kakorkoli povezan, predvsem pa je pripravna za obkladanje drugače mislečih, nezaželenih, nenaših, drugorazrednih, vulgarnih, skratka za vse primitivne potrebe, zlasti levičarske, ne pa samo za te. Učinkovito sredstvo za diskreditacijo. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je fašizem »diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji«. Tudi na Wikipediji nekaj piše o tem:

»Fašizem (italijansko fascismo) je totalitarni politični sistem, ki se v ožjem pomenu nanaša na desničarsko avtoritarno politično gibanje, ki je vladalo v Italiji med letoma 1922 in 1943 pod vodstvom Benita Mussolinija. V širšem pomenu s tem izrazom označujemo vse sisteme vladavine, ki se zgledujejo po prej omenjenem oziroma so mu podobni (nacizem, Francova Španija, Salazarjeva Portugalska, Szálasijeva Madžarska ipd.). Tako je fašizem splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in politične prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v kateri se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje.«

Fajonizem bi lahko opisali tudi kot fašizem s človeškim obrazom

Pri nas ni nihče zaprt niti mučen zaradi političnega ali drugačnega prepričanja, nimamo gulagov, protestira pa se že vse od pomladi dalje, in to skoraj nemoteno, razen v času zaostrenih zdravstvenih razmer. Če naj bi imel takšen opis karkoli skupnega z Janezom, potem ima s Tanjo prav tako. Fajonizem se lahko razume kot stanje duha in politično-družbena usmeritev, ki morda korenini v eni osebi, torej Tanji Fajon, vendar pa jo zagotovo presega. Zaradi njenega družbeno-političnega angažmaja nikakor ne gre za zasebno, intimno zadevo, saj svoja prepričanja in elan vztrajno, kljubovalno vnaša v slovenski in še kakšen drug prostor.

Fajonizem bi lahko opisali tudi kot fašizem s človeškim obrazom, ki vse, kar mu ne ugaja, svetohlinsko in farizejsko razglaša za fašistično, hujskaško, populistično, skrajno in nedemokratično itd.

Treba pa si je naliti čistega vina glede tega, kaj je dandanes fašizem za levico. V bistvu je to vse, kar ne teši globalističnih apetitov. Je vse, kar ne pomaga pri gradnji svetovnega babilonskega stolpa multinacionalk in mednarodnih organizacij, vse, kar le malce spominja na identiteto, tradicijo in domoljubje. A povprečen neokomunist na nezavedni ravni stvar dojema še drugače. Zanj so multikulturalizem izgubljena nebesa na Zemlji, prispodoba za nekakšno ceneno ljubezen, ki se je manifestirala tudi ob nedavni izvolitvi Bidna za ameriškega predsednika. Dovolj se je bilo ozreti na transparente in prisluhniti naivnim izjavam njegovih podpornikov.

Menda bo najverjetnejši novi predsednik ZDA prinesel ljubezen, vse, kar je sovražnega in kar Američane deli, pa odstranil. A ko bo zanetil prvo vojno, bo konec McLove, vsaj za bolj razmišljujoče, neozdravljivim, kroničnim, trdovratnim romantikom pač ni pomoči. V svojem kabinetu ima namreč starega jastreba Blinkena, ki že dvajset let pridno sodeluje pri izvajanju vojnih intervencij po vsem svetu.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Ko uspešno varovanje državnih meja, na primer madžarskih, med fajonisti sproži silovit džihadistični odpor

Fašizem Fajonove pomeni hladen, neoseben odnos do plebejca. Ne more prikriti svoje bruseljske salonskosti, odmaknjenosti od lokalnih problemov. Skozi prijaznost in zaigrano skrb proseva nekaj nepristnega, izumetničenega, buržujskega.

Fajonizem daje le malo prostora proletarcu iz Trbovelj, rudarju iz Velenja in lastniku počitniške hišice v Ilirski Bistrici, ki so mu jo posvinjali in oplenili migranti.

Gre za opazno oddaljevanje od vrednot, s katerimi naj bi se odlikovala stara, klasična levica. Po drugi strani pa daje ogromno prostora za globalne izzive, kot so: taljenje ledenikov, homoporoke v Budimpešti ali Moskvi in migracije. Lahko bi ga opredelili tudi kot neomajno, fanatično prepričanje, da so ilegalne migracije neizbežne; tega prepričanja niti eksplozije terorističnih napadov ne zmorejo omajati. Po drugi strani pa uspešno varovanje državnih meja, na primer madžarskih, med fajonisti sproži silovit džihadistični odpor.

Migranti fajonistom pomembnejši od lastnih sodržavljanov

Množične migracije morajo biti, zlepa ali z grda, ljudje pa jih morajo sprejeti, četudi si jih v resnici ne želijo. Fajonizem je militanten globalistični ekstremizem, ki venomer renči, da nasprotna stran straši pred prebežniki, ki so v resnici prinašalci preljubega miru in ljubezni ter nikomur ne želijo nič žalega. Lahko ga razumemo tudi kot udarniški, revolucionaren feminizem, ki pa zna pogledati skozi prste, ko ga serje kasta prvorazredne gosposke. Govor je o Jankovićevi aferi farmacevtka in o Kučanovi opazki s poroko, namenjeni POP TV-jevi poročevalki.

Je tudi mavrični aktivizem, ki na gejevskih procesijah paradira v prvih bojnih falangah. Poleg vsega ima še domovinsko pravico v osrednjih medijih, vse drugorazredno pa vztrajno odriva na družbeno obrobje, saj le sebe dojema kot patrona transparentnosti in objektivnosti. Je tudi zakrknjeno, trdovratno prepričanje, da obstajata dve Evropi: jedrna in nejedrna, demokratična in vzhodnjaška, zgledna in poredna, vendar pa je zanj popolnoma sprejemljivo pajdašenje s Teheranom, Moskvo in Beogradom.

Fajonizem ne gradi mostov, je vojna napoved politični konkurenci

Tudi milijardne iranske transakcije v NLB ne dojema kot grožnjo pravni državi, čeravno je zanj ta besedna zveza še kako domača in jo zlorablja za vsakovrstne napade na vse nejedrno. Slovensko tranzicijsko sodstvo razume kot neodvisno, četudi v njem mrgoli totalitarnih fosilov. Odraža se skozi ostro, neprizanesljivo, bojevito retoriko, po drugi strani pa skozi spretno rokovanje z udarnim in všečnim besednjakom. V družbi katalizira globalistično prevrednotenje in ostre, burne ideološke spopade. Ne postavlja mostov, ampak pomeni vojno napoved političnim nasprotnikom, za največje sovražnike pa prepoznava Janeza Janšo, Viktorja Orbana in Aleksandra Vučića. Fajonistični vokabular nadvse rad posega po izrazih, kot so: sovraštvo, blatenje in populizem.

»Boh nas varji kuge, lakote in fajonizma!«

Že najmanjši kritičen tvit ali opazko prepozna kot sovražni govor. Prinaša vladanje z jekleno roko ter zvesto negovanje idej revolucije, ki jih postavlja na piedestal. Vselej pa potrebuje antitezo, zunanjega razrednega sovražnika, bajeslovnega princa teme, ptičje strašilo, tako za svoje vernike kot celo za samega sebe. V fajonizmu vsepovsod preži nevarnost zlohotnega nacionalizma in populizma, čeprav slednje ni grda beseda, ampak pomeni gibanje za nižje sloje ljudstva. Kajpak to z bruseljskim salonskim socializmom nima nič dosti skupnega, ampak mu je tuje. Trofejna podoba fajonizma se je pred nedavnim pojavila kar na platnici tednika Demokracija skupaj z napisom »Die Führerin«.

Dejstvo je, da se Fajonova ne more osvoboditi svojega avtokratskega šarma, avre ideološkega radikalizma, ki jo preveva in spremlja na vsakem njenem političnem koraku. Tokratno modrovanje pa lahko sklenemo v slogu naših babic in dedkov.

»Boh nas varji kuge, lakote in fajonizma!« Ali če se izrazimo v malce bolj novodobnem, politkolesarskem stilu: »Smrt fajonizmu, svoboda vsem!«

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.