Je 164 dvojezičnih napisov, kolikor so jih včeraj izbarantali predstavniki avstrijske vlade, dežele Koroške in slovenskih manjšincev, veliko ali malo? Odgovor na to vprašanje, četudi so uspešne akcije slovenskega koroškega junaka Rudija Vouka obetale vse kaj drugega, ni preprost.
Odraz politične realnosti
Osebno menim, da gre z ozirom na koroško politično stvarnost za soliden dosežek. Če bodo table kajpak res postavljene vse do zadnje. Manjka jih namreč še več kot osemdeset. Ampak v primeru, da postanejo meso, bodo nedvomno strašanski preskok od ne tako starih izjav Jörga Haiderja, češ da ne bo dovolil postavitve nobenega napisa več, in še večji od spet bližnjega predvolilnega oglasa, da bo Koroško dokončno naredil za enojezično deželo. Tudi njegov naslednik Dörfler je sorazmerno hitro prehodil dolgo pot od prizadevnega prestavljalca topografskih oznak do žarečega oznanjevalca nove dobe na Koroškem.
Lahko bi sicer takoj rekli, da je včerajšnji dogovor navsezadnje nič več in nič manj kot zmaga borbene Haiderjeve retorike. Zdi se pač, da so nemškonacionalni krogi s pritiski in grožnjami drastično zbili število napisov, tako da ne le ni govora o osemstotih, kot bi jih bilo, če bi jih postavili takoj po podpisu državne pogodbo in v skladu z njeno črko, marveč jih je celo precej manj kot polovica tistega števila, ki so se ga spočetka nadejali v Narodnem svetu koroških Slovencev.
Ali ne bi bilo tedaj bolje, ko slovenski predstavniki sploh ne bi pristali na nikakršen kompromis in bi s sedanjim pičlim številom slovensko označenih krajev počakali na odjugo v prihodnosti, ko bi nemara napočil čas za zares velikodušno rešitev, kakršna sedanja, kot je pravilno zapisal Feliks Wieser, nikakor ni? Ampak bržkone bi bilo potrebno nanjo čakati zelo dolgo. Kakor pa je jasno povedal Valentin Inzko, oslabljena slovenska manjšina tega časa nima več. Zatorej je vsekakor boljših 164 napisov zdaj, ko bodo služili živi narodni skupnosti, kot osemsto nekoč čez desetletja, ko bi spominjali samo na neki zgodovinski relikt.
Simbolni uspehi tudi za Slovence
A če je svobodnjakom kljub odmiku od govoričenja o enojezični Koroški uspelo več kot prepoloviti dvojezične tabe in izjemno poceni priti do odpustka za dosedanje pomanjkljivo izpolnjevanje državne pogodbe, dogovor ni brez nekaterih obližev niti za Slovence. Res je obveljala visoka 17,5-odstotna meja za napis, vendar v obetajočem se ustavnem zakonu ne bo zapisana. In obšli jo bodo pri tistih krajih, ki jim je ustavno sodišče dvojezično oznako izrecno prisodilo že poprej. Na ta način se uradno slovensko poimenovanje razen Železni Kapli in Šentjakobu v Rožu med občinskimi središči obeta še Dobrli in Žitari vasi, katerih župana prednjačita pri miniranju vsakršnega “popuščanja” Slovencem. Brez pomena ni niti, da bo napisov 164, kar je eden več kot po za Slovence doslej najugodnejšem predlogu nekdanjega kanclerja Gusenbauerja (in dvaindvajset več kot po predlogu njegovega predhodnika Schüssla). Še pomembnejše je tisto, kar sem omenil v prejšnjem prispevku na to temo in naj bi se zdaj uresničilo. Dvojezična topografija drugače kot po Schüsslovem predlogu ne bo omejena samo na jedrna območja žive slovenske navzočnosti na Koroškem. Posamezne table bodo nanjo opozarjale tudi v krajih, kjer se je pod težo germanizacije že povsem zredčila, ob nekaterih krajih ob Vrbskem jezeru in v Ziljski dolini, v občinah Straja vas in Šmohor, pa celo v podkloštrski občini. Na tak način nemška večina vsaj po tihem priznava tisto, kar je bilo jasno celo nacistom, da namreč Slovenci na Koroškem poseljujejo strnjeno in zaokroženo ozemlje in ne samo otokov znotraj njega.
Žal, za zdaj velja zgoraj navedeni oklepaj, da bo tako šele takrat, ko bodo napisi res stali. Grenak priokus pušča predvsem duh starih časov, ki veje iz slaboumne določitve slovenščine kot uradnega jezika zgolj v nekaterih naseljih občin Škocjan in Dobrla vas. Zanj so najodgovornejši lokalni podjunski socialdemokrati, ki so tudi doslej najuspešneje zavirali pobude za reševanje problematike napisov. V drugo mino se utegne spremeniti napovedano ljudsko glasovanje o izpogajanem paketu, kot ga je izsilil vodja koroških svobodnjakov Uwe Scheuch. Posebej pogubno bi utegnilo biti, če bi o že tako ne pretirano velikodušnih rešitvah odločali v vsakem kraju posebej in ne na celotnem prizadetem območju. Upati je le, da bo pregovorno disciplinirano svobodnjaško volilno telo tudi tokrat sledilo napovedi deželnega glavarja, da bo paket potrjen z velikansko večino.
Foto: Wikipedia
