Facebook uničuje prijateljstva

6
250

Avtor: Igor Vovk. Vir: Iskreni.net. Prejšnji teden sem izstopil iz Facebooka. Kljub temu, da sem bil podpovprečni uporabnik, odločitev ni bila lahka.

K temu me ni vzpodbudilo razočaranje zaradi prenapihnjenih delnic, ki so polnile na milijone naslovnic, kot tudi ne poroka ustanovitelja Zuckerberga :).

Če dobro pomislim, sem že ob vstopu na Facebook razmišljal, kaj mi je tega treba. S časom mi je postalo zanimivo spremljati, kaj prijatelji, znanci in celo “prijatelji tujci” počnejo. Kaj vse slikajo in delijo širnemu svetu. Če sem v začetkih prebil na FB-ju nekaj minut dnevno, se je kasneje to razvleklo tudi do 20 minut/dan, ki sem jih dobesedno zabil, da sem pregledal “kaj dogaja”. Pri drugem otroku sem objavil sliko iz porodne sobe – nevede sem počasi padal v nesmiselno početje – facebookanje.

Mnogi, ki so kupili prenapihnjeno delnico, so v teh dneh govorili, da jim je Facebook pobral denar. Vendar socialna omrežja jemljejo že skoraj bilijonu uporabnikov veliko več kot denar. Facebook denimo jemlje in prodaja naše zasebne podatke in nam jemlje največ, kar imamo – našo zasebnost.

Ključna težava neprestanega “facebookanja” (še posebej z nedavnim razmahom mobilnih naprav) je v navideznem prijateljstvu. Beseda prijatelj je postala najbolj zmanipulirana beseda. Števci “prijateljev” na Facebooku se vrtijo v višave, dejanskih prijateljev pa je vse manj. Tragično je, da nas prav to omrežje, ki naj bi povezovalo, vse bolj odtujuje. Pa kako je to mogoče, ko pa vse bolj vemo, kaj kdo počne? Ko se nam zdi, da še nikoli nismo bili tako uspešni pri rojstnodnevnih voščilih in vedenju, kaj se z drugim dogaja.

Pozabljamo, da prav “sposobnost biti v samoti v nas neguje odličnost za odnose”. In socialna omrežja so našo samoto nadomestila z nenehnimi posodobitvami stanja, ki nas nevede vodijo v nezmožnost za ustvarjanje resničnih odnosov oz. prijateljstev. V strokovnih krogih to stanje imenujejo digitalna narcisoidnost. Nevede preko socialnega omrežja postaneš zaljubljen sam vase. In ta zaljubljenost je izjemno žalostna zgodba o ljubezni. Več kot sami sebe objavljamo (razgaljamo), bolj prazni postajamo; in bolj kot smo prazni, večjo potrebo imamo objavljati (razgaljati) o sebi. Živimo virtualni del sebe in na drugi strani spremljamo preveč informacij o drugih, kar nam daje vtis, da vsem vse lepo uspeva.

Nujne zasebnosti ni več – uničujemo jo sami

Starši, ki imajo že odrasle otroke, gredo na Facebook, da spremljajo, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Žalostno spoznavajo, kaj vse objavljajo tisočim ”prijateljem”, in ugotovijo, da v bistvu veliko več povedo tujcem kot najbližjim. Otroci povedo več “FB prijateljem” kot staršem in to v prepričanju, da so zaupali najboljšemu prijatelju. Nobenega občutka ni več o razmejitvah med zasebnim in javnim. Te razmejitve pa so v funkcionalnih odnosih nujno potrebne.

Ko pomislim na svoje otroštvo, ko ni bilo računalnikov, mobilnikov in nobenega socialnega omrežja, se mi srce nasmiha. Imel sem nekaj prijateljev, ki sem jih lahko preštel na prste, in se z njimi tudi veliko družil. Veliko več prijateljstev pa tako ne zmoreš ohranjati. Danes je vse pomešano. Ko se pogovarjam z mladimi, pravijo, da je nekaj povsem običajnega, da vse, kar se z njimi dogaja, tudi javno objavijo na stotinam prijateljev. Ti otroci na žalost nikoli ne bodo poznali sveta brez razgaljenosti. Kakšne posledice bo pustilo pomanjkanje zasebnosti in druženja v živo celotni družbi?

Brez našega zavedanja se gradi svet, kjer naš občutek lastne identitete, torej kdo v bistvu smo, definira to, kar drugi mislijo o nas. Tako življenje pa so do nekaj let nazaj živeli le slavni ljudje, o katerih se je pisalo v medijih – mislim, da mi ni potrebno utemeljevati, da so slavni v rumenem tisku v bistvu največji reveži. Razmah Facebook-a pa je ta zlagani svet slavnih prinesel slehernemu človeku in to z navideznim občutkom povezanosti. Prav vsi izgubljamo najbolj dragoceno človeško “stvar” – zasebnost in občutek o lastni identiteti.

Kaj storiti?

Čas je, da se prebudimo in pogledamo v resničnost socialnih omrežij. Facebook nas je “pretvoril” v produkt, v katerem so edina ekonomska vrednost prav naši zasebni podatki. Facebook je brezplačen, ker prodaja naše najbolj intimne podatke oglaševalcem. Kot družba moramo spoznati, da so brezplačne stvari v bistvu “najdražje”. Potem bomo z mirnim srcem plačali storitev, kjer se ponavadi v zameno za plačilo zavežejo, da varujejo naše zasebne podatke.

Pred letom dni sem spremljal v ZDA mnoge ljudi, ki so množično izstopali iz Facebooka, pa jih nisem najbolje razumel. Priznam, da se kaj veliko niti nisem spraševal. Danes po tehtnem premisleku, sem miren, da sem tudi sam med njimi.

Naša zasvojenost z digitalno narcisoidnostjo je lahko pretrgana le z novim načinom razmišljanja in predvsem z odločno samo-cenzuro. Za mnoge izmed nas bo to tako težko, kot je nekaterim prekiniti kajenje. Vendar pomembno je, da se zavedamo, da manj kot javno objavimo o sebi, bolj skrivnostni in bolj zanimivi osebno postajamo.

Pri večini aktivnih uporabnikov Facebooka gre namreč za povsem običajno zasvojenost, ki jo spremljajo tipični znaki, kot jih poznamo pri vseh ostalih zasvojenostih. In za vse, ki imate skušnjavo, da bi obdržali profil le za “firbcanje”, kaj prijatelj počne, in ne da bi objavljali o sebi, velja namig: dogajalo se vam bo enako kot pri branju tračevskih medijev – zgubljanje časa in poneumljanje. Vaš prijatelj naj vam osebno pove, kaj se dogaja z njim.

Duhovni spremljevalec, p.Roblek, mi je pri enem pogovoru dejal: Igor, ne padi v skušnjavo, da moraš čisto vse prebrati, okusiti, najti – naše telo ni ustvarjeno, da bi tako obremenjevali oči, ušesa, nos … post, post in še enkrat post. Le tako se boš posvetil bistvenemu. Le tako boš resnično začutil najbližje, ki jih boš lahko ponosno imenoval Prijatelji.

Ko se zaveš, da ne moreš imeti ogromno prijateljev, veš, da je sklepanje prijateljstva preko socialnih omrežij največji nesmisel in tratenje časa. Če hočeš resnične prijatelje, se z njimi druži, pogovarjaj, jej, smej in joči.

Vem, da ob naslednjem rojstnem dnevu ne bom več prejel preko 100 voščil .. a mi jih bo tistih nekaj toliko več pomenilo.

 


6 KOMENTARJI

  1. glej, Igor, s tem, o čemer pišeš, nima FB prav nobene veze. problem tiči zgolj in samo v tebi.
    Tvoje lastno, intimno ”sito” ni dovolj gosto , zato pa ”pade skozi” marsikaj, kar ti je ta trenutek moteče.
    kot prvo se moraš vprašati, zakaj pravzaprav si šel na FB. Si šel zato, da boš ”dobil velikooo prijateljev” ali si šel zato, da boš širil nekatere svoje ideje?

    Jaz sem tam zaradi slednjega. Pri opciji ”prijatelji” pa imam stvari postavljene tako, da mi prijatelji pošiljajo le ”lastne izdelke” in razmišljanja.
    vsem, ki poskušajo pri meni vzbuditi pozornost z raznimi pasjimi slikcami, pa reklamnimi sporočili,duhuvno obarvano kramo ala ”ali verjamete v marsovčke ali angele”, dobijo mojo ”najlepšo zahvalo”…
    Na vsake toliko časa pa objavim kakšno misel, nikoli ne preverjam, kdo jo prebere, vesela sem, če jo kdo, če ne, pa tudi ni ogenj v strehi.
    Mislim, da imaš veliko povedati, da si drugačen, da je tisto, kar živiš, prijetno drugačno.
    Zakaj ne bi tega delil z drugimi?
    In mimogrede:
    na to, da je FB ”hudobni zmaj” kaqr pozabi.
    še hujše reči bodo prišle
    🙂

  2. škoda, ker ni igor navedel konkretnega povoda za izstop.
    kajti (kot tudi sam pove) – argumenti, ki jih navaja, so že bradati…

    mm,
    lahko je tudi koristno, fino, če uspeš tako uporabljat.
    meni osebno je zasnova tako igračkasta, da se mi zdi, kot bi se igral z avtki ali punčkami, in ne vem, če bom to kdaj lahko požrl in šel noter (če bo npr. čez leta po postalo res nuja, kot je recimo danes pošt@))

    • mene osebno včasih zelo zanima, kaj in kako o kakšni stvari kdo razmišlja.
      paČ- TAKA SEM.
      Mimogrede: tudi , ko prebiram časopisje, NIKOLI ne berem samo enega mnenja, ker potem NIČ ne vem, oziroma, se mimogrede priključim ”čredi ovac”, ki enako razmišlja.
      FB pa je- če si, seveda, vsaj mičkeno raziskovalni tip, če te zanima ”širina”, če si odprt za vse sorte, tudi za povsem nasprotna mnenja- idealen.
      Ker sem precej družabno bitje in ker v prvi vrsti prisegam na ”soočenje v živo”, mi je tovrsten način komunikacije najbolj bistven.
      Vseeno pa si drznem trditi, da na 4 oči nismo tako direktni kot smo direktni takrat, ko povemo svoje mnenje lepo iz ”varnega kotička”

      Pri mojem delu (pisanju) je odkrita beseda zlata vredna, ker se ob njej učim, ”rastem”…recimo…
      Skratka…v bistvu sem želela reči le- to, da je ni tako slabe stvari na tem božjem svetu, da ne bi bila vsaj za kaj koristna.
      Le oči moramo imeti na pravem mestu

      LP
      m

  3. Igor čestitke za članek! Mislim, da je potrebno kar nekaj poguma, da se zapiše članek, ki da misliti predvsem tistim, ki uporabljamo FB. Tistim, ki ga ne je verjetno to bolj pihanje na dušo.

    Jaz dejansko razmišljam kaj mi je tega treba. Od kar je FB se manj družimo s kolegicami – ne rečem, da je kriv samo FB ampak močno soodgovornost ima.

    Mislim, da se da potegniti vzporednico z nasiljem: šele, ko se odločiš, da ne boš nasilen do otroka se vprašaš kaj je zares potrebuje, ko te “kliče”. Podobno je tu, šele ko prekineš s FBjanjem, se spomniš na ljudi, prijateljstva, ki potrebujejo osebni stik.

    Da o premikanju meje zasebnosti ne izgubljam besed. Hvala za odlično izhodišče za razmišljanje in poletne sklepe.

    • Sama sem bila prav vesela, ko sta se naši najstnici (najprej ena, čez kakšnega pol leta še druga) sami od sebe odpovedali FB. To, da sem večkrat nergala nad (po mojem mnenju – starši pač…) “metanjem časa proč”, gotovo ni bil vzrok za njuno odločitev. To sta morali sami ugotoviti in kot kaže, nista edini. “Takrat” so se s prijatelji cel teden preko FB dogovarjali, kje in kdaj se bodo dobili (pa do tega največkrat ni prišlo), zdaj pa se pokličejo ali SMS-ajo in se tudi v resnici srečajo.

  4. “Medtem, ko bnekdo govori o očeh na pravem mestu in se veselo ukvarja z nasprotnimi si mnenji in je prepričan, da je to širina in pčrava pot…, je drugemu izguba časa in celo nevarnost za izgubo intimnosti. Tematika, o kateri govori Igor, je v resnici problematična. Iz varnega zavetja v svet spuščaš informacije o sebi in verjetno tudi o svojih prijateljih in se lahko zelo ušteješ v predvidevanju posledic takega včasih precej lahkomiselnega početja. Sam osebno se še nisem poskusil na FB-ju, a mi je tista Igorjeva o postu fenomenalna ideja. Na podobno skušnjavo sta namreč padla tudi Adam in Eva. Ko ju je kača tako lepo nagovorila in jima dala privlačno ponudbo, da bosta kakor Bog, če bosta poskusila tako lep sadež, privlačen že na pogled. Koliko padcev in nesteč ter tudi osebninh tragedij se zgodi zaradi nebrzdane radovednosti…Za sladkimi besedami in privlačnimi sličicami se na FB-ju skriva marsikaj…,za naivne tudi nevarnega.”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite