Facebook, maše in duhovno obhajilo

Na začetku drugega vala epidemije je nemalo vznemirjenja povzročilo kratko navodilo škofov, da naj duhovniki maš ne prenašajo po spletu. Aleš Čerin je v Časniku spoštljivo opozoril, da je v navodilu nekaj nelogičnosti oz. da mu manjka vsaj prepričljiva razlaga. Vsled odzivov so škofje navodilo nekoliko spremenili oz. omilili.

Od kod ta zmeda med pastirji in med čredo, od kod strah pred mašami po Facebooku?

Vrnimo se nekoliko nazaj v prvi val, ko je naša krajevna Cerkev tako rekoč na novo odkrila duhovno obhajilo. Še več, duhovno obhajilo je bilo tako močno priporočeno, da je to mejilo že skoraj na relativiziranje pomena zakramentalnega obhajila, najpomembnejšega daru, ki nam ga je zapustil Jezus.

Podobno paradoksno relativiziranje zakramentalnega obhajila pogosto slišimo od kritikov papeževe spodbude za razmislek o možnosti, da se pod določenimi pogoji in v posebnih primerih obhajilo deli tudi ločenim in ponovno poročenim.

Pater Jože Roblek pogreša nekdanjo duhovno globino

Ne bi bilo pravično, da bi te kritike obdolževali zgolj okostenelosti in farizejske togosti, četudi so povedne besede p. Jožeta Robleka v njegovi, tudi iz osebne izkušnje korone porojeni nedavni knjigi. Takole pomenljivo piše:

“Boli me, ko se zavem, kaj smo v zadnjih devet stoletjih naredili s Hostijo, ki nam je dana v hrano, kako smo jo ločili iz sv. maše, ji dali čisto drug namen, kot ga je imela do enajstega stoletja. Takrat so nekaj posvečenih hostij odložili in jih spravili na poseben kraj za tiste, ki niso mogli priti k maši, da bi jih pozneje obhajali, bile so shranjene za uživanje in ne za češčenje. Tako delajo še v pravoslavni cerkvi.

Toda pod vplivom grške in poganske miselnosti, ki je prezirala človeško telo in ga imela za hudičevo delo, smo tudi kristjani začeli počasi prezirati telo in vse kar je v zvezi s telesom in materijo … Verniki so postajali vse bolj obupani in prestrašeni, niso si upali pristopiti k obhajilu. Pastirji so si dovolili, da so se hranili s Kristusovim telesom in krvjo pri vsaki maši, ovcam pa so prepovedali, da bi jedli od istega oltarja. Govorili so jim, da niso vredni, da so pokvarjeni, da nimajo nobene pravice, ker si niso zaslužili, da bi se lahko obhajali. Grozili so jim s peklom. Ker jim niso dovolili obhajila, so jim dali hostije ne za jed, temveč samo za gledanje in češčenje …” (Kristus me je vzljubil in daroval zame samega sebe – Duhovna pot in spoznanja jezuita p. Jožeta Robleka, Jezuitska skupnost svetega Jožefa, Ljubljana 2020, str. 82)

Facebook in strah duhovnikov pred oddaljevanjem od Cerkve

Kakorkoli, na tem mestu mi gre predvsem za to, da bi se vprašal, kako pregnati strah pred profaniranjem obhajila, v središču mojega zanimanja v tem članku pa je vprašanje, kako pregnati strah duhovnikov pred oddaljevanjem od Cerkve, ki naj bi ga prineslo spremljanje maš po Facebooku.

Zagotovo drži, da takšna maša ni enakovredna maši, ki se je udeležujemo v fizičnem občestvu, glede tega imajo škofje seveda popolnoma prav, še posebej če jo spremljamo pasivno, brez odgovarjanja ali celo v pižami. Toda ljudem je treba to pojasniti, ne le pokroviteljsko določiti. Iti pa je treba še korak dlje.

Koronakriza je namreč razgalila koncept življenja v Cerkvi, ki gradi na zunanjosti, tradiciji in pastoralnem aktivizmu. Tega je bilo sedaj čez noč konec. Ni več velikih slavnosti, dolgih maš, procesij, množičnih romanj ipd. Zdaj se je z vso ostrino zastavilo vprašanje: V čem je torej Cerkev? Vsekakor v občestvenosti, ki jo vidimo, v fizični občestvenosti. Toda kaj, ko to ni mogoče?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Posvetna in cerkvena oblast z roko v roki v težkih zdravstvenih razmerah

Naša krajevna Cerkev (ne sicer edina v Evropi) želi prispevati k uspehu boja proti pandemiji, še posebej v razmerah, ko se nekateri sodržavljani – ob podpihovanju opozicije in kolesarske civilne družbe – obnašajo neodgovorno. Poleg tega želi na tak način v sedanji politični konstelaciji podpreti vlado, ki deluje razumno in do Cerkve ni nenaklonjena. Toda, ali bi bila lahko v prvem valu vendarle Cerkev ostala nekoliko bolj odprta? Morda res, kar je bilo po svoje prepoznano v drugem valu, ko imamo verniki pod posebnimi pogoji na voljo tudi zakramentalno obhajilo, ne samo duhovnega – govorjenje o slednjem, tako značilno za prvi val, je poniknilo – ter spoved.

Prepoznano je torej bilo, da zgolj od duhovnega obhajila Cerkev ne more živeti, četudi katoličani nismo šli v takšno skušanje Boga kot nekateri pravoslavni, ki so nadaljevali delitev obhajila pod obema podobama z isto žličko … Cerkev torej predpostavlja tudi nekaj fizičnega, a ne samo v maši kot taki, ampak tudi v prejemanju zakramentov.

Nove oblike življenja Cerkve brez fizičnega stika

Poleg možnosti obhajila pa je treba v teh razmerah najti nove oblike življenja Cerkve brez fizičnega stika. Sedaj, v drugem valu so se za neko obliko uporabe spleta ali vsaj telefona opogumili celo tisti duhovniki, ki jim je bilo v prvem valu to pod častjo, nekako neprimerno.

In to je pozitivno. Škofje in duhovniki pretiranega strahu pred tem namreč ne bi smeli imeti. Navsezadnje je bila pasivnost že stoletja pred 2. Vatikanskim koncilom del laiškega doživljanja maše, ko so se nekateri verniki med nerazumljivo latinsko mašo zatekali k molitvi rožnega venca in je bil fokus maše na pridigi: večinoma je to pomenilo na morali, ne pa na Duhu.

Bistvo maše namreč ni bolj ali manj dobra župnikova pridiga, središče maše je evharistija. In k tej signaturi Duha se je treba vrniti, fizično – oz. dokler ne gre drugače, virtualno. Evharistijo in druge zakramente je treba spet razumeti in duhovno ponotranjiti.

Doživljanje zakramentov ni začelo pešati s prenosi maš v koronski krizi, ampak že davno prej, kar vidimo v desetletjih upadanja prejemanja zakramentov. Zato se je treba vrniti k virom.

Priprava na prejem zakramentov naj gre v središče, pa se bo izkazalo, da strah pastirjev ni utemeljen

Tudi fizično obhajanje zakramentov ne sme biti več takšno, kot je bilo doslej, namreč gledališko, vodeno na že kar mehanicističen način, ne pa ponotranjeno. Naši pastirji morajo zato čisto zares in dobesedno začeti izvajati katehezo o zakramentih med zakramenti samimi, z razlago maše med mašo, krsta med krstom, poroke med poročno mašo itd. Dejansko si moramo spet na glas in dobesedno povedati, se znova zavedeti, kaj kot Cerkev v cerkvi počnemo med obhajanjem zakramentov.

Kajti za strahom, da bi se verniki zaradi maš po Facebooku ne udeleževali več maš v cerkvi kot skupnost, se v bistvu, morda celo nezavedno, skriva strah pastirjev, da verniki zakramentov ne razumejo (več), da jih niso duhovno ponotranjili.

Ta strah mora Cerkev danes pregnati – s tem, da se vrnemo k izvoru, k Duhu, ne k zunanjostim, vrhunsko koreografirani liturgiji, lepim mašnim plaščem, številkam, pastoralnim aktivnostim, fotografijam množic. Če bomo pregnali ta manko, bo tudi maša po Facebooku samo to, kar je: nadomestek, posnetek, slaba kopija.