Facebook, maše in duhovno obhajilo

8

Na začetku drugega vala epidemije je nemalo vznemirjenja povzročilo kratko navodilo škofov, da naj duhovniki maš ne prenašajo po spletu. Aleš Čerin je v Časniku spoštljivo opozoril, da je v navodilu nekaj nelogičnosti oz. da mu manjka vsaj prepričljiva razlaga. Vsled odzivov so škofje navodilo nekoliko spremenili oz. omilili.

Od kod ta zmeda med pastirji in med čredo, od kod strah pred mašami po Facebooku?

Vrnimo se nekoliko nazaj v prvi val, ko je naša krajevna Cerkev tako rekoč na novo odkrila duhovno obhajilo. Še več, duhovno obhajilo je bilo tako močno priporočeno, da je to mejilo že skoraj na relativiziranje pomena zakramentalnega obhajila, najpomembnejšega daru, ki nam ga je zapustil Jezus.

Podobno paradoksno relativiziranje zakramentalnega obhajila pogosto slišimo od kritikov papeževe spodbude za razmislek o možnosti, da se pod določenimi pogoji in v posebnih primerih obhajilo deli tudi ločenim in ponovno poročenim.

Pater Jože Roblek pogreša nekdanjo duhovno globino

Ne bi bilo pravično, da bi te kritike obdolževali zgolj okostenelosti in farizejske togosti, četudi so povedne besede p. Jožeta Robleka v njegovi, tudi iz osebne izkušnje korone porojeni nedavni knjigi. Takole pomenljivo piše:

“Boli me, ko se zavem, kaj smo v zadnjih devet stoletjih naredili s Hostijo, ki nam je dana v hrano, kako smo jo ločili iz sv. maše, ji dali čisto drug namen, kot ga je imela do enajstega stoletja. Takrat so nekaj posvečenih hostij odložili in jih spravili na poseben kraj za tiste, ki niso mogli priti k maši, da bi jih pozneje obhajali, bile so shranjene za uživanje in ne za češčenje. Tako delajo še v pravoslavni cerkvi.

Toda pod vplivom grške in poganske miselnosti, ki je prezirala človeško telo in ga imela za hudičevo delo, smo tudi kristjani začeli počasi prezirati telo in vse kar je v zvezi s telesom in materijo … Verniki so postajali vse bolj obupani in prestrašeni, niso si upali pristopiti k obhajilu. Pastirji so si dovolili, da so se hranili s Kristusovim telesom in krvjo pri vsaki maši, ovcam pa so prepovedali, da bi jedli od istega oltarja. Govorili so jim, da niso vredni, da so pokvarjeni, da nimajo nobene pravice, ker si niso zaslužili, da bi se lahko obhajali. Grozili so jim s peklom. Ker jim niso dovolili obhajila, so jim dali hostije ne za jed, temveč samo za gledanje in češčenje …” (Kristus me je vzljubil in daroval zame samega sebe – Duhovna pot in spoznanja jezuita p. Jožeta Robleka, Jezuitska skupnost svetega Jožefa, Ljubljana 2020, str. 82)

Facebook in strah duhovnikov pred oddaljevanjem od Cerkve

Kakorkoli, na tem mestu mi gre predvsem za to, da bi se vprašal, kako pregnati strah pred profaniranjem obhajila, v središču mojega zanimanja v tem članku pa je vprašanje, kako pregnati strah duhovnikov pred oddaljevanjem od Cerkve, ki naj bi ga prineslo spremljanje maš po Facebooku.

Zagotovo drži, da takšna maša ni enakovredna maši, ki se je udeležujemo v fizičnem občestvu, glede tega imajo škofje seveda popolnoma prav, še posebej če jo spremljamo pasivno, brez odgovarjanja ali celo v pižami. Toda ljudem je treba to pojasniti, ne le pokroviteljsko določiti. Iti pa je treba še korak dlje.

Koronakriza je namreč razgalila koncept življenja v Cerkvi, ki gradi na zunanjosti, tradiciji in pastoralnem aktivizmu. Tega je bilo sedaj čez noč konec. Ni več velikih slavnosti, dolgih maš, procesij, množičnih romanj ipd. Zdaj se je z vso ostrino zastavilo vprašanje: V čem je torej Cerkev? Vsekakor v občestvenosti, ki jo vidimo, v fizični občestvenosti. Toda kaj, ko to ni mogoče?

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Posvetna in cerkvena oblast z roko v roki v težkih zdravstvenih razmerah

Naša krajevna Cerkev (ne sicer edina v Evropi) želi prispevati k uspehu boja proti pandemiji, še posebej v razmerah, ko se nekateri sodržavljani – ob podpihovanju opozicije in kolesarske civilne družbe – obnašajo neodgovorno. Poleg tega želi na tak način v sedanji politični konstelaciji podpreti vlado, ki deluje razumno in do Cerkve ni nenaklonjena. Toda, ali bi bila lahko v prvem valu vendarle Cerkev ostala nekoliko bolj odprta? Morda res, kar je bilo po svoje prepoznano v drugem valu, ko imamo verniki pod posebnimi pogoji na voljo tudi zakramentalno obhajilo, ne samo duhovnega – govorjenje o slednjem, tako značilno za prvi val, je poniknilo – ter spoved.

Prepoznano je torej bilo, da zgolj od duhovnega obhajila Cerkev ne more živeti, četudi katoličani nismo šli v takšno skušanje Boga kot nekateri pravoslavni, ki so nadaljevali delitev obhajila pod obema podobama z isto žličko … Cerkev torej predpostavlja tudi nekaj fizičnega, a ne samo v maši kot taki, ampak tudi v prejemanju zakramentov.

Nove oblike življenja Cerkve brez fizičnega stika

Poleg možnosti obhajila pa je treba v teh razmerah najti nove oblike življenja Cerkve brez fizičnega stika. Sedaj, v drugem valu so se za neko obliko uporabe spleta ali vsaj telefona opogumili celo tisti duhovniki, ki jim je bilo v prvem valu to pod častjo, nekako neprimerno.

In to je pozitivno. Škofje in duhovniki pretiranega strahu pred tem namreč ne bi smeli imeti. Navsezadnje je bila pasivnost že stoletja pred 2. Vatikanskim koncilom del laiškega doživljanja maše, ko so se nekateri verniki med nerazumljivo latinsko mašo zatekali k molitvi rožnega venca in je bil fokus maše na pridigi: večinoma je to pomenilo na morali, ne pa na Duhu.

Bistvo maše namreč ni bolj ali manj dobra župnikova pridiga, središče maše je evharistija. In k tej signaturi Duha se je treba vrniti, fizično – oz. dokler ne gre drugače, virtualno. Evharistijo in druge zakramente je treba spet razumeti in duhovno ponotranjiti.

Doživljanje zakramentov ni začelo pešati s prenosi maš v koronski krizi, ampak že davno prej, kar vidimo v desetletjih upadanja prejemanja zakramentov. Zato se je treba vrniti k virom.

Priprava na prejem zakramentov naj gre v središče, pa se bo izkazalo, da strah pastirjev ni utemeljen

Tudi fizično obhajanje zakramentov ne sme biti več takšno, kot je bilo doslej, namreč gledališko, vodeno na že kar mehanicističen način, ne pa ponotranjeno. Naši pastirji morajo zato čisto zares in dobesedno začeti izvajati katehezo o zakramentih med zakramenti samimi, z razlago maše med mašo, krsta med krstom, poroke med poročno mašo itd. Dejansko si moramo spet na glas in dobesedno povedati, se znova zavedeti, kaj kot Cerkev v cerkvi počnemo med obhajanjem zakramentov.

Kajti za strahom, da bi se verniki zaradi maš po Facebooku ne udeleževali več maš v cerkvi kot skupnost, se v bistvu, morda celo nezavedno, skriva strah pastirjev, da verniki zakramentov ne razumejo (več), da jih niso duhovno ponotranjili.

Ta strah mora Cerkev danes pregnati – s tem, da se vrnemo k izvoru, k Duhu, ne k zunanjostim, vrhunsko koreografirani liturgiji, lepim mašnim plaščem, številkam, pastoralnim aktivnostim, fotografijam množic. Če bomo pregnali ta manko, bo tudi maša po Facebooku samo to, kar je: nadomestek, posnetek, slaba kopija.

8 KOMENTARJI

  1. Mene bi pa motilo, ce bi pri masi poslusal razlago mase. Prav res. Temu je namenjene kateheza, otrok ali odraslih. Moti me ze, ce se pri ljudskem petju pri oltarju pojavi dirigent(ka), ki zacne kriliti z rokami. Po mojem tega ne bi poceli, ce bi vedeli, kako je to zoprno.

  2. Obisk sv mas, sol in klasicne instrumentalne ( ne zborovske) glasbe bi po mojem bilo sicer med zadnjimi stvarmi, ki jih je ob covid epidemiji strokovno nujno zapirati. Seveda pod pogojem, da vse poteka kontrolirano, z maskami in razdaljami. Zal tovrstne discipline tudi v cerkvah ponekod manjka, ceprav je gotovo nadpovprecna.

    Torej, prepoved obiska sv mas je med zadnjimi ukrepi, ko je stanje ze zelo resno, v vecini evropskih drzav. Ne med prvimi, kot v Sloveniji. Po mojem bi se tu skofovska konferenca lahko malo bolj cvrsto postavila, ne glede na upraviceno simpatijo do aktualne vlade.

  3. Po mojem imamo srečo, da lahko z Bogom vzpostavimo stik preko sodobnih medijev. Maše in ostale duhovne vsebine preko medijev so v tem trenutku pomembne za ohranitev vere. Zaradi tega ne bo upada obiska maše v cerkvi, ko bo to spet mogoče, saj je trend upadanja obiska že dolgo opazen. Ne zaradi korone in medijev temveč je sedanji stil življenja Boga postavil na stranski tir. Maša in duhovno obhajilo sta v tem trenutku dve brvi do ohranitve vere. Tudi Kristus bi v današnjem času prav gotovo izkoristil vse sodobne pridobitve za oznanjevanje, in seveda bi imel nasproti spet “farizeje in pismouke”.

  4. Moram povedati, da sem razočaran nad razmišljanjem avtorja. Zdi se mi, da to slepo sledenje nekemu vedno novemu odkrivanju ”modernosti” ”Duha” v slovenski Cerkvi, kar ne pojenja, kljub temu, da rezultatov ni in ni.
    Neverjetno kakšen odpor modernih slovenskih katolikov do liturgije in maše, še posebej, če je le-ta tradicionalna. In mi se hvalimo, da smo katoliška država; zdi se, da smo že docela protestantizirani in so od katoliškosti ostale samo še Brezje. Pa še njih bi se avtor sramoval, če bi v tamkajšnji baziliki uzrl ženičke, ki molijo rožni venec.
    Slovenska cerkev tone in tone, a pomladne pokoncilske prenove ni in ni. Vedno bolj se protestantizira, liturgijsko, molitveno in pastoralno. Veliki denarji so vrženi v vedno nove marketinške prijeme, bogate verske tradicije pa se pušča na podstrešju zgodovine, kjer naj kar zgnijejo. Zato, ker naj bi le-ta izročila iz tradicije ”prestroga” ”nečloveška” ”nerazumljiva”. in to čeprav so duhovno bogatila življenje praktično celotnega slovenskega naroda pred vojno, ter številnih goreče vernih katolikov praktično do osamosvojitve.
    Poglejte malo po svetu, kaj ”zažiga” pri mladih. No, pa saj ne gre, da bi Cerkev morala ”zažigati” in biti ”kul”. Mladi iščejo avtentičnost, in v katolištvu avtentičnost daje Tradicija, molitvena in tudi liturgična. Ne bom se tukaj razpisal, striček Google ima številne odgovore. Ko jih boste našli, boste presenečeni.

  5. Spoštovani malidelnicar, zakaj pa čutite potrebo, da v svoje razmišljanje vpletate še svoj odpor do protestantizma? V mojem spominu bodo Primož Trubar in njegovi, za vedno zapisani z zlatimi črkami, saj so nam zapustili prvo slovensko knjigo in omogočili enega zgodnejših prevodov sv. pisma ter tako neizbrisno zapisali slovenščino med jezike krščansko govorečega sveta.

  6. Spoštovani Bernhardt, tu ne gre za zgodovinsko oceno delovanja Primoža Trubarja, kamor bi sodila tudi ocena kasnejše katoliške podpore ohranitvi prevodov ter delovanja Katoliške cerkve proti ponemčevalnim protestantskim nameram nemškega plemstva. Mešate tematiko.
    V mojem odgovoru sem se nanašal na stanje (slovenske) Cerkve, točneje na uporabljene protestantske principe ter mišljenja, ki so heretični in so bili na Tridentinskem koncilu jasno obsojeni. Ekumenizem 20. stoletja Katoliške cerkve ne odvezuje od jasnosti učenja ter nauka ”Pojdite in naredite vse narode za moje učence.”
    Katoliška cerkev mora slediti Nauku, Tradiciji, Izročilu, da še vedno ostane Ena, sveta, katoliška in apostolska, kot to molimo pri veroizpovedi, torej Kristusova. Vsaka lokalna katoliška skupnost, ki na to bodisi namenoma pozablja, bodisi se ‘peča’ z krivimi nauki, neobhodno izgubi svojo katoliško vero. Če bi bilo vse tako preprosto, potem v zgodovini cerkve ne bi potrebovali ne koncilov in ne velikih svetnikov, ki so delovali za Sveto vero. In očitno slovenski katoliki menijo, da se iz zgodovine nimamo ničesar za naučiti.

  7. Spoštovani malidelnicar, ali se lahko še malo razpišete, kako si predstavljate ekumensko zbližanje krščanskih cerkva? Stavek, “Pojdite in naredite vse narode za moje učence”, bi enako kot katoličani lahko v svoj prid uporabili tudi evangeličani in pravoslavni. Ekumensko zbližanje je po mojem mogoče le na podlagi najmanjšega skupnega imenovalce, če naj se izrazim matematično, vsekakor pa ne tako, da bi se morala le ena stran v vsem podrediti drugi (no takega “zbližanja” zaradi trme na obeh straneh tako ne bomo videli). Se opravičujem za pozen odgovor, sem že starejši gospod in se moram z računalnikom malo bolj trdo spopadati kot vi mlajši.

  8. Spoštovani Bernhardt, naj obrazložim, kako si predstavljam pravi ekumenizem, ne tisti lažni ”ekumenizem”, ki ga pod pritiskom sekularnih ciljev promovira moderna Katoliška cerkev. Katoliška cerkev je edina, prava cerkev, ki jo je ustanovil Kristus ter ji je bil preko apostolov dan dar, da odreši človeštvo pogube. To je razlaga navodila ”Naredite vse narode za moje učence”, ki ga je prejela Kristusova, Katoliška cerkev – ki je Ena. Torej gre za to, da čim več ljudi pritegne v svojo sredo in jim s tem po Kristusovi žrtvi na križu ponudi možnost odrešenja/zveličanja duš (torej gre za svobodno voljo vsakega izmed nas, koliko smo pri tem voljni sodelovati in zavoljo Kristusa tudi kaj pretrpeti). Čeprav je v zgodnjem krščanstvu organizacijsko Katoliška cerkev operirala iz večih zgodovinskih katoliških patriarhalnih središč (Rim, Konstantinopel, Jeruzalem, Antiohija, Alexandrija) je imel zaradi kraja Petrove smrti ter Petrovega primata (”ti si Peter skala”) simbolični primat Rim prvega med enakimi (kljub npr. zgodovinsko sprva izjemno močni poziciji Konstantinopla kot cesarskega mesta). Zato še danes Katoliška cerkev na vzhodne pravoslavne cerkve sicer gleda kot na ‘razkolnike’ ker ne priznavajo primata Rima, imajo pa te cerkve vso apostolsko nasledstvo ter mislim, da tudi vso veljavnost zakramentov.
    Kar se tiče ekumenizma nasproti protestantom, je tu zgodovinska pozicija papežev in številnih svetnikov jasna: protestantizem je herezija, njegovi privrženci so heretiki, njihov Nauk ne uči Resnice, niti nimajo veljavnih zakramentov po katerih bi Kristus reševal (in naredil ”vse za svoje učence”). Cerkev mora te izgubljene brate zopet privesti v svoje naročje. Zato je bila formalna pozicija od Tridentinskega koncila do II. Vatikanskega koncila vedno, da se heretike bratsko obsodi in se jih nato pripelje nazaj v naročje Ene, Apostolske, Katoliške Cerkve. O tem pričajo številni svetniki od Sv. Frančiška Asiškega, Sv. Ignacija Lojolskega, Sv. Frančiška Saleškega, Sv. Ludvika Marije-Grignon de Montforta. Od novejših poznamo v 19. stoletju Sv. Janeza Henryja Newmana. V 21. stoletju je zedinjenje delu izgubljenih bratov omogočil Benedikt Xvi. z okrožnico Anglicanorum Coetibus, ki je omogočil vrnitev v Katoliško cerkev številnim anglikanskim duhovnikom, ko je za njih vzpostavil t.i. osebni oridinariat.
    To je zgodovinsko izhodišče, ki je v preteklih stoletjih omogočalo širjenje katoliške vere po vsem svetu. Danes v KC prestopajo številni protestantski teologi, kot sta npr. Scott Hahn, Taylor Marshall, ki jih privlači nespremenjeno Izročilo in Tradicija. Na Kitajskem številni Kitajci trpijo, ker želijo biti del prave Katoliške cerkve pod vodstvom papeža in ne državno sankcionirane Patriotske katoliške cerkve pod vodstvom Partije. Zato je le jasen pristop je pravi iskren ekumenski pristop. Oznanjanje Evangelija t.j. dobre novice, vsem ljudem, in jasno učenje, da je Katoliška cerkev tista, ki ima v sebi Rešenje. To je pa povsem nekaj drugega kot moderni ”ekumenizem”, ko so vse ”cerkve” ter sekte kar nekaj ”istega” in ni pomembno v kateri si. In tega se v Sloveniji bistveno premalo zavedamo.