Mnogi ne opazijo, da Facebook uporablja tudi naše preteklo vedenje, na podlagi katerega je mogoče z 80-odstotno natančnostjo predvideti, kaj bo naša naslednja odločitev. Informacije, ki jih Facebook pridobi od nas, mu omogočajo, da na našem profilu objavi stvari, za katere še ne vemo, da si jih želimo.
Nikoli ne bomo vedeli, koliko talentov smo prejeli: enega, pet, deset ali več. Talenti so v nas navzoči latentno, zato jih ne moremo neposredno opazovati niti narediti seznama, za kaj vse smo nadarjeni. Darove odkrivamo postopoma, tako da delujemo. Pri tem opazimo, da nas določene stvari bolj privlačijo kot druge, da nam gredo nekatera opravila laže in bolje od rok kot druga.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Svoje talente odkrivamo vse življenje, z voljo in materialnimi možnostmi pa jih razvijamo
Upravljanje talentov, danih od Boga, je večplastno. Prvo, kar je za odkrivanje talentov in njihov razvoj pomembno, so možnosti. Koliko izjemno nadarjenih ljudi v še ne tako oddaljeni preteklosti ni znalo več kot brati in pisati, a so imeli v sebi potencial za vrhunske dosežke. Samo redkim so lahko družine omogočile izobraževanje. Namesto da bi upravljali tovarne, so vse življenje vihteli kose in grablje; namesto da bi jedli bel kruh, so srebali močnik. Koliko vaških podobarjev, ki so rezljali svete podobe in znamenja na kozolcih in čebelnjakih, bi se trajno zapisalo v zgodovino umetnosti, če bi imeli toliko pod palcem, da bi lahko zapustili svojo kajžo in šli v svet.
Ni torej vseeno, v kakšni družini se rodimo. Blaise Pascal (1623–1662), francoski matematik, fizik in filozof, je nekje zapisal, da se je pri osmih letih v družbi očetovih prijateljev, ki so prihajali k njim na dom, naučil več matematike kot marsikdo drug na univerzi. Seveda poznamo tudi drugačne primere, da so mnogi z neurejenim življenjem zapravili možnosti, ki so jim jih dajale njihove bogate družine.
Številni nadarjeni ljudje ne dosežejo veliko tudi zato, ker jih v letih zorenja zatre bodisi matična družina bodisi okolje. Za razvoj talentov je potrebno tudi telesno in duševno zdravje.
Če ne prej bomo pa ob poslednji sodbi slišali bodisi pohvalo:
V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil! Vstopi v veselje svojega gospodarja! – bodisi grajo: Vzemite mu torej talent … in ga vrzite ven v najglobljo temo (prim. Mt 25).
Obračun, ki ga bomo morali dati o upravljanju talentov, zagotovo pride.
Tehnološke spremembe ne iztirjajo le sedanjega ekonomskega sistema, marveč tudi ljudi
Vprašanje o talentih si že od nekdaj zastavljamo po istem obrazcu, po katerem vsak od nas kolikor toliko jasno ve vsaj to, ali je bolj nadarjen za družboslovje ali naravoslovje, za tehniko ali umetnost, za telesne ali miselne napore ipd.
Zadnjih nekaj let se vprašanje talentov postavlja na povsem nov način. Douglas Rushkoff, eden najpomembnejših mislecev naše dobe, avtor že splošno uveljavljenih terminov digital natives (ljudje, katerih materni jezik je digitalni), social currency (družbena valuta), pravi, da je rojstvo digitalne tehnologije enako pomembno oziroma prelomno kot izum pisave ali abecede.[1] Svet se konstituira na novo. V svojih prvih knjigah Rushkoff obravnava zgodnje psihedelične (ki razširjajo zavest) korenine digitalne tehnologije. Zanima ga torej, kako ta tehnologija razširja, še bolj pa spreminja človekovo zavest, dojemanje sveta in sočloveka, vere, narave in vsega drugega.
Svet za digital natives očitno ni več takšen, kot je bil za nas, ki smo otroci klasične abecede. Če se je razvoj pisave v današnjem pomenu besede začel nekje v bakreni dobi, torej kakšnih tri tisoč let pred Kristusom, potem to pomeni, da je abeceda oblikovala človeško zavest in iz nje izvirajoče kulture zadnjih pet tisoč let. Sedaj stojimo pred svetom, v katerem se ti, ki se rojevajo, že gibljejo in so. Prizma, skozi katero motrijo resničnost, je drugačna od tiste, ki so jo imele predhodne generacije.
Rushkoff meni, da se bo svet bolj kot zaradi milijard brezposelnih v Afriki, Aziji in Južni Ameriki ter zaradi kopičenja bogastva v rokah enega odstotka bogatih, spremenil zaradi viharja tehnoloških sprememb. Te spremembe namreč ne iztirjajo le sedanjega ekonomskega sistema, marveč tudi ljudi.
Ali individualistična struktura osebnosti sploh še omogoča pravo prijateljstvo, kaj šele trajno in ljubečo zakonsko zvezo?
Vrnimo se na začetek, k talentom. Eden najbolj osnovnih talentov, ki ga imamo, je sposobnost medčloveškega povezovanja; kristjani temu pravimo graditev skupnosti ali občestva. Morda je ta talent bolj poudarjen pri ekstravertiranih kot pri introvertiranih osebah. Vsekakor je sposobnost komuniciranja velik dar, ki pa ga vsi ne razvijemo enako dobro; lahko ga celo zapravimo in živimo v osami.
Rushkoff ugotavlja, da bo dar oziroma talent za medosebno komunikacijo v prihodnje eden ključnih družbenih in posledično tudi ekonomskih problemov. Tehnologija namreč človeka iz občestvenega bitja spreminja v individualista. Naša psihofizična struktura, ki je občestvena, se vse bolj transformira v individualistično.
To se nam dogaja hitreje, kot si upamo priznati. Pred mesecem sem bil v bližnjem Kolovratu, lokalu nasproti ljubljanske stolnice, na nedeljskem kosilu. Pri sosednji mizi so sedeli štirje mladi Italijani, vsak s svojim pametnim telefonom v roki. Nisem opazil, da bi med kosilom med seboj spregovorili. To je bil nazoren psihedeličen primer: drugačna zavest sobivanja, spremenjena duševnost za dojemanje okolja in sočloveka. Kdo je bil za vsakega od teh fantov tisti, ki je bil z njim pri mizi? Je bil to prijatelj, kolega, poslovni partner? Ali individualistična struktura osebnosti sploh še omogoča pravo prijateljstvo, kaj šele trajno in ljubečo zakonsko zvezo?
Človek je edinstven posameznik, ki lahko resnično živi le v skupnosti
Po Ruchkoffem mnenju bo največji izziv v bližnji prihodnosti prav individualizem. Kako se bo človek, ki ga sodobna tehnologija oblikuje v individualista, spoprijemal z dejstvom, da je ustvarjen kot kolektivno bitje? Bivanje na zemlji je namreč lahko samo kolektivno. Živalski svet se, kot pravi Alojz Ihan, združuje v jate, črede in trope, ljudje pa v skupnosti. Po večnem Božjem načrtu je prav vse zasnovano in strukturirano po modelu odnosov. Individualistično življenje preprosto ni možno, toda nova tehnologija v nas oblikuje prav takšno zavest, namreč zavest samozadostnosti, ko bomo v drugih videli samo še servis za zadovoljevanje lastnih fizioloških potreb. »Od sveta, v katerem je Apple na začetku zgradil ‘e-world’, smo prešli v svet ‘i-world’, jaz (sem) svet.«[2]
Res je, da je prvi talent, ki smo ga prejeli, ta, da smo poklicani po imenu, da je vsak izmed nas kot posameznik neprecenljiv v Božjih očeh. Bog torej vsakemu izmed nas naklanja enkratnost, nezamenljivo individualnost in neponovljivost. Kristus zato ni predvsem Odrešenik človeštva, temveč Odrešenik človeka, je večkrat poudarjal papež sv. Janez Pavel II.
Toda naša enkratna in neponovljiva individualna identiteta, ta veliki talent, ki nam zagotavlja avtonomijo, ki nikomur ne dovoljuje, da nas naredi za hlapca ali sužnja, je le prvi del naše resničnosti. Drugi del pa izhaja iz dejstva, da tudi Bog sam v sebi ni nedeljiva monada, večno, vase zaprto duhovno počelo, ampak je Trojica, nekakšno notranje mnoštvo, seveda fizično nepriobčljivo, vendar je mogoče reči vsaj to, da gre v Bogu za skrivnostno, a popolno edinost v različnosti.
Za Facebook postajamo vse bolj mehanični, samodejni in predvidljivi
To drugo razsežnost naše človeške biti, po kateri smo ljudje odsvit Troedinega Boga in njegova podoba, bodo otroci nove tehnologije težko sprejeli, ker za njeno umevanje sploh ne bodo več čutili potrebe. Edinost v različnosti avtonomnih oseb ne sodi več v koordinate, znotraj katerih bi digital natives dojemali svet in bližnjega. Nova tehnologija ogroža od Boga dani občestveni talent, samo zasnovo stvarnosti, ki zagotavlja pretok energije in vsega drugega med živimi bitji. To, o čemer sedaj govorimo, je na Japonskem že strah vzbujajoča družbena stvarnost, zlasti pri mladih.
Pogrezanje v novo zavest oziroma v kulturo, imenovano i-world, zaviralcev ni veliko, v glavnem pospeševalce. Mnogi ne opazijo, da Facebook uporablja tudi naše preteklo vedenje, na podlagi katerega je mogoče z 80-odstotno natančnostjo predvideti, kaj bo naša naslednja odločitev. Informacije, ki jih Facebook pridobi od nas, mu omogočajo, da na našem profilu objavi stvari, za katere še ne vemo, da si jih želimo. Še huje pa je to, da nas Facebook s sporočili privede do obnašanja, kot so ga predvideli njegovi algoritmi. Facebook torej ve, kaj bo naš naslednji korak. Zanj postajamo vse bolj mehanični, samodejni in predvidljivi. Facebook in drugi vlagajo milijarde v zmanjševanje naše svobodne volje, obenem pa ustvarjajo iluzijo, da imamo svobode vse več.[3]
Prav zato se mladi individualizma ne bojijo, ampak ga hočejo, ker menijo, da jim zagotavlja svobodo, ki se približuje absolutni svobodi. Pri tem ne pomislijo, da popolna samozadostnost, popolna avtonomija posameznika pomeni tudi popolno osamitev, posledično pa psihični in nazadnje fizični zlom.
Vse, ne le mlade, želi današnji evangelij spomniti, naj sebi v dobro na novo odkrijemo neprecenljivi dar, ki je sposobnost za prijateljstvo, za ljubezen, sposobnost, da smo lahko skupnost, občestvo v Svetem Duhu.
[1] Douglas Rushkoff je odgovarjal na vprašanja Simone Drevenšek v: Svet kapitala – Delo, 10. 11. 2017, str. 28–29
[2] D. Rushkoff, prav tam, str. 28
[3] D. Rushkoff, prav tam, str. 29
