Fabrice Hadjadj ‘Kaj je družina’: Filozofski pogled na družino tudi z vidika vsebine spodnjic

5
741
Knjiga
Knjiga

Včeraj, v četrtek, 17.12., torej nekaj dni pred pomembnim referendumom, je Založba Družina predstavila novo knjigo pronicljivega in duhovitega francoskega filozofa Fabrica Hadjadja s preprostim naslovom ‘Kaj je družina?‘.

Na predstavitvi so o knjigi, o razgradnji družine (avtor pravi sicer takole: “Ker bistvena oziroma naravna danost ni zgrajena, je ne moremo razgraditi. Edini način, da to storimo, je, da jo popolnoma uničimo.”), o teoriji spola in lepoti družinskega življenja, spregovorili prevajalka Jasmina Rihar, strokovnjakinja s podorčja teorije spola Mojca Belcl Magdič in zakonca Igor in Maja Vovk z Zavoda Iskreni.net.

Hadjadj je nazoren, hudomušen, … in skoraj “brutalno” biološki

Jasmina Rihar, prevajalka knjige nam je orisala vsebino knjige, ki je pravzaprav nastala na podlagi avtorjevih petih esejev, narejenih za predavanja o družini. Prevajalka je povedala, da je Hadjadj avtor, ki ga je užitek prevajati zaradi njegove hudomušnosti, ki ni brez globine in tudi zaradi sočnosti njegovega izražanja.

V prvem eseju avtor s filozofskega stališča želi prodreti v bistvo družine, govori o tem kaj družina je in že v prvem odstavku pove, da je to “tako osnovno vprašanje, da se lahko vprašamo, ali se sploh postavlja”, da se “lahko le čudimo, da smo skupaj tu in se sprašujemo o tako jasni stvari”. Družina je za Hadjadja predvsem “kraj, kjer se izražajo razlika med spoloma, razlika med generacijama in razlika teh dveh razlik”.

Ko avtor govori o daru življenja pravi, da rojstvo nikoli ne more biti rezultat izračuna, da nihče ne more reči, da je dovolj zrel, dovolj sposoben, da ima otroka, da mu je popolnoma jasno, kako iz njega narediti dovršeno osebnost, da ima popolno pravico, da ga spravi na svet, da je njegov učitelj. Takole dobesedno: “Otrok pride kot dar narave in tega daru nismo nikdar resnično vredni. Otrok je dopolnilo telesne ljubezni in ne rezultat neposredne namere.”

Verjetno najbolj sočen in prav biološko “brutalen” del knjige je esej ‘Presežnost v spodnjicah’, kjer avtor (na predavanju) pozove poslušalce, da opazujejo kaj je pod njihovim pasom (dobesedno: “Da, da tudi vi dekan katoliške univerze v Washingtonu, tudi pod vašim pasom”.) Potem avtor govori o popku, ki je “znamenje, da se nisem ustvaril sam, da izhajam iz drugih oseb” in o spolovilu, ki je “znamenje, da nisem ustvarjen le zase, temveč da že po svojem telesu težim in grem naproti drugim.” Spolovilo nam prav po naravi (tako zatiran pojem!) gori, da smo usmerjeni v nek odnos. Kot moški takole sočno-biološko zapiše: “Moje spolovilo pa ni toliko odvisno od moje volje kot od oblin ženskega telesa. Napenja se k njemu in po nenavadno ukrivljenem položaju, ki ga zavzame, če ga sprostim, štrli k nebu.”

Tretji esej, ‘Tablični računalnik in družinska miza’ primerja tablični računalnik, ki ga vidi kot miniaturno mizo z virtualnim krožnikom, digitalnimi vilicami in digitalnim golažem, s kuhinjsko mizo. V tem delu avtor opozori ne samo na ogroženost družine z ideološkimi boji (teorija spola), pač pa na še večjo nevarnost – nevarnost najedanja družine s pomočjo tehnologije. Priporoča, da se družinsko mizo brani na vse pretege.

Četrti esej govori o izpodrivanju rodoslovnega s pomočjo tehnološkega. Avtor pravi, da če bomo dopustili izdelovanje otrok s pomočjo tehnologije, potem je povsem moralno, da zahtevamo brezhiben izdelek. Hadjadj se v nadaljevanju sprašuje, kje je več kreativnosti ali “in vitro” ali “in vivo” – v epruveti ali v objemu ženske.

Avtor govori zelo naravnost in že v uvodu knjige svoje delo označi za ultranazadnjaško, ultraseksistično in vsaj toliko fašistično kot je rožni grm, ker – citiram – “na njem rastejo le vrtnice in nikdar zastave”.

Teorija spola vodi v to, da si otroci sami določijo spol in da morajo eksperimentirati s svojo spolno usmerjenostjo

Mojca Belcl Magdič, strokovnjakinja na področju teorije spola (na to temo pripravlja doktorat), je predstavila to kompleksno ideologijo, njene korenine in v kaj se je teorija razvila do današnjih dni. Teorija spola nas vodi v enoumje, kjer bi morali vsi razmišljati v to smer, da spola sploh ne obstajata, da ne obstaja spolna različnost, da je vse kar človek je, le produkt družbenih vzorcev in vlog, v katere je bil človek prisiljen, … skratka vse je družbeni konstrukt.

“Sodobni teoretiki teorije spola pravijo, da moškost in ženskost sama po sebi ne obstajata, da moške in ženske karakteristike ne obstajajo, Judith Butler, teoretičarka teorije spola, celo pravi, da ne obstajajo niti moška niti ženska biološka telesa, da živimo pod diktaturo heteronormativnosti, da se je treba tega osvoboditi, da smo sami po sebi pravzaprav brezspolna bitja, da nimamo spolne identitete in stalne spolne usmerjenosti”, pravi Mojca Belcl Magdič.

Vse te ideje je Belcl Magdičeva povezala s šolskim sistemom, ki jih je že vnesel v svoje učne načrte v državah, kjer je bil sprejet zakon o istospolnih porokah. Tako v šolah učijo, da si otroci lahko sami določijo spol in da morajo eksperimentirati s svojo spolno usmerjenostjo. Na Nizozemskem že v vrtcih psihologinje otroke sprašujejo, naj se opredelijo ali so bolj fantki ali bolj punčke …

Taki časi so, da moramo govoriti o tako temeljnem kot je “kaj je družina?”

Zakonca Igor in Maja Vovk, z Zavoda Iskreni.net, sta spregovorila o pomenu tega Hadjadjovega dela za  naš čas in prostor, ko smo v takem času, da se moramo z različnih zornih kotov pogovarjati o tem tako temeljnem kot je “kaj je družina?”. Igor Vovk je potegnil vzporednice z bivšim režimom, ki je že imel močne zametke obvladovanja družine, Maja pa je s svojega zornega kota osvetlila pomen ženskosti in materinstva.

O pravem času je prišla v pravo državo

Knjiga ‘Kaj je družina?’ prihaja ob pravem času na pravo mesto. Želeti si je, da bi knjigo prebrali ljudje že pred referendumom in se potem odločili. Ne glede na rezultat v nedeljo zvečer, bo vsebina knjige morala najti odmev v naših vsakodnevnih pogovorih, v naših držah, v naših naravnanostih, v naših bojih z nesmisli, ki jih naš del svet prinaša v javni prostor – tako z ideološke kot s tehnološke smeri. Upam, da najde tudi odmev v zdravo-razumskih glavah staršev, pedagogov, vzgojiteljev in tudi katehetov. In pa da se nekako nalezemo avtorjeve neposrednosti, zmožnosti vizualizacije, povezovanja z biologijo in tudi … sočnosti izražanja.

Foto: Aleš Čerin

Video vir: YouTube kanal tednika Družina

5 KOMENTARJI

  1. Da,vedno znova in tudi ob tokratnem nadvse spornem predlogu spremembe zakona,o kateri bo odločal tudi nedeljski referendum ter pri vsej ideji o teoriji spola,gre spet samo za še eno različico skušnjave ter prišepetovanja človekovega nasprotnika: in “bi postala kakor Bog”-glej:1Mz3,5.

  2. Čeprav je to, kar beremo o teoriji spola ali to kar se že vsiljuje v slovensko pedagogiko ( vključno z znano brošuro AI, ki jo ta organizacija še vedno zagovarja) na prvi pogled zblojeno, sam ne bi zagovarjal niti prehajanje v drugo skrajnost. Modri antični misleci, zlasti Aristotel, niso slučajno zagovarjali zmernosti in zlate sredine.

    Namreč v psihi so pri obeh spolih elementi animusa in anime in ni nujno dobro, prej obratno, da bi pri moškem zatirali animo in pri ženskah animusa. Tako čustva, senzibilnost in širina kot razumnost, osredotočenost, odločnost so potreba vsake uravnotežne osebnosti, ne glede na spol.

    Tudi iz biologije to izhaja. Moški tvori fiziološko tudi ženske spolne hormone in ženska enako testosteron, ki je celo pomemben za njen spolni gon. Predvsem v maščobnem tkivu je encim aromataza, ki katalizira stalno pretvorbo med moškimi in ženskimi spolnimi hormoni. To je torej fiziološko, ne patološko.

    Torej, ne si želeti tipa mačo-moških in super-žensk. Moški s kromosomsko anomalijo XYY ima višje testosterone, je pa ponavadi subinteligenten, nadpovprečno agresiven in mnogo pogosteje konča v zaporu kot običajen moški XY.

    Nikar skrajnosti, torej. Držimo se zmernosti. Preizkušenih receptov in naukov res modrih ljudi.

    • Te moram popraviti da ne gre za sredinskost. Ta pojem mi ni všeč.
      Gre za to da je biološki spol temelj. Na tem temelju pa je zgrajen socialni spol. V tem smislu pa imata oba spola svojo moško in žensko plat. Narobe je, če nasprotje samega sebe postane dominantno.
      Teorija spola gre tako daleč, da zanika temeljni biološki spol.
      Zanimivo pa je, da govorijo o socialnem spolu kot o nečem kar nam je vsiljeno, z vzgojo, družbo itd. In bi to vsiljenost radi kompenzirali s “svobodno izbiro”. Torej, če nam je bilo nekaj vsiljeno, ne moremo potem govoriti o svobodni izbiri. Ampak ta podrobnost jim ne pride na pamet.

      • Pa ja ne razumeš moj zapis tako, kot da jaz zagovarjam srednji spol. Seveda zagovarjam naravo. In narava je skoraj vedno XY in XX. In privlačnost izhaja iz različnosti. In harmonija in izpoljnenost zveze je v dopolnjevanju v tistem, kar po naravi eden ima več in drugemu manjka.

        Želel sem le pokazati, tudi na podlagi biološkega vedenja, da ni dobro, niti kredibilno poenostavljanje in pretiravanje niti v drugo smer.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite