F. V. Potočnik, NSi: O beguncih malo drugače

2

V zadnjih letih se problematika begunstva zaostruje in si tudi v Sloveniji ne moremo več zatiskati oči. Slovenska javnost postaja zainteresirana za težave, ki nas bodo kmalu doletele. V zadnjih tednih lahko beremo ne več samo o reševanju begunskih ladij v Sredozemlju, ampak je moč opaziti naraščajoče število člankov v slovenskih medijih, ki v večini kar sami ponujajo odgovor na vprašanje o sprejemanju beguncev. Pri tem pristopu primanjkuje dolgoročnega pogleda na samo problematiko in na posledice možnih izhodov, zato je vredno, da temo osvetlimo nekoliko drugače.

Afrika in Bližnji Vzhod se srečujeta z velikim številom spopadov, ki imajo kot posledica pobeg dela civilnega prebivalstva. Mnogi si kot rešitev predstavljajo prihod v Evropo. Med njimi je gotovo pomešanih več ekonomskih migrantov in morda še kakšen terorist, pa vendarle ne bi bilo pošteno vseh označiti za ekonomske migrante ali kaj šele za teroriste. Govorimo o valu ljudi, ki si želijo živeti v miru, a doma tega ne morejo. Prva ugotovitev torej je, da ti ljudje potrebujejo pomoč.

Če želimo širše razumeti begunsko problematiko, moramo pogledati v njeno prihodnost. Prebivalstvo v Afriki eksponentno narašča. Leta 1995 je Afrika po številu prebivalcev prehitela Evropo, čez 80 let pa bo Afrika število prebivalcev podeseterila. Če prištejemo vplive okolja, lahko pričakujemo segrevanje Afrike za 2°C in posledično zmanjšanje pridelka za 10%. Iz tega izhaja, da bo spopadov za vodo, hrano in življenjski prostor vse več in ne manj. Druga ugotovitev je, da dotok beguncev v Evropo ne bo nikoli manjši kot je danes.

Države po svetu so ubrale različne načine, kako se spopasti s tem izzivom. Avstralija, denimo, z operacijo Suverene meje. Vsako begunsko ladjo brez izjeme zavrnejo, prišleke pošljejo v zaporna/begunska taborišča na Papui Novi Gvineji, Nauru in drugam. Tem državam plačujejo za namestitev teh beguncev. Prihod ladij se je v 1 letu zmanjšal za 90% in že mesece ne beležijo prihoda ilegalnih ladij.

ZDA pa so zgradile 3140km dolgo ograjo na meji z Mehiko, ki jo nadzorujejo s kamerami in senzorji. Vredno se je spomniti, da sta tako ZDA kot Avstralija v svoji zgodovini sprejemali izjemno veliko število priseljencev in beguncev, danes pa postavljajo zelo ostre meje, kar nam da slutiti, da je problematika drugačna kot pred leti.

Izrael pa je k navalu Sudancev in Eritrejcev pristopil tako, da jim je ponudil 3500$ in enosmerno vozovnico domov ali v neko tretjo državo. Kdor tega ni sprejel, ga je čakal zapor zaradi nelegalnega prečkanja meje. Na meji z Egiptom pa so Izraelci zgradili 225km dolg zid. Prehodi čez mejo so se zmanjšali od 10.000 na nič.

Za diametralno nasprotno pot se je odločila Švedska. Sklenila je, da bo prihod v svojo državo omogočila prav vsem Sirijcem, ki se bodo za to odločili. V naslednjih letih jih pričakujejo skupno 360.000. Mimogrede, Švedska danes spodbuja druge države k prerazporejanju beguncev, ker so oni preobremenjeni.

Pomemben vidik, ki ga politična korektnost marsikaterega politika gladko spregleda je (ne)uspeh pri integraciji oz. asimilaciji prišlekov. Pri tem moramo biti toliko realni, da se zavedamo, da omenjeni begunci ne bodo nikdar odšli nazaj domov, tudi če se razmere pri njih umirijo. Evropski način življenja je pač toliko boljši. Do danes so evropske izkušnje pri integraciji beguncev slabe. Poznamo ustvarjanje vzporednih zaprtih družb, ki živijo mimo gostiteljske skupnosti. To lahko vidimo med sprehodom po predmestjih Stockholma, Bruslja, Berlina ali Pariza in sploh, če se spomnimo spopadov v Franciji in na Švedskem z zažiganjem smetnjakov in avtomobilov. Trk civilizacij je realnost, ki je odgovorni za naše skupnosti ne smejo prezreti s pavšalnimi argumenti o odprtosti in modernosti. Spomnimo se lahko besed kanclerke Merklove, ki je poskus multikulturne družbe označila za popolnoma neuspešen pristop – “Dieser Ansatz (Multi-kulti) ist gescheitert, absolut gescheitert”. To je lahko naša tretja ugotovitev.

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen. Norveška je zanimivo ugotovila, da bi jih sprejemanje in skrb za enega begunca na Norveškem stalo 125.000$, s tem denarjem pa bi lahko v Jordaniji oskrbeli kar šestindvajset beguncev. Tukaj se odpira prva možna rešitev: da se s pomočjo OZN ustvarijo svobodna ozemlja, bližje konfliktnim območjem (tudi zato, da ne bi bilo treba beguncem prepotovati šest tisoč in več kilometrov do Sredozemlja) v dogovoru z lokalnimi vladami, kjer bi jim nudili vso potrebno pomoč in infrastrukturo za dostojno življenje, ne zgolj minimum begunskih taborišč. V vsakem primeru pa so vsi ukrepi dolgoročno nesmiselni, če se zares ne lotimo vzroka težav, torej konfliktov samih in ureditev razmer tam.

Več lahko preberete na strani NSi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. “Sklenila je, da bo prihod v svojo državo omogočila prav vsem Sirijcem, ki se bodo za to odločili. V naslednjih letih jih pričakujejo skupno 360.000.”

    Uf, pa so muslimani prodrli celo do Švedske! Resnično so zmagovalci tretjega tisočletja!

    Ne poabimo na: “Poznamo ustvarjanje vzporednih zaprtih družb, ki živijo mimo gostiteljske skupnosti.”

  2. K nam niti naši bratje Slovenci ne morejo, ker jih ne sprejmemo. Kako naj bi mi pomagali tem beguncem, ki so tujci???

Comments are closed.