F. Pliberšek, Finance: Kaj bomo pustili otrokom in vnukom

10
317

Franc Pliberšek, direktor MIK Celje piše odprto pismo slovenski vladi, politikom in sindikatom.

Sem podjetnik. Sem oče in mož. Sem človek. Sem globoko razočarani Slovenec, ki se trudi v vsej tej zmešnjavi uspešno voditi svoje podjetje in zagotoviti svojim zaposlenim delovna mesta, pravično plačilo in dostojno življenje.

Pred dvema letoma sem z javnim pismom vlado in sindikate pozval k določenim spremembam, ki bi nam pomagale iz situacije v kateri smo se znašli Slovenci. Danes še bolj razočaran in zaskrbljen gledam to našo državo in saj se v tem času naš položaj ni niti kanček izboljšal, lahko bi trdilo, da se je celo precej poslabšal. Vem, da nas je v Sloveniji veliko takih, ki se trudimo in spodbujamo, iščemo rešitve in v svojih podjetjih malo da ne čaramo, da lahko preživimo in vsaj na tak način pripomoremo k reševanju situacije v kateri smo se znašli.

A ni nam lahko, kdorkoli misli, da smo privilegirani, ker imamo svoja podjetja, trdega dela verjetno še nikoli ni izkusil. Svoje podjetje sem ustvaril sam, iz nič, in ga skupaj s sodelavci razvil v enega največjih v naši branži, ki skrbi za skupaj skoraj 300 družin. In danes, po skoraj 25 letih trdega dela, me skoraj na vsakem koraku čakajo nerazumne ovire, gluha ušesa in slepi birokrati, ki se na vse način dobesedno trudijo preprečiti kakršenkoli napredek in razvoj.

Če želimo biti uspešni, moramo biti v prvi fazi konkurenčni. Toda kako naj bodo slovenska podjetja konkurenčna tujim, ko pa poslujemo v neprimerljivo bolj zahtevnih in umetno oteženih pogojih? Domače banke smo dokapitalizirali, a od njih še zmeraj ne dobimo servisa in storitev kot jih za konkurenčnost potrebujemo. Tuje banke pa so seveda izkoristile situacijo v Sloveniji in slovenskim podjetjem ponudile pogoje, ki so daleč od ugodnega ali primerljivega s tem kar nudijo domačim podjetjem, a kljub vsemu, edina izbira, ki jo imamo in kot zgleda bo še nekaj časa tako, saj kljub dokapitalizaciji naše banke še vedno ne služijo svojemu namenu. Mladi intelektualci, mladi obrtniki odhajajo v tujino, kjer jih sprejemajo odrtih rok, saj se zavedajo dodane vrednosti njihovega znanja in pridnosti.

Po uradnih podatkih, se je v letu 2012 iz Slovenije odselilo kar 8.191 Slovencev, večinoma mladih in izobraženih, kar je državo stalo cca 250.000 EUR na vsakega višje izobraženega posameznika, kar znese skupaj cca 2 milijardi škode za državo. Skupno je to skoraj enkrat več kot se je Slovencev odselilo leta 2011 in največ, kot se jih je odselilo v enem letu vse od leta 1995. Odšli so iskat boljše priložnost predvsem v Nemčijo (približno vsak četrti) in Avstrijo (vsak sedmi). Medtem ko naše znanje beži k našim tujim konkurentom, pa naši politiki še naprej živijo v svojem svetu, sprejemajo zakone in odločitve, ki nimajo prav nobene zveze z realnim stanjem in še najmanj koristijo domačemu gospodarstvu.

A se kljub temu borimo, vsak po svoje, eni uspešno, drugi žal neuspešno. In na koncu ugotovimo, da nas najhujše šele čaka, da je najhujše spoznanje naša temna zapuščina. Tisti, ki bi nam morali biti prva skrb, bodo nosili posledice zdajšnjih nerazumnih odločitev in dejanj. Naši otroci, naši vnuki. In vse pogosteje si na glas postavljam vprašanje, ki verjamem, pesti vedno več Slovencev» Kaj počnemo z našo državo?«

Če pogledam trenutno stanje in rezultate dela naših politikov in sindikatov v preteklih 13 letih je odgovor jasen – našo državo ubijamo. Osiromašili in pogubili smo bančni sistem, uničili velika priznana podjetja, ki so Slovencem zagotavljala dostojno življenje in jih nadomestili s tajkunskimi podjetji, ki so delavce pahnila v revščino in jih oropala človeške dostojanstvenosti. In za to ni kriv nihče drug kot mi sami, ki smo lahkoverno verjeli lepim besedam in praznim obljubam in pustili, da so politični in kriminalni lobiji delali v lastno koristi in so pozabili kaj je njihova naloga, dolžnost in odgovornost. Oblast je izkoristila svojo moč za zadovoljevanje izključno lastnih interesov in si celoten državni sistem prilagodila tako, da je delal za oblast, ne pa za ljudi. In danes smo tukaj, kjer ne vidimo več izhoda, pač pa le brezglavo obtožujemo drug drugega, namesto, da bi poiskali rešitve in složno stopili na pot k lepšemu jutri.

Naši politiki naj se nehajo obremenjevati s preteklostjo in obtožbami, čas je, da končno prisluhnejo in usmerijo svoje moči in dejanja v prihodnost. Zgodovina je izjemno pomembna, biti moramo ponosni na svoje korenine, a zdaj je skrajni čas, da se vprašamo, kakšno zapuščino bomo s takšnim početjem pustili svojim otrokom in vnukom! Čas je, da se začne politika ukvarjati z državo in državljani in preneha s političnimi igricami in medsebojnimi obtoževanji. Treba je potegniti črto in postaviti nova pravila in urediti sistem tako, da bo delal v dobro države in državljanov.

Vse, ki že 20 let ponavljajo sladke besede in prazne obljube in se okoriščajo na račun delavcev in upokojencev, za katere v preteklih letih niso naredili prav veliko, je treba zamenjati in nadomestiti s strokovnjaki, ki znajo in želijo našo državo postaviti nazaj na noge in ljudem vrniti dostojno življenje. Poštenost mora spet postati vrednota! Poslanci v Državnem zboru so naš glas, možnost izkoriščanja našega zaupanja jim je treba odvzeti in treba je omejiti njihovo delovanje na maksimalno dva mandata. Vzeti je treba moč zlobiranim sindikatom, ki s svojimi pritiski in nerazumnimi dejanji blokirajo razvoj že 20 let, medtem ko so delavci tudi zaradi njihovih praznih parol in interesov ostali nezaščiteni in obubožani, podjetja pa množično razglašajo stečaje. Zakaj se ne zavzamejo za hitrejše in bolj učinkovito reševanje stečajnih postopkov, kot je primer v naših sosednjih državah, kjer je stečaj rešen v enem do treh mesecev, delavci pa upravičeni do nadomestil in odpravnin, ki jim pripadajo? Zakaj se sindikati niso borili za ustanovitev sklada, iz katerega bi delavcem, ki so izgubili službe zaradi stečajev, poplačali njihove terjatve? Pravočasno rešen stečajni postopek bi mnogim, ki so ostali brez dela, omogočil ponovne zaposlitve, pri nas pa jih pošljemo na zavod za zaposlovanje, kjer postanejo številke in prepuščeni sami sebi.

Slovenski delavec z minimalno plačo ne more preživeti, še manj delavec, ki za svoje pošteno opravljeno delo plače sploh ne dobi! Kaj šele, da bi dobil 13 in 14 plačo, ki je v tujini samoumevna in obdavčena le s 6,5 % davkom (podjetje tako plača samo 1 plačo + 13 % in ne celih dveh plač kot pri nas) in zagotavlja dodatno kupno moč in spodbuja potrošnjo in posledično rast gospodarstva. Slovenski delavec pa danes spet dela zgolj za preživetje in za to, da sanira proračunske luknje.

Koliko imamo v Sloveniji državnih skladov in raznoraznih agencij, ki služijo v glavnem enemu samemu namenu in to je okoriščanju vladajoče politične elite? Vsaj 2/3 teh agencij in skladov bi bilo treba ukiniti in pustiti le tiste, ki so nujno potrebni za zagotavljanje socialne varnosti državljanov in sprejeti merilne metode, s katerimi bomo lahko redno in natančno spremljali njihovo delovanje. Ljudje so pripravljeni prispevati svoj delež in se marsičemu odpovedati, a le, če bi videli luč na koncu tunela. Pri nas pa se politiki že več kot desetletje ukvarjajo sami s seboj, spletkarijo in se obtožujejo, nad ljudi pa trosijo lepe besede, namesto da bi združili moči in skupaj služili državi in državljanom. Kako bomo živeli jutri? Kje bo Slovenija leta 2030, leta 2050? Zakaj se je A. M. Slomšek boril za slovensko škofijo in ohranjanje materinega jezika? Zakaj je Rudolf Maister branil našo mejo? Zakaj so partizani odšli v boj in umirali na bojiščih? Zakaj smo leta 1990 sploh želeli svojo državo? Ker smo želeli ostati Slovenci. Borili smo se, izborili smo si priložnost, a smo jo do danes že skoraj popolnoma uničili. SRAM NAS JE LAHKO! Se je kdo od naših politikov vprašal, zakaj dober in pameten kmet sadi sadno drevje, ki bo obrodilo šele čez mnogo let?

Več lahko preberete v Financah.


10 KOMENTARJI

  1. Berem: “Koliko imamo v Sloveniji državnih skladov in raznoraznih agencij, ki služijo v glavnem enemu samemu namenu in to je okoriščanju vladajoče politične elite? Vsaj 2/3 teh agencij in skladov bi bilo treba ukiniti in pustiti le tiste, ki so nujno potrebni za zagotavljanje socialne varnosti državljanov in sprejeti merilne metode, s katerimi bomo lahko redno in natančno spremljali njihovo delovanje.”

    Če gospod Franc kandidira, ima moj glas. :L

  2. Včasih (v “dobri stari Jugi”) je bil proračun sestavljen iz ločenih postavk,kjer so se tudi ločeno zbirala sredstva in se kolikor tolikor namensko porabljala.
    Potem je prišel čas, ko smo sprejemali na novo oblikovane proračune, kjer so se ravnovesja nenadoma zameglila in ni bilo več niti govora o namenski porabi.
    Tako danes plačujemo pri registraciji avtomobila prispevek za vzdrževanej cest, ki do cest nikoli ne pride, saj sredstva poniknejo v proračunu…
    In zato si lahko “privoščimo” obilico državnih skladov in raznoraznih agencij, ki ne služijo ničemer. So pač pijavke, prisesane na proračun.
    Včasih je veljalo, da so pijavke zdrave, saj očistijo kri.
    Kaj pa danes?
    Danes ne čistijo naše krvi, ampak čistijo (praznijo) naše žepe.

  3. Briljantno na kubik!

    Avtor konkretno opozarja na sabotažna dejanja politike, ki onemogočajo razvoj slovenske skupnosti.

    Kaj bi naredil tisti, ki prisega na zdravo pamet in upoštevanje abecede dobrega gospodarjenja in reda?

    Vzel bi v roke gajžlo in z njo samo zagrozil in bi se zgodile spremembe, ker ne bi bilo več nepoštenja, krivic in lenobe:
    – politika mora prevzeti odgovornost za svoja škodljiva ravnanja. In to ne le na volitvah, ampak sproti. Tu nastaja največja škoda za celotno državo. Odgovornost mora biti sprotna, preventivna in materialna ter posamična, da se loči zrno od plev.
    – v državni upravi naj preneha delovno razmerje tistim, ki svojih nalog ne opravijo v kratkih rokih ( pri izdaji raznih dovoljenj podjetjem in občanom…) in ki se ne obnašajo gospodarno. Enako tistim v pravosodju. Odgovornost mora biti tudi materialna.

    – zakonodaja mora biti kratka, razumljiva in učinkovita glede funkcioniranja vseh družbenih sistemov in odgovornosti
    – izgradnjo poštene družbe ni mogoče prepustiti le KPK in pravosodju, ampak predvsem sprotnim življenjskim nalogam vsakega posameznika, družin, šolstva,podjetij in drugih organizacij. Mediji imajo pri tem pomembno vlogo.
    – takoj prevetriti vsa področja javnega in zasebnega delovanja
    – aktivirati nadzorne funkcije države
    – sindikati se morajo ponašati z zdravo pametjo in poznavanjem dobrega gospodarjenja, kar zagotavlja dobre plače

    in tako naprej…

    -ne bi bilo

  4. Čitam,čitam….Nikjer F21,nikjer Kučana,nikjer LDS,nikjer Gabrove šole,nikjer F571 družbenopolitičnih delavcev..

    še ena vsegliharska jamrarija

  5. Govoriti gluhemu in pisati slepemu, nima nobenega smisla.
    Prijatelj iz visokogorske kmetije mi je nekoč rekel, da komunista s pametjo spravi šele smrt. Ob dogajanju v naši družbi, se mi zdi, da bo prav zares treba počakati, da bo izumrla tudi generacija totalitarnih naslednikov, ki so jih vzgajale Gabrove, potem pa še Lukšičeve šole.
    Prav na točki seznanjanja z resnico o bivšem režimu levici odpove vsaka sposobnost spravnega razmišljanja.
    Da do resnice narod ne bi prehitro prišel, se levica poslužuje raznih manipulacij in mahinacij, od sežiga arhivov, ki v bistvu pomeni uničevanje državne lastnine, do neizdaje rudarskega dovoljenja za izkop zverinsko zagrebenih živih ljudi, posipanih z apnom v Hudi jami.
    Na tej točki odpove razum, odpove pa tudi kultura!
    Na tej točki kot narod, z večinsko izraženo voljo, postanemo sostorilci zločinov in terorizma!
    Čeprav resnica trga cesarjeva oblačila zločinskega nasledstva totalitarizma, še vedno med narodom prevladuje uklanjanje pragmatičnemu koriščenju ugodnosti, ki jih v vseh sistemih in podsistemih države, prinaša sodelovanje z v ozadju skrito totalitarno “elito.”

  6. Ukvarjanje z drugače mislečimi ljudmi, ne sme zamegliti ali celo zapostaviti nujne gospodarske in druge ukrepe.

    Potreben je pozitiven ustvarjalen pristop, ki omogoča takojšnje spremembe na vseh področjih delovanja in življenja.

  7. Avtor se zelo trudi, da bi pisal objektivno in da se ne bi polariziral. A to je že v štartu napaka, ker ne presoja tekme dveh enakovrednih in enakopravnih tekmecev, ki že 90 minut nista dala gola, ampak presoja mafijo in nekaj (malo) normalnih politikov in volivcev, ki jih daje v isti koš.

    Temeljni stavek je SRAM VAS BODI! Ker se avtor ne zaveda, da večino ljudi v sloveniji ni skoraj ničesar več sram. In to je glavni problem poleg mafije ( le ta pa je sploh psihopatska in brezvestno krade in ropa, ter bo tudi ubijala, ko bo odločila, da je to potrebno), ki nam vlada skozi aparthaid.

    • Gospod Pavel,
      jaz pa trdim, da je ukrep “Vsaj 2/3 teh agencij in skladov bi bilo treba ukiniti” nekako na pol poti do lustracije. Manjka še ukrep o čiščenju med sodniki, privatnik pa je gospod Franc že tako ali tako.
      😉

  8. Se strinjam s Pavlom.
    Posploševanje je sistem obrambe, ki ga je ostanek totalitarizma v vseh segmentih družbe izpilil do konca. Nikogar ni več ničesar sram!
    Še najmanj pa je sram za izrečeno “strokovnjake” različnih strok, ki jih politika za pokrivanje svojih neumnosti ves čas “vleče iz rokava!”
    Žalostno je, da sistem vlečenja iz rokava deluje celo do akademikov! Teh imamo preko 200 v primerjavi s Francijo, le da pri nas za njih velja “enotnost prepričanja” za veliko večino!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite