Ljudje si v veliki večini želimo živeti normalno. Kaj natanko to pomeni, je sicer težko reči, saj je normalnost izredno relativen pojem, a najbrž ne bi hudo zgrešili, če bi rekli, da je ena od značilnosti normalnega življenja zaupanje v družbo in kulturo. Kadar obstaja vsaj osnovni konsenz o tem, da je delovanje družbenih in kulturnih institucij utemeljeno v resničnosti in zaradi tega relevantno, jim ljudje zaupajo in se nanje zanašajo. Prepričani so, da stvari delujejo skladno s svojim namenom: da lahko npr. v medijih najdejo verodostojne informacije in diskusije različno mislečih o pomembnih temah; da šole posredujejo mladim realne zgodovinske podatke; da spomeniki proslavljajo ljudi in dogodke, na katerih temelji sodobna družbena stavba. V ljudeh se tako razvije smisel za bivanjsko orientacijo in občutek varnosti: čutijo, da se ne more vsak hip zgoditi karkoli. Normalnost je zato povsem upravičeno velika vrednota: ljudem pomaga k osebni trdnosti, brez katere nobena družba na daljši rok ne more obstati. Zato se ji zlepa ne bi odrekli.
In kako je s slovensko resničnostjo? Ali ni njena slika negativ takšne normalne družbe? Nekateri ste morda na to že pomislili, morda je zdaj takih iz tedna v teden več. In vendar: večina ljudi tega ne bi opazila in bi takšno razmišljanje zavrnila: z začudenjem, posmehom, mogoče celo z grožnjami. Saj veste, kako gre danes to – po spletnih komentarjih, v privatnih pogovorih, ne nazadnje pa tudi na volitvah! In to kljub temu, da so kulturne institucije v veliki meri disfunkcionalne: da medijev v pravem pomenu besede sploh nimamo; da šole ne usposabljajo za zgodovinsko orientacijo; da spomeniki po ulicah demokratične države povzdigujejo ljudi, ki so posvetili svoja (in žrtvovali nešteta tuja) življenja borbi za to, da demokracije ne bi bilo (skromna obeležja dogodkov, ki so vzpostavili demokratično slovensko državo, pa nemudoma postanejo tarče vandalizma, pospremljenega s privoščljivim molkom uradne javnosti in stampedom sovraštva na spletnih forumih). A mediji, šole in spomeniki so zgolj izbrani primeri družbene disfunkcionalnosti; problem zadeva celotno družbeno življenje.
Najstrašnejši dosežki totalitarnih režimov so se lahko zgodili, ker jih je bil relevanten del prebivalstva pripravljen sprejeti kot normalne družbene pojave. Kjer ni prišlo do globoke refleksije in načrtne kritike in demontaže totalitarnih vzorcev, se je tudi po zatonu njegove temne slave ohranila mentaliteta, ki ga je omogočila: vodljiva, nagnjena k poenostavljanju in agresivna. Razumljivo je, da to mentaliteto v družbi podpirajo (in obenem prikrivajo) poklicni prenarejevalci totalitarne polpreteklosti, ki imajo za to lasten interes. A morda predstavljajo danes hujšo težavo naivni družbeni analitiki, ki je pri vsej svoji skrbi za demokratično kulturo očitno sploh ne zaznavajo; s formalnimi kompetencami do zob oboroženi družboslovci, ki se lotevajo tega obsežnega, mnogoplastnega in vendarle tudi izredno finega pojava na neverjetno površen, skorajda inepten način. Veliko akademske odličnosti, serijska bombardiranja s podatki, pa še malce mladostne neformalnosti in ščepec literarnega šarma in – to je to: urbanokulturna levitacija nad realnostjo.
Več lahko preberete v Slovenskem času.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
